Testi / Avtor - Arnold Marko

Samsung Digimax V5 in V50

Samsung je kot izdelovalec digitalnih fotoaparatov znan predvsem v "potrošniškem" razredu. Ponuja namreč večinoma cenovno ugodne modele, ki pa so kljub temu spodobno zmogljivi. Podobno velja tudi za modela Digimax V5 in nekoliko močnejšo izvedbo V50. Razlika med obema modeloma je majhna, še najopaznejša je v ohišjih (sicer izdelana iz plastike in kovine); to je pri modelu V50 nekoliko bolj izdelano (tudi ergonomsko), poleg tega ima model V50 predvsem večji barvni zaslon LCD. Po diagonali namreč meri kar 51 milimetrov in je vrtljiv po obeh oseh. Zaslon modela V5 je nepremičen, njegova diagonala pa meri le 38 milimetrov. Zaradi velikosti zaslonov je drugače izdelana tudi upravljalna plošča. V5 ima namreč tudi kolesce za izbiranje načina delovanja na hrbtni strani, pri modelu V50 je nameščeno na vrhu, razlikuje pa se tudi namestitev tipk za ročno ostrenje, kompenzacijo osvetlitve in pregledovanje slik. V5 tudi nima stikala za zumiranje okoli sprožilca, medtem ko ga V50 ima (skupaj s tipkama na hrbtni strani, ki opravljata isto nalogo in ju je mogoče uporabljati s palcem). Večja razlika je še v podpori pomnilniškim karticam, saj oba podpirata standard SD/MMC (priložene so kartice zmogljivosti 32 MB), V50 pa podpira tudi še Sonyjev Memorystick Duo. Z V50 lahko uporabimo tudi nekoliko daljši čas osvetljevanja objektov (do 15 sekund), poleg tega ima ta model litijev akumulator, medtem ko model V5 uporablja dve bateriji velikosti AA (ti lahko s pretvornikom vstavimo tudi v V50).

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 12:42 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
Sony DSC-W1

Sony se v svetu digitalne fotografije očitno znajde zelo dobro. Še posebej, če upoštevamo, da se podjetje pred tem sploh ni ukvarjalo s fotografijo. Pa vendar njihovi modeli pogosto ponujajo precej dobre tehnične lastnosti po dokaj ugodni ceni, ob tem pa je Sony tako ali tako znan po svojevrstnih in (bolj ali manj) uporabnih tehničnih rešitvah. Sony DSC-W1 pri tem ni izjema. Gre namreč za cenovno dokaj ugoden fotoaparat, ki pa ponuja veliko tistega, kar je sicer omejeno na dražji (a v marsičem podobni) model DSC-V1. Za razliko od tega ima sicer le trikratni optični zum (ekvivalent leica je od 38 do 114 milimetrov), a je uporabljen dokaj kakovosten objektiv Carl-Zeiss. Ta je pri vodenju svetlobe precej natančen, vendar ima vsaj v tele položaju za digitalne fotoaparate dokaj majhno svetlobno jakost 4,8, pri širokem kotu pa solidnih 2,8. Z njim je mogoče ostriti objekte na razdalji od pol metra naprej, v makro načinu pa od le šest centimetrov naprej, v slabi svetlobi pa si aparat "pomaga" še z dodatnim snopom svetlobe rdečkaste barve. Ostrenje je sicer izvedeno kar precej hitro, le natančnost bi lahko bila boljša, saj včasih ne zaklene slik optimalno.

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 12:08 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Julij 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
Pentax Optio MX

Združevanju foto in video snemalnih naprav smo sicer priča že dolgo časa. Tako zmore večina digitalnih fotoaparatov snemati kratke filme VGA, digitalne videokamere pa fotografije sprejemljive kakovosti. Pentax Optio MX želi biti naprava nekje vmes - torej čim boljši hibrid med obema možnostma. No, vsaj želi si tega, v praksi pa je Pentax Optio MX še vedno predvsem fotoaparat, saj za shranjevanje tako fotografij kot tudi filmov uporablja pomnilniške kartice SD/MMC. Te kartice pa seveda za resnejše delo z videom niso niti najmanj primerne, še posebej ne priložena kartica zmogljivosti 16 megabajtov, kar je malo celo za fotografiranje pri največji ločljivosti 2048 × 1536 pik (tipalo CCD diagonale 1/2,7 palca ima namreč efektivno ločljivost 3,1 milijonov pik), kaj šele za snemanje videa MPEG4 ob ločljivosti 640 × 480 pik s 30 slikami na sekundo. Za le eno minuto je namreč treba več kot 25 MB - za dvajset minut videa je torej treba imeti kartico zmogljivosti 512 MB. Je pa res, da naprava po obliki prej spominja na kamero kakor na fotoaparat. Ima namreč zložljivo držalo na spodnjem delu ohišja, ohišje pa je precej globoko. Velik barvni zaslon LCD je zadaj in ga je mogoče obračati okoli obeh osi, optičnega kukala pa Optio MX sploh nima.

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 12:07 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
Olympus Mju 300 digital

Olympus je v svetu digitalne fotografije že dokaj staro ime, v nižjem razredu analognih fotoaparatov pa se ponaša tudi z enim najuspešnejših modelov sploh, to je model Mju. Doslej so ga (v različnih serijah) prodali kar okoli 25 milijonov kosov. Nič čudnega torej, da so si v Olympusu vzeli čas za načrtovanje digitalne različice tega priljubljenega modela, z upanjem, da bo prišel vsaj blizu uspešnosti analognega. Mju 300 digital prinaša dobrodošlo novost in prednost - njegovo ohišje je bolj ali manj odporno proti vremenskim vplivom, kot sta dež ali sneg. Razvoj takega aparat niti ni povezan s tako majhnimi težavami, saj mora elektronika digitalnih fotoaparatov nekako odvajati toploto, drugače se na tipalih CCD hitro naredi odločno preveč šuma kot posledica previsoke temperature v ohišju aparata. V Olympusu so se torej lotili odpravljanja te težave in dokaj uspeli. Dokaj pravimo zato, ker je treba kljub temu priznati, da novinec pri občutljivosti za šum ni ravno med uspešnejšimi primerki digitalne tehnologije, a se vseeno po rezultatih glede tega uvršča nekje v spodobno sredino - to pomeni, da povprečen ljubiteljski uporabnik tega v vsakdanji rabi večinoma niti ne bo opazil.

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 11:53 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Marec 2003 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
Olympus C-8080 Wide Zoom

Olympus je med "resnejšimi" kompaktnimi aparati z večjimi optičnimi povečavami doslej ponujal le dokaj drag model E-20, tako da v razredu zmogljivih kompaktnih modelov, v katerem sicer kraljujejo Fujifilm, Minolta in Sony, doslej ni imel pravega predstavnika. Z modelom C-8080 Wide Zoom (ali na kratko WZ) se to stanje nekoliko spreminja, saj gre za aparat, ki se ponaša z zmogljivim objektivom s petkratno optično povečavo. Goriščna razdalja ustreza 28-140 mm leica formata, svetlobna jakost je med 2,4 in 3,5. Objektiv so izdelali v isti tovarni kakor objektive sistema E-1, prav tem pa naj bi se po lastnostih in kakovosti kar najbolj približal. Olympus je mimogrede poskrbel tudi za to, da je aparat kar najhitreje pripravljen za delo, saj od vklopa do delovanja mine le kakšna sekunda do dveh (odvisno od postavitve objektiva, saj si aparat zapomni zadnji položaj).

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 11:53 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Maj 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
Olympus C-5060 Wide Zoom

Olympus C-5060 Zoom je zelo podoben že pred letom in pol predstavljenemu modelu C-5050 Zoom, vendar prinaša nekaj dobrodošlih izboljšav. Oblika ostaja zelo podobna in precej spominja na klasične analogne modele fotoaparatov. V oči pade klasično oblikovano ohišje črne barve, predvsem zaradi svoje višine, saj je glede na predhodnika C-5060 še za sedem milimetrov višje. S tem so v Olympusu dosegli, da je bliskavica vgrajena v samo ohišje in je kljub temu precej više nad objektivom. To je tudi eden izmed razlogov, da je osvetljevanje bliže ležečih objektov manj "agresivno" in bolj točno, manj pogost je "učinek rdečih oči". Velika površina hrbtne strani aparata ni preveč natlačena s tipkami, dve tipki (za uporabo bliskavice in kompenziranje osvetlitve) sta na prirezanem stranskem delu, na gornjem delu ohišja je nekaj manj pogosto rabljenih tipk (recimo tipki za uporabo samodejnega sprožilca, izbiranje načina in področja ostrenja), stikalo za uporabo zuma, tipka za vklop, podnožje za zunanjo bliskavico ter enobarvni zaslon LCD, ki kaže podatke o nastavitvah in lahko pride prav tudi ob uporabi optičnega kukala. Na vrhu je tudi značilni Olympusov obroč za izbiranje načina fotografiranja. Popolnega samodejnega načina delovanja Olympus ne pozna (to je nastavitev, ki se ponavadi imenuje "auto"), najbolj samodejen način je nastavitev "P", pri kateri fotoaparat sam določa čas in velikost zaslonke, lahko pa nastavljamo druge nastavitve. Na voljo so tudi polsamodejni načini delovanja, pri katerih nastavljamo bodisi čas ali zaslonko, popolnoma ročni način "M", osebni modus ("My mode"), pet scenskih nastavitev in način za snemanje filmčkov.

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 11:53 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Junij 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
Nikon Coolpix 8700

Nikon je pred kratkim predstavil naslednika Coolpixa 5700, ki ga je nadgradil z zmogljivejšim osemmilijonskim tipalom CCD (gre za Sonyjevo tipalo), večina drugih lastnosti pa ostaja enaka kakor pri predhodniku. "Osemmilijonska" ločljivost pomeni 3264 × 2448 pik, kar je dovolj za velike povečave, dovoljuje pa tudi več rezanja. Objektiv zmore osemkratno optično povečavo, ki ustreza goriščni razdalji med 35 in 280 milimetrov leica formata. Objektiv krmilimo elektronsko - z dvema tipkama in motorčkom, zumiranje pa je hitro in ne preveč sunkovito. Svetlobna jakost pri širokem kotu znaša dobrih 2,8, v tele položaju pa pade na bolj povprečnih 4,2. Ostriti je mogoče od pol metra naprej, v makro načinu (oziroma pri ročnem ostrenju) pa od 3 cm naprej. Čas lahko nastavljamo od 1/4000 do osem sekund, ročno pa je mogoče zaslonko pustiti odprto do pet minut. Za dodatno osvetljevanje predmetov lahko uporabljamo vgrajeno bliskavico (ki ima največji domet 4 m) ali primerno zunanjo. Omenimo tudi, da ima Nikon kljub veliki ločljivosti sposobnost, da zajema slike s hitrostjo 5 slik na sekundo - žal pa lahko tako posnamemo le tri slike naenkrat. Drugi način omogoča zajemanje do 12 slik s hitrostjo 1,2 slike na sekundo.

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 11:52 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Maj 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
Nikon Coolpix 5400

Več kot leto je že minilo, odkar smo opisali digitalni fotoaparat Nikon Coolpix 5000, ki je bil tedaj zelo dobro ocenjen. Seveda pa konkurenca ni počivala, tako da ne preseneča, da so v Nikonu pred kratkim predstavili tudi naslednika tega modela, ki glede na predhodnika prinaša nekaj predvsem manjših sprememb. Že model 5000 je namreč premogel "petmilijonsko" tipalo, nič drugače ni pri novincu (čeprav je tipalo drugačno, celo manjše, in uporablja namesto filtra CYMK "standardni" filter GRBG). Se pa je spremenil objektiv - "4x" postaja v srednjem razredu digitalne fotografije očitno standard, saj je po modelu Canon Powershot G3 vse več modelov s takim zumom. Je pa res, da se Nikon razlikuje predvsem po tem, da so njegov razpon večali v širino, torej pri najmanjši goriščni razdalji, ki zajame čim večji kot. Razpon objektiva tako ustreza goriščni razdalji med 28 in 116 milimetri, kar je še kako dobrodošlo, saj je široki kot pri nekaterih vrstah posnetkov (panoramski, bližinski ipd.) nepogrešljiv, ob tem pa je spreminjanje zuma silno hitro. No ja, je pa res, da je svetlobna jakost objektiva dokaj povprečna, saj sega od solidnih 2,8 pri širokem kotu, ki pa pade na 4,6 ob uporabi največje povečave.

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 11:52 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2003 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
Nikon Coolpix 3700

Dolgo smo čakali na to, da tudi s strani tako priznanega izdelovalca fotoaparatov, kot je Nikon, dobimo kak model digitalnega fotoaparata, ki bi si zares zaslužil oznako žepni. Model Coolpix SQ se je temu resda precej približal, a vrtljivo ohišje ob uporabi hitro postane precej veliko, tako da se "žepnost" izgubi. Coolpix 3700 je tudi po zasnovi pravi žepni model, pa čeprav sodi z merami 90 × 60 × 31 mm in težo 162 gramov med povprečno majhne modele (najmanjši modeli tega razreda imajo tudi za več kot polovico manjši volumen in težo) in je za normalno rabo dovolj majhen, ob tem pa ima trdno ohišje, ki bo zdržalo tudi kakšno večjo obremenitev.

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 11:52 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Marec 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
Minolta Dimage A2

Stabilizator slike je izveden precej drugače kot sicer. Namesto da bi imel posebno gibljivo lečo, deluje kar s premikanjem samega tipala CCD (pri analognih fotoaparatih bi bilo seveda nemogoče izvesti kaj podobnega). To je nameščeno na posebnem nastavku, ki je vpet v vodoravno in navpično vodilo. Naprava s pomočjo gibalnih senzorjev zaznava premike in jih ustrezno kompenzira s premikanjem tipala v nasprotno smer.

Digitalni fotoaparati

Objavljeno: 10.3.2005 11:52 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Julij 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi