Med žepnimi modeli najdemo rudi Ricohov model Caplio R1. Ta je zanimivi tudi zaradi dokaj dobre zmogljivosti, ki jo ponuja po razmeroma ugodni ceni. Ima namreč kar 4,8-kratno optično povečavo, kar je največ v tem razredu sploh, res pa je svetlobna jakost slabša in sega od 3,3 do 4,8. Zaradi tega tudi nekoliko slabše ostri v slabih svetlobnih razmerah. Ostrenje je zmerno hitro in dokaj natančno, deluje pa od 30 cm naprej, v makro načinu od vsega enega centimetra naprej. Ima pa zato dober, predvsem v tem razredu zelo redek široki kot, ki je ekvivalent 28 mm, tele položaj pa je v formatu leica enak 135 mm. Ohišje je oblikovano tako, da je prijem nekoliko slabši, saj je zelo gladko. Tudi tipke za upravljanje so nekoliko neodzivne in neprijetne za rabo. Zaslon ima veliko diagonalo 46 mm in ločljivost 110.000 pik, a je slika dokaj povprečna in se ne more primerjati z najboljšimi. Aparat deluje predvsem z avtomatiko, a je na voljo tudi nekaj ročnih nastavitev, kot so določanje temperature bele izmed petih prednastavitev (lahko pa jo tudi zajamemo s predloge). Med ISO 64 in 800 (kar je seveda zelo dober obseg) je mogoče izbrati občutljivost delovanja tipala, posnetke je mogoče delati tudi v intervalih in tako naprej. Menuji so pregledni, niso pa prosojni (tako da izreza med uporabo ne vidimo). Zaslonke sicer ni mogoče določiti, je pa mogoče ročno določiti daljše čase osvetljevanja (1, 2 in 4 sekunde). Tipalo ima efektivno ločljivost 3,98 milijona pik (diagonala je 1/1,8 palca), slike pa so lahko ločljivosti 2304 × 1728, 1600 × 1200, 1280 × 960 in 640 × 480 pik. Shranjujejo se v 12-megabajtni pomnilnik, kar je za seveda premalo, zato je potrebno dokupiti pomnilniško kartico vrste SD. Pri zajemanju fotografij se aparat obnese nekoliko bolj povprečno. Avtomatika je nagnjena k podosvetljevanju, zelo slabo je tudi samodejno prilagajanje bele, zato tudi barve niso najbolj pravilne. Lahko so celo videti nekoliko "sprano". Kljub temu za normalno rabo kakovost povsem zadostuje, še posebej pri tej zmogljivosti in ceni.
