Testi / Avtor - Arnold Marko

  • Nikon Coolpix 8400

    Coolpix 8400 je posodobljena različica modela Nikon Coolpix 5400, ki tudi v razred zmogljivih kompaktnih digitalnih fotoaparatov prinaša tipalo razreda 8 MP. Uporabljeno tipalo je Sonyjevo, ki izkorišča 7,99 milijona svetlobnih elementov in diagonalo 11 milimetrov, največja ločljivost pa je 3264 × 2448 pik (doslej so ga uporabljali zgolj v razredu zelo zmogljivih kompaktnih modelov). Kot alternativa so na voljo tudi nižje ločljivosti, ki ustrezajo razredu tipal 5 MP, 3 MP in 2 MP, ki še vedno zadostujejo za razvijanje na papir, za popolnoma "računalniško" rabo (torej za splet, digitalne albume ipd.) pa so na voljo tudi ločljivosti 1280 × 1024, 1024 × 768 in 640 × 480 pik. Aparat podpira tudi manj stisnjene slike JPEG, na voljo pa sta tudi nestisnjena zapisa RAW ali TIFF. Fotografije se shranjujejo na kartice Compact Flash I ali II, žal pa k aparatu v osnovni izvedbi kartica sploh ni priložena.

    Objavljeno: 19.4.2005 09:50 | Avtor: Arnold Marko | Monitor April 2005 | Teme: foto, nenehni testi
  • Zmogljivi in svetli NEC

    WT 600 je med projektorji precejšen posebnež, saj omogoča trenutno najkrajšo razdaljo na kateri je mogoče sliko projicirati. Pri NECu so to dosegli tako, da sliko ne projicirajo neposredno preko objektiva na platno, pač pa to najprej povečajo preko posebnega sistema asferičnih zrcal (izdelanih iz posebne plastike), ki so postavljena drug proti drugemu. Najmanjša razdalja med projektorjem in platnom je tako le 6 centimetrov, pri tem pa dobimo sliko diagonale 102 centimetrov. Največja diagonala sicer znaša 254 centimetrov, dobimo pa jo na razdalji vsega 66 centimetrov. Res pa je, da je postavljanje kar zahtevna zadeva, tudi popravljanje trapeza, saj se že majhni zamiki precej poznajo na velikosti in geometriji slike. Trapez je sicer mogoče nastavljati za vsako stranico posebej.

    Objavljeno: 15.4.2005 17:20 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Oktober 2004
  • Poceni projekcija

    Med lahkimi projektorji je mogoče najti tudi cenovno ugodni CTX PS-5120. Gre za projektor, ki temelji na tehnologiji LCD, za prikazovanje barvne slike so uporabljeni trije polisilicijevi zasloni z diagonalo 0,7 palca, ki imajo ločljivost 800 × 600 pik (SVGA). Sicer zna (s prilagajanjem ločljivosti, ob izgubi kakovosti) prikazati tudi ločljivosti od VGA (640 × 480) do XGA (1024 × 768). Deklarirani svetlobni tok naprave je 1200 ANSI lumnov, kar je solidno in zadostuje tudi za prostore, ki so nekoliko manj zatemnjeni (ne pa tudi za zelo svetle prostore), uradna navedba o kontrastnem razmerju ANSI je 400 : 1. Za osvetljevanje je uporabljena 150-vatna EHPL žarnica, katere deklarirana življenjska doba je 2000 ur. Razdalja med projektorjem in zaslonom lahko sega od 1,33 do 8,34 metrov, pri čemer dobimo sliko z diagonalo med 101,6 in 508 centimetrov. Za lažjo postavitev je na voljo tudi 1,2-kratni ročni zum.

    Objavljeno: 15.4.2005 16:44 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2004
  • Simfonični računalnik

    V sodobnih studiih so programi za večstezno montažo zvoka danes praktično nepogrešljivi. Digitalna tehnologija je pač malodane povsod izrinila analogno, saj omogoča precej enostavnejše delo in širše možnosti rabe, pa tudi povezovanje vseh elementov je veliko boljše in zmogljivejše.

    Objavljeno: 15.4.2005 13:56 | Avtor: Arnold Marko | Monitor December 2004
  • Avio MP-20E

    Med digitalnimi projektorji za resnejšo rabo je tudi nekaj modelov, ki poleg "standardnih" možnosti prikazovanja slik iz različnih analognih in digitalnih virov omogočajo tudi prikazovanje predlog prek vgrajene digitalne kamere. Med take spada tudi MP-20E, ki ga izdelujejo v japonskem podjetju Nippon Avionics Co., znanem pod imenom Avio. Ti modeli bodo seveda uporabljeni predvsem v okoljih, kjer je treba na zaslon projicirati tudi kak dokument, del knjige - MP-20E pa lahko uporabljamo tudi za prikazovanje tridimenzionalnih predmetov, kot so npr. rastlinski listi, žuželke ali kaj podobnega. Kot naročeno torej za predavalnice, šolske učilnice, institute in podobno. Za taka prikazovanja projektor uporablja kamero, ki ima vgrajeno tipalo CCD z diagonalo 0,5 palca in ločljivostjo dva milijonaNajdemo ga pod stekleno ploščo na vrhu projektorja, na katero tudi polagamo tisto, kar želimo projicirati, in ima tudi pokrov (podobno kot pri optičnih bralnikih). Objekte, ki jih prikazujemo, je mogoče tudi povečati (do 6,25-krat), kar pride prav pri prikazovanju manjših objektov, poleg tega je mogoče sliko obrniti tudi za 90 stopinj (kar je, recimo, koristno pri predlogah, kot so knjige, kjer lahko hkrati prikazujemo dve strani).

    Objavljeno: 15.4.2005 12:59 | Avtor: Arnold Marko | Monitor December 2004
  • Nikon Coolpix 8800

    Nikon se med "resnejšimi" uporabniki digitalne fotografije že lep čas pojavlja tudi z zmogljivejšimi kompaktnimi modeli, ki so zanimivi tudi za tiste, ki zahtevajo nekoliko večjo kakovost in tehnično zmogljivost. Model Coolpix 8800 je naslednik modela Coolpix 8700 (predstavili smo ga maja 2004) in glede na predhodnika prinaša kar nekaj izboljšav, začenši s prenovljenim objektivom Nikkor ED VR, ki zdaj ponuja kar desetkratno optično povečavo. Velika povečava seveda zahteva zelo mirno roko, zato ne preseneča, da so objektiv opremili tudi z dodatnim stabilizatorjem, ki preprečuje, da bi ob daljših časih osvetljevanja morebitno tresenje preveč vplivalo na kakovost slike. Stabilizator slike sicer za kompenzacijo gibov uporablja tako imenovano enoto VR (vibration reduction), kar je v bistvu v poseben mehanizem vpeta leča v sredini objektiva, ki s pomočjo senzorjev prilagodi pot svetlobe na tipalo CCD.

    Objavljeno: 11.3.2005 16:02 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Marec 2005 | Teme: foto, nenehni testi
  • Ricoh Caplio R1

    Med žepnimi modeli najdemo rudi Ricohov model Caplio R1. Ta je zanimivi tudi zaradi dokaj dobre zmogljivosti, ki jo ponuja po razmeroma ugodni ceni. Ima namreč kar 4,8-kratno optično povečavo, kar je največ v tem razredu sploh, res pa je svetlobna jakost slabša in sega od 3,3 do 4,8. Zaradi tega tudi nekoliko slabše ostri v slabih svetlobnih razmerah. Ostrenje je zmerno hitro in dokaj natančno, deluje pa od 30 cm naprej, v makro načinu od vsega enega centimetra naprej. Ima pa zato dober, predvsem v tem razredu zelo redek široki kot, ki je ekvivalent 28 mm, tele položaj pa je v formatu leica enak 135 mm. Ohišje je oblikovano tako, da je prijem nekoliko slabši, saj je zelo gladko. Tudi tipke za upravljanje so nekoliko neodzivne in neprijetne za rabo. Zaslon ima veliko diagonalo 46 mm in ločljivost 110.000 pik, a je slika dokaj povprečna in se ne more primerjati z najboljšimi. Aparat deluje predvsem z avtomatiko, a je na voljo tudi nekaj ročnih nastavitev, kot so določanje temperature bele izmed petih prednastavitev (lahko pa jo tudi zajamemo s predloge). Med ISO 64 in 800 (kar je seveda zelo dober obseg) je mogoče izbrati občutljivost delovanja tipala, posnetke je mogoče delati tudi v intervalih in tako naprej. Menuji so pregledni, niso pa prosojni (tako da izreza med uporabo ne vidimo). Zaslonke sicer ni mogoče določiti, je pa mogoče ročno določiti daljše čase osvetljevanja (1, 2 in 4 sekunde). Tipalo ima efektivno ločljivost 3,98 milijona pik (diagonala je 1/1,8 palca), slike pa so lahko ločljivosti 2304 × 1728, 1600 × 1200, 1280 × 960 in 640 × 480 pik. Shranjujejo se v 12-megabajtni pomnilnik, kar je za seveda premalo, zato je potrebno dokupiti pomnilniško kartico vrste SD. Pri zajemanju fotografij se aparat obnese nekoliko bolj povprečno. Avtomatika je nagnjena k podosvetljevanju, zelo slabo je tudi samodejno prilagajanje bele, zato tudi barve niso najbolj pravilne. Lahko so celo videti nekoliko "sprano". Kljub temu za normalno rabo kakovost povsem zadostuje, še posebej pri tej zmogljivosti in ceni.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:15 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Pentax Optio X

    Tudi Optio X sodi med manjše žepne modele, po katerih se je Pentax proslavil že v preteklosti. Vendar je zasnovan malo drugače, saj je tanko kovinsko ohišje vrtljivo na sredini. Kljub temu objektiv ni v celoti vgrajen v ohišje kot pri podobnih modelih, temveč še vedno "pokuka" iz ohišja kot pri klasični zasnovi. Vrtljivost je tako namenjena izključno vrtenju objektiva navzgor in navzdol (oziroma okoli celotne osi). Goriščna razdalja sicer sega od 35,6 do 107 mm v formatu leica, svetlobna jakost pa je med 2,6 in 4,8. Ostriti zmore od 40 cm naprej v makro načinu od dokaj skromnih 18 cm. Ima pa aparat kar precejšnje težave pri pravilnem ostrenju, še posebej v makro načinu. Kadar ostrine ne zna "zakleniti", niti ni mogoče fotografirati. Povejmo tudi, da je ohišje oblikovano tako, da ga je precej težko dobro prijeti, saj lahko aparat ponavadi držimo le z dvema prstoma, to pa seveda zmanjša stabilnost roke.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:14 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Pentax Optio 750Z

    Med majhnimi in trdnimi zmogljivimi fotoaparati najdemo tudi Pentaxov Optio 750Z. Obliko kovinskega ohišja poudarja črna nedrseča prevleka na prednji strani ohišja, ki rabi tudi za boljši oprijem sicer kar precej drsečega ohišja. Na hrbtni strani je nameščen po obeh oseh vrtljiv barvni zaslon LCD z diagonalo 46 mm. Alternativa mu je majhno optično kukalo ob strani ohišja. Prek upravljalnega dela lahko upravljamo menuje, zumiramo (pri čemer aparatu zamerimo precejšnjo sunkovitost in majhno število vmesnih položajev), določamo način delovanja bliskavice, izberemo zakasnitev proženja ali hitre zaporedne posnetke ter določimo način ostrenja (makro, panorama, ročno). Zgoraj je okoli sprožilca nameščeno tudi krožno stikalo za izbiranje načina delovanja. Med temi je na voljo tako samodejni, polsamodejni in tudi ročni način določanja časa osvetljevanja in velikosti zaslonke. Na voljo je tudi 12 scenskih nastavitev, ki prilagodijo delovanje avtomatike (najdemo celo take programe, kot so "jesenske barve", "ognjemet" ali "hrana"), poleg tega pa lahko posnamemo panoramske posnetke z več slikami v vodoravni ali navpični vrsti ter celo "stereo slike" (iz dveh malo zamaknjenih slik), snemamo dokaj kakovosten video (640 × 480 pik, 30 slik na sekundo), eden bolj nenavadnih programov pa je zagotovo možnost, da napravo uporabljamo kot digitalni merilec za merjenje osvetlitve. V tem načinu lahko izmerimo čas in zaslonko, ki jo potrebujemo za določeno občutljivost filma glede na neko sceno. Druge nastavitve, kot so določanje občutljivosti zajemanja, izbor temperature bele itd., so na menujih, ki so pregledni, a žal niso prosojni (če torej kaj spreminjamo, izreza ne vidimo več).

    Objavljeno: 10.3.2005 18:14 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Olmypus C-70 Zoom

    Olympus že dolgo ponuja med zmogljivimi modeli tudi ugodno majhne in trdne modele. Tak je tudi digitalni fotoaparat s 7 MP tipalom C-70 Zoom. Kljub majhnim meram magnezijevega ohišja omogoča dober prijem, k čemur pripomore tudi nedrseča prevleka na prednji strani ohišja. Na hrbtni strani je sicer bolj nagneteno, saj je tam velik barvni zaslon, ki ima diagonalo 51 mm in ločljivost kar 206.000 pik. Kakovost zaslona je zelo dobra, slika je svetla in kontrastna, tudi odzivnost je med boljšimi. Pri gledanju prizorov imamo na voljo tudi hologram, ob prikazovanju katerega na sliki kot črne utripajoče površine vidimo podosvetljene dele, kot rdeče pa nadosvetljene. To zna biti zelo uporabno, če nismo prepričani o tem, na katerem delu meriti osvetlitev. Način merjenja osvetlitve in področje ostrenja sicer določamo prek tipk na hrbtni strani ohišja, tu vklopimo tudi zakasnitev proženja ali vklopimo daljinski upravljalnik ter določimo način delovanja bliskavice (to moramo sicer ob uporabi ročno odpreti). Tipke desno od zaslona so namenjene upravljanju menujev, razen tipke AEL, ki je namenjena "zaklenitvi" osvetlitve. Z vrtljivim kolesom za način delovanja, ki je prav tako na hrbtni strani ohišja, lahko izberemo avtomatiko, polavtomatiko (z ročno določitvijo časa ali zaslonke), ročni način delovanja, eno izmed petih scenskih prednastavitev, ki prilagodijo način delovanja avtomatike določenim situacijam, ali izberemo snemanje dokaj kakovostnega videa ločljivosti 640 × 480 s hitrostjo 30 slik na sekundo. Večina nastavitev tako poteka po menujih. Ti so oblikovani po vzoru drugih Olympusov in so pregledni in uporabni. Med različnimi možnostmi so tudi možnost določanja zasičenosti in ostrine, med pregledovanjem pa lahko tudi uporabimo algoritem za samodejno odpravljanje rdečih oči, ki deluje solidno. Samodejno določanje temperature bele je med boljšimi, na voljo pa je tudi pet prednastavitev, zajem bele s predloge in tudi ročno popravljanje bele. Na vrhu ohišja je tipka za vklop, sprožilec, okoli tega pa pomikač za zumiranje.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:12 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi

Arhiv

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji