Testi / Avtor - Arnold Marko

  • Minolta Dimage 323

    Minolta E323 je eden tistih digitalnih fotoaparatov, ki se ponašajo predvsem z enostavno rabo, ne pa tudi s kakimi velikim možnostmi vplivanja na videz fotografije. Ohišje aparata je solidno majhno in dokaj trdno ter nenavadne, a lične oblike, ki pa ne omogoča najboljšega prijema. Aparat ima tipalo, ki izkorišča 3,14 milijona pik. To pomeni ločljivost 2048 × 1536 pik in omogoča tudi nekoliko večje povečave na papir, kot alternativa pa je voljo tudi še ločljivost 1600 × 1200 pik, ki zadostuje za razvijanje slik 10 × 15 centimetrov, 640 × 480 pik ali VGA. Slednja je primerna za pošiljanje po elektronski pošti ali spletno rabo, ponuja pa tudi programsko ustvarjeno ločljivost 2880 × 2160, katere raba pa je skoraj nesmiselna, saj so na voljo boljše programske rešitve za osebne računalnike. Objektiv ponuja ekvivalent od 36 do 108 milimetrov ob svetlobni jakosti od 2,8 do 4,9, ostri pa lahko od pol metra naprej, v makro načinu pa le od 11 centimetrov naprej.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:51 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Kodak Easyshare DX6490

    Med vedno bolj priljubljenimi digitalnimi fotoaparati, ki po ugodni ceni ponujajo dobro zmogljivost in veliko optično povečavo, ima tudi Kodak svojega predstavnika - model DX6490. Ta ima vsaj za ta razred nekoliko manjše tipalo CCD (diagonala 1/2,5 palca), ki izkorišča štiri milijone svetlobnih elementov. Ločljivost slike je 2304 × 1728, na voljo pa so še ločljivost 2304 × 1536, 1600 × 1200 in 640 × 480 pik, manjka pa kakšna vmesna ločljivost, primerna za spletno rabo.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:51 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Marec 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Fujifilm Finepix S20 Pro

    Fujifilm že dolgo razvija kompaktne modele digitalnih fotoaparatov za zahtevnejše uporabnike. Eden takih je tudi model Finepix S20 Pro, ki je poleg modela S7000 eden izmed naslednikov tudi v naši reviji zelo dobro ocenjenega modela S602. Razlik v sami zasnovi ohišja je glede na predhodnika bolj malo, a to nikakor ne pomeni nič slabega, saj je bil že predhodnik zelo dovršen. Največja razlika med njima je gotovo uporaba tipala Super CCD SR (S7000 uporablja Super CCD HR). V četrtem rodu tipal Super CCD so svetlobni elementi osemkotne oblike , kar omogoča, da se vrstice med seboj prekrivajo, zato je mogoče slike natančneje programsko interpolirati v višjo ločljivost. Vsaka točka tipala ima dva svetlobna elementa, večjega za zajemanje temnih delov slike in manjšega za zajemanje svetlejših delov slike, zato tipalo bolje zajema tudi manjše razlike v osvetljenosti, dinamični razpon je večji. Ker se vsaka pika končne slike sestavi iz informacij dveh svetlobnih elementov, je ločljivost tipala pravzaprav le 3,1 milijona pik, kljub temu da ima kar 6,2 svetlobnih elementov. No, slike sicer lahko, tako kakor pri predhodnikih, zapisujemo v dvakrat večji ločljivosti od strojne (2832 × 2128) s pomočjo že omenjene interpolacije.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:50 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Junij 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Fujifilm Finepix A330 in A340

    Z modeloma A330 in A340 so v Fujifilmu obnovili svojo serijo manj zmogljivih fotoaparatov, namenjenih preprosti fotografiji. Preprosta je tudi zasnova fotoaparatov, saj je uporabnik pri možnostih vplivanja na fotografijo zelo omejen. Lahko bi tudi rekli, da aparata nimata nič "odvečnega", kar bi lahko neveščega uporabnika motilo. O tem priča tudi zasnova ohišja. Vključimo ju tako, da ploščico, ki ščiti objektiv, potisnemo vstran. Ploščica je dokaj trdno zasidrana in se v obeh skrajnih položajih zaskoči, kljub temu pa ni priporočljivo nositi aparata v žepu, saj se pri teh zasnovah lahko zgodi, da ploščico premaknemo in poškodujemo objektiv. Tipk je malo, na vrhu je zgolj sprožilec, tipke za upravljanje menujev in zumiranje pa so nameščene na hrbtni strani. Tam je tudi majhen zaslon LCD, ki je za optimalno delo (da bi videli, kdaj je slika zares ostra) že kar premajhen, pa tudi ločljivost 60.000 pik je slabša kot pri večini konkurentov tega razreda; je pa slika stabilna in dokaj vidna tudi v neposredni svetlobi. Brez uporabe menujev (s pomočjo smernih tipk levo/desno ob tipki za zumiranje) lahko vključimo vgrajeno bliskavico (ki ima doseg do 5 metrov) ter makro. Tudi menuji ponujajo le malo nastavitev. Če namesto popolnoma samodejnega načina delovanja izberemo način "m", ki dovoljuje tudi še nekaj nastavljanja, dobimo namreč le še možnost nastavljanja kompenzacije osvetlitve ter izbire temperature bele, ki jo lahko izberemo izmed sedmih prednastavitev, medtem ko zajema z bele predloge ne pozna. Zanimivo, da aparat ne ponuja prav nobenega spreminjanja občutljivosti delovanja tipala, ta ves čas deluje z ISO 100. Pri padcu svetlobne jakosti v tele položaju na 4,8 (pri širokem je svetlobna občutljivost 2,8) to pomeni že kar daljše čase. Razpon časa, ki ga izračuna avtomatika, je sicer med 1/2000 in 2 sekundama. Imata pa oba modela tudi štiri scenske nastavitve, ki prilagodijo delovanje elektronike določenim razmeram; med njimi najdemo portretno, panoramsko, športno in nočno fotografijo. Optični zum je trikraten, ustreza pa ekvivalentu leica med 38 in 114 milimetri. In povejmo še, kaj je pravzaprav razlika med obema modeloma: A330 ponuja največjo ločljivost 2016 × 1512 (3,2 milijona pik), A340 pa 2272 × 1704 pik (4 milijonov pik).

    Objavljeno: 10.3.2005 11:50 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Julij 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Canon Powershot S70

    Powershot S70 spada med ugodno majhne in trdno izdelane kompaktne digitalne fotoaparate, ki sicer ne sodijo k žepnim modelom, a ponujajo več zmogljivosti od teh najmanjših. Tipalo v aparatu je namreč enako kot pri modelu Powershot G6 in ima diagonalo 2,8 cm ter ločljivost 7,1 milijona pik. To seveda pomeni, da je največja ločljivost kar 3072 × 2304, to pa je primerno za razvijanje velikih fotografiji in določanje izrezov majhnih delov. Kot alternativa so na voljo tudi ločljivosti 2592 × 1944, 2048 × 1536, 1600 × 1200, 1024 × 768 in 640 × 480 pik. Ohišje je pri modelu S70 črne barve in je nekoliko manjše in lažje, kot je bilo pri predhodnikih. Nekoliko je tudi spremenjen upravljalni del na hrbtni strani, predvsem tipka za upravljanje menujev, saj je tipka za potrjevanje zdaj ločena od tipke za smer. Aparat vključimo tako, da odpremo zaščitni pokrov na prednji strani, ki je po novem nekoliko mehkejši. To sicer pomeni, da ga je laže pomakniti, a tudi to, da se laže premakne, kadar tega nočemo (ko aparat npr. nosimo v žepu). Objektiv ima trikratno optično razdaljo, zanimiv pa je predvsem zaradi širokega kota, katerega goriščna razdalja je enaka 28 milimetrom v formatu Leica - v tele položaju se ta razdalja poveča na 100 milimetrov. Predvsem v tele položaju pa je objektiv tudi nekoliko počasnejši, saj je svetlobna jakost le 4,9, to pa je dokaj skromno (vsaj v svetu kompaktnih digitalnih fotoaparatov). Objekte lahko izostrimo na razdalji od pol metra naprej, v makro načinu od 4 cm. Natančnost in hitrost ostrenja sta sicer solidni, a ne vedno popolni - pri slikanju motivov brez jasnih prehodov nam je samodejno ostrenje nekajkrat odpovedalo in objektiv "zaklenilo" narobe. Menuji so razdeljeni na več sekcij, kot je pri Canonih v navadi; to zmanjša preglednost in zahteva več učenja. Ročni nadzor je zmogljiv, mogoče je določiti praktično vse nastavitve, kar jih aparat pozna. Čas odpiranja zaslonke je lahko med 1/2000 sekunde in 15 sekundami, občutljivost delovanja ISO lahko izberemo izmed vrednosti 50, 100, 200 ali 400, ostrimo lahko tudi ročno (objektiv pri tem pozna 55 korakov) in tako naprej. Tudi kakovost posnetkov je zelo dobra. Predvsem podrobnosti so zajete odlično, nepravilnosti na posnetkih pa je malo. Je pa nekoliko bolj občutljiv za šum, prilagajanje temperature bele pa ni optimalno v vseh razmerah. To je sicer mogoče izbrati tudi s katero od šestih prednastavitev, jo zajeti z bele predloge ali s katerega od dveh pomnilniških mest.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:50 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2004 | Teme: foto, nenehni testi
  • Canon Powershot Pro1IS

    Čeprav je Canon že leta 2001 ponujal zelo zanimiv fotoaparat Powershot Pro 90 (in Pro 70), ki je že tedaj omogočal desetkratno optično povečavo in je imel hiter objektiv, stabilizator in tako naprej, pa se prav Canon že dobri dve leti ne pojavlja več v razredu polprofesionalnih kompaktnih digitalnih fotoaparatov. V tem času so predvsem razvijali modele nižjega in višjega cenovnega razreda, ponudili tudi cenovno dokaj ugodno rešitev z izmenljivimi objektivi. Zdaj so očitno spoznali, da je precejšnje tudi zanimanje kupcev za zmogljivejše kompaktne aparate s prilagodljivimi in tudi hitrimi objektivi, široko paleto nastavitev, ki pa so manjši od modelov z izmenljivimi objektivi.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:50 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Maj 2004 | Teme: foto, nenehni testi
  • Canon Powershot G6

    Z modeli "Powershot G" je Canon pri digitalnih fotoaparatih že kar nekakšna legenda, saj je v razredu zmogljivih kompaktnih modelov ves čas eden bolj zmogljivih in kakovostnih modelov. Najnovejši predstavnik Powershot G6 je doživel spremembe predvsem v obliki ohišja in v tipalu CCD z diagonalo 2,8 cm, ki ima zdaj kar 7,1 milijona svetlobnih elementov. S tem je Canon trenutno tudi model z največjo optično ločljivostjo v svojem razredu.

    Objavljeno: 10.3.2005 11:50 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2004 | Teme: foto, nenehni testi
  • Tally T8024

    V Tallyju se niso nikoli skrivali za "zveneča" dolga imena, temveč uporabljajo kratke oznake. T8024 tako označuje poceni, a zelo dober pisarniški tiskalnik s pogonom, ki tudi barvno tiska le v enem prehodu. Njegova deklarirana hitrost je kar 24 strani na minuto, kar je sploh najhitreje v tem razredu laserskih tiskalnikov. V praksi je dosegel celo pol strani več (in to z našim preizkusnim besedilom, ki je celo zahtevnejše od standardnih strani za merjenje hitrosti), a je imel resda dokaj povprečen čas za izpis prve strani - za tako hiter tiskalnik je 24 sekund vendarle veliko, saj je prvo stran petnajst strani dolgega preizkusnega besedila tiskal 25 sekund, preostalih štirinajst pa le 24 sekund. Glede na to, da je velika večina dokumentov dolga stran ali dve, je to moteče. Je pa tiskalnik resnično hiter pri tiskanju barv - devet strani dolgo poslovno poročilo, obogateno z barvnimi grafikoni, je tiskal 33 sekund, minuto in 34 sekund pa je potreboval za izpis treh kopij tega dokumenta. Težav ni imel niti z velikimi bitnimi slikami, saj je 25 megabajtov veliko preizkusno sliko natisnil v vsega 20 sekundah. Omenimo tudi, da je tiskalnik serijsko opremljen z enoto za tiskanje na obe strani, ki je zelo hitra - čas tiskanja namreč podaljša le za slabih trideset odstotkov (nekateri konkurenčni izdelki podaljšajo čas izpisovanja tudi do dvakrat).

    Objavljeno: 8.3.2005 20:10 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Februar 2004 | Teme: nenehni testi, laser, tiskalnik
  • Oki B6200

    B6200 je tiskalnik LED, ki po razmeroma ugodni ceni ponuja hitrost tiskanja kar 24 strani na minuto. Na voljo je v osnovni različici, ki ima le vzporedni, USB 2.0 in celo zaporedni vmesnik, različici B6200n, ki ima tudi omrežni vmesnik, ter različici B6200dn, ki ima tudi enoto za tiskanje na obe strani. Osnovno izvedbo je sicer mogoče tudi nadgraditi z obema omenjenima dodatkoma. Omeniti velja, da sta močnejši izvedbi občutno dražji od osnovnega modela, ki smo ga preizkusili mi (model B6200n, ki ima še omrežno kartico, je, recimo, za polovico dražji od modela B6200). Tiskalnik ima dva predala za papir. Eden ima zmogljivost 150 listov pisarniškega papirja A4, drugi 250. Oba sta precej nizka in imata prozoren plastični pokrov, ki pokriva polovico dolžine predala. Ta je pri vstavljanju papirja prej moteč kot koristen. Dodatno je tiskalnik mogoče razširiti še z dvema predaloma za 550 listov. Večnamenskega podajalnika papirja ni. Papir se sicer odlaga na vrhu tiskalnika na zelo nagnjeno odložišče, z licem navzdol, prostora pa je za 250 listov. Odložišče je sicer hkrati tudi pokrov kartuše s črnilom in valjem; ta zadostuje za izpis 10.000 listov A4 pri pokritosti 5 %, a novemu tiskalniku je priložena kartuša za le 6000 izpisov. Pomnilnika ima tiskalnik kar 128 MB, kar bi za tak "neomrežen" model moralo zadostovati, je pa mogoče pomnilnik še razširiti z 512 MB modulom (skupaj torej kar 640 MB pomnilnika). Tiskalnik ima tudi upravljalno ploščo z enobarvnim zaslonom LED, prek katerega uporabljamo menuje, v katerih pa je vsaj pri tej različici le malo nastavitev, ki zadevajo predvsem velikost papirja, izbor predala ipd. Tiskalnik v vseh različicah podpira opisne jezike PCL 5e, PCL 6, Epson FX in postscript 3. Mi smo ga preizkusili z opisnim jezikom PCL 6.

    Objavljeno: 8.3.2005 20:08 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2004 | Teme: laser, tiskalnik, nenehni testi
  • Oki Okipage B4350

    Med Okijevimi cenejšimi modeli črno-belih laserskih tiskalnikov iz serije Okipage najdemo tudi model B4350, ki je namenjen nekoliko zahtevnejšemu domačemu uporabniku, še primernejši je za delovno mizo v pisarnah, v izvedbi z omrežnim vmesnikom tudi za manjše skupine (priporočen obseg tiskanja je do 30.000 listov na mesec). Temelji na tehnologiji tiskanja LED, ki je značilna za Okijeve tiskalnike. Namesto laserja so tako za osvetljevanje uporabljene svetlobne diode. Tiskalnik ima uradno hitrost tiskanja 22 strani na minuto, kar ga uvršča med najhitrejše predstavnike tega razreda. Tako na papirju, v praksi pa je na naših preizkusih dosegal hitrost tiskanja celo 22,4 strani na minuto. Dober je tudi čas, ki ga tiskalnik porabi za izpis prve strani. Ta je namreč le okoli 12 sekund. Konkretno to pomeni, da je tiskalnik potreboval 49 sekund za izpis 15 strani dolgega preizkusnega besedila, dve minuti in 23 sekund za izpisi 50 strani, 28 sekund za izpis devet strani dolgega poslovnega poročila obogatenega z grafikoni, devet sekund mu je vzel dokument v Corelu. S 25 MB bitno sliko je opravil v 14 sekundah pri ločljivosti 600 pik na palec in v 24 sekundah ob uporabi največje ločljivosti tiskanja 1200 × 600 pik na palec. Opozoriti velja, da potrebuje za prehod iz stanja mirovanja več kot štirideset sekund za segrevanje.

    Objavljeno: 8.3.2005 20:08 | Avtor: Arnold Marko | Monitor December 2004 | Teme: laser, tiskalnik, nenehni testi

Arhiv

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji