Testi / Avtor - Arnold Marko

  • HP Photosmart R507

    Med 4 MP digitalnimi fotoaparati je tudi HPjev žepni model Photosmart R507. Gre za ugodno majhen fotoaparat, katerega ohišje je narejeno iz kombinacije kovine in plastike, zato ne sodi med najtrdneje zasnovane modele. Ima objektiv s trikratno optično povečavo, goriščna razdalja pa sega v formatu leica od 35 do 105 milimetrov. Svetlobna jakost meri od dokaj dobrih 2,6 do nekoliko slabših 4,8. Izostriti zmore objekte na razdalji od 50 cm naprej, v makro načinu pa od 14 cm naprej. Tipalo izkorišča 4,05 milijona svetlobnih elementov, žal pa ima le eno ločljivost, ki je ustrezna za razvijanje na papir - to je največja ločljivost 2320 × 1744 pik. Poleg te ima namreč le še ločljivosti 1280 × 960 in 640 × 480. Slike se sicer shranjujejo na kartice SD, priložena je taka zmogljivosti 32 MB.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:12 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • HP Photosmart M307 in M407

    Photosmart M307 in M407 sta manj zmogljiva digitalna fotoaparata, ki si ta naziv zaslužita v dobesednem pomenu besede. Že zasnova ohišja obeh modelov je precej preprosta. Ohišje je namreč plastično in dokaj veliko, predvsem in nekoliko neprijetno za držanje. Tudi kakovost tipk je precej slaba, zaslon LCD pa je povprečne kakovosti, pa čeprav ima zelo spodobno diagonalo 46 milimetrov in tudi dobro ločljivost 130.000 pik. Kljub preprosti zasnovi pa aparat ponuja spodoben trikratni optični zum, prek objektiva z majhnim širokim kotom, ki je enak goriščni razdalji 40 mm v formatu leica, v tele položaju pa ja ta enaka 111 milimetrom. Ostriti zna od 80 centimetrov naprej, v makro načinu od 10 cm. Tipalo modela M307 slike zajema z ločljivostjo 3,21 milijona ali 2080 × 1544 pik, tipalo modela M407 pa zajema slike s 4,05 milijona svetlobnih elementov, kar ustreza ločljivosti 2080 × 1544. Poleg najvišje ločljivosti imata oba še dve nižji ločljivosti, 1280 × 960 in 640 × 480, ki pa ne zadostujeta za razvijanje na papir (vsaj pri modelu M407 pogrešamo še eno vmesno ločljivosti). Drugih razlik med fotoaparatoma ni.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:11 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Fujifilm Finepix S5500

    Med cenejšimi modeli z velikimi optičnimi povečavami je že dolgo navzoč tudi Fujifilm - pravzaprav bi lahko rekli, da je skorajda izumil ta razred digitalne fotografije. Tradicijo predhodnikov nadaljuje tudi model Finepix S5500. Temelji na objektivu, katerega goriščna razdalja bi bila v formatu leica med 37 in 370 milimetri in ima dobro svetlobno jakost. Ta namreč sega od 2,8 pri širokem kotu do 3,2 pri največji povečavi. Ostrenje je brez makra precej skromno, saj deluje šele od 90 centimetrov naprej, v makro načinu pa zapolni "vrzel" od 10 do 90 centimetrov. Objektiv je sicer v plastičnem ohišju, tako da velja biti pri delu z aparatom pazljiv, ker objektiv verjetno ne bi najbolje prenesel večjih obremenitev (beri: udarcev).

    Objavljeno: 10.3.2005 18:11 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Casio Exilim EX-Z55

    Po površini je model Casio Exilim EX-Z55 podobno velik kakor model EX-S100, le da je ohišje nekoliko debelejše. Kljub temu gre za zelo majhen žepni model, ki ga odlikuje tudi izredna trdnost izdelave. Vsaj, kar zadeva kovinsko ohišje, veliko bolj "na udaru" je prav gotovo zelo velik zaslon LCD z diagonalo kar 64 mm in odlično kotno vidljivostjo. Ločljivost je s 115.000 pikami sicer povprečna, a na splošno daje zelo dober občutek. Seveda pa velik zaslon prinaša tudi kakšno slabo lastnost - tudi pri tem modelu je to predvsem velika površina, ki jo zaslon zasede na hrbtni strani ohišja, tako da je upravljalni del zelo stisnjen, za palec pa praktično ne ostane nič prostora (in ponavadi "počiva" nekje na robu zaslona). Vseeno je prijem aparata glede na nekatere (celo večje) konkurente še kar dober. Upravljalni del ima dokaj majhne tipke in je postavljen desno od zaslona LCD. Je precej lepo urejen, tako da je pregleden. Menuji so veliki in dobro oblikovani. Ker so prosojni, lahko ves čas vidimo tudi izrez. Med ročnimi nastavitvami najdemo občutljivost ISO (50, 100, 200, 400), kompenzacijo osvetlitve (med -2EV in +2EV v korakih po 1/3EV), določitev temperature bele izmed šestih prednastavitev ali zajem z bele predloge (samodejno določanje temperature sicer deluje dokaj solidno), lahko pa določamo tudi zasičenost, kontrast in svetlobo, pa še kaj (manj pomembnega).

    Objavljeno: 10.3.2005 18:11 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Casio Exilim EX-S100

    Casio Exilim EX-S100 je žepni model zelo majhnih mer, s precej trdnim ohišjem, ki je predvsem zelo tanko. Pravzaprav je fotoaparat le za malenkost večji od sicer trenutno še vedno najmanjšega modela Sony Cybershot DSC-T1. Če je ohišje ugodno majhno in trdno, pa omogoča precej slab prijem, saj je precej drseče (kljub hrapavi površini za palec na hrbtni strani ohišja). Na hrbtni strani ima precej velik zaslon LCD z diagonalo 51 mm, ki pa je nekoliko zrnat (ločljivost je 84.000 pik) in pod umetno svetlobo precej utripa. Poleg njega so tipke za upravljanje, ki so dokaj solidne, tipki za menu in zaslon sta le nekoliko majhni. Menuji so sicer dobro oblikovani in tudi prosojni (tako da vidimo tudi izrez, kadar kaj nastavljamo), le nekoliko bolj razčlenjeni bi lahko bili, saj je fotografiranju namenjen le en zelo dolg menu.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:11 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Casio Exilim EX-P700

    Casio Exilim EX-P700 je naslednik modela EX-P600, ki smo ga že predstavili. Za razliko od predhodnika prinaša drugačno barvo ohišja in predvsem zmogljivejše tipalo CCD. To izkorišča za zajemanje slik kar 7,08 milijona pik, največja ločljivost pa je 3072 × 2304 pik. Kot alternativa pa so na voljo še 3 MP ločljivost 2048 × 1536 pik, 2 MP ločljivost 1600 × 1200 pik in ločljivost VGA (640 × 480 pik. Slike se sicer zapisujejo na kartice SD, v osnovi pa ima aparat devet megabajtov vgrajenega pomnilnika, kar je seveda odločno premalo za tako zmogljivo tipalo (zato si velja ob nakupu strošek kartice SD kar všteti v ceno aparata). Ohišje aparata je za ta razred ugodno majhno, izdelano pa je iz kovine in je tudi po občutku trdno. Barvni zaslon na hrbtni strani ohišja ima diagonalo 51 mm in ima 115.200 pik, kar je nekoliko manj, kot bi si želeli, predvsem pa moti, da pod umetno svetlobo precej utripa. Odzivnost je solidna, kotna vidljivost dobra. Tudi ta aparat ponuja na zaslonu zelo "zanimive" poglede, med katerimi še najbolj izstopa tisti, ki prikazuje podatke kot nekakšne "analogne" grafične števce (zanimivo za hvaljenje pred prijatelji, sicer pa precej neuporabno). Tipke za upravljanje so v večjem delu nameščene desno od zaslona in so precej kakovostne, moti pa natlačenost, saj ostane malo prostora za prste roke, s katero aparat držimo. Levo od zaslona je sicer še nekaj tipk za hiter dostop do nekaterih funkciji (zaklepanje osvetlitve in fokusa, vključitev hitrega slikanja ter hitri menu z najpogosteje rabljenimi izbirami). Prek drugih tipk lahko neposredno vključimo tudi makro, vklopimo bliskavico ter izberemo deset- ali dvosekundno zakasnitev proženja. Ročni nadzor je zelo dober, saj je na voljo praktično vse, kar v digitalni fotografiji potrebujemo. Lahko določimo zaslonko in čas, kompenziramo svetlobo, izberemo temperaturo bele ali jo zajamemo s predloge, določimo občutljivost ISO (80, 160, 320 ali 640), določimo področje in način ostrenja, področje merjenja svetlobe, določiti pa je mogoče tudi ostrino zajemanja, zasičenost, svetlobo in kontrast.

    Objavljeno: 10.3.2005 18:11 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Sony DSC-V1

    V tekmi za kupce digitalnih fotoaparatov je Sony že uveljavljeno ime, ki ga poznamo po aparatih z zanimivimi tehničnimi rešitvami. Nekaj podobnega velja tudi za model Sony DSC-V1, ki je nekakšen "paradni konj" podjetja v srednjem razredu digitalnih fotoaparatov, torej tistem, ki že omogočajo dober nadzor nad fotografiranjem, ob tem pa ponujajo dokaj visoko zmogljivost ob solidni optični povečavi. DSC-V1 ima tipalo ločljivosti 5,2 milijona pik, od katerih je izkoriščenih solidnih 5,03 milijona pik. To ustreza največji ločljivosti 2592 × 1944 pik, kar je dovolj tudi za velike povečave in ustvarjanje majhnih izrezov. Na voljo je tudi ločljivost z razmerjem 3 : 2 (2592 × 1728 pik), namenjena razvijanju slik v klasičnem formatu, brez odvečnih robov.

    Objavljeno: 10.3.2005 17:15 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Oktober 2003 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Sony DSC-F828

    Med najbolj zmogljivimi kompaktnimi digitalnimi fotoaparati na naših preizkusih že nekaj časa vodijo Sonyjevi modeli, predvsem zaradi odličnih tehničnih zmogljivosti, kakovostne optike in zanimivih rešitev, ki so lahko uporabniku pri delu še kako v pomoč. Tradicijo "serije F" nadaljuje model DSC-F828, ki pa vsaj zaenkrat na trgu ne nadomešča predhodnika DSC-F717, kajti ta vsaj do nadaljnjega ostaja naprodaj, mu pa bodo ustrezno znižali ceno.

    Objavljeno: 10.3.2005 17:15 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Februar 2004 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Sony Cybershot DSC-V3

    Sony se je med izdelovalci digitalnih fotoaparatov, vsaj med zmogljivejšimi kompaktnimi modeli, povzpel med bolj zveneča imena, in to kljub temu da v analognem svetu fotografije ni pomenil nič. A očitno v Sonyju ne spijo na lovorikah, saj svojo paleto izdelkov vseskozi dopolnjujejo z novimi modeli. Tako so pred kratkim predstavili naslednika sicer uspešnega modela Cybershot DSC-V1, ki je dobil oznako DSC-V3. Sony nima edini nenavadnega zaporedja številk, saj podobne preskoke številk poznamo tudi v Canonu. Je pa res, da je po drugi strani pri Sonyju ta preskok v določeni meri kar upravičen. Če namreč večina izdelovalcev naslednike svojih uspešnih modelov le nadgradi z zmogljivejšimi tipali, je namreč v Sonyju novosti precej več. Najprej je tu ohišje. Je nekoliko večje kot pri predhodniku, a je oblikovano veliko bolj ergonomsko, ima prijeten odebeljen del za dober prijem, ki je prevlečen z nedrsečo prevleko, nasploh pa je videz aparata veliko bolj "resen" in se ga ne bi sramoval niti resnejši uporabnik. Objektiv sicer ostaja enak kot pri modelu DSC-V1, a to ni nič slabega, saj gre za kakovosten objektiv Carl-Zeiss s štirikratnim optičnim zumom, ki je enak goriščni razdalji med 34 in 136 milimetri v formatu leica. Če mu kaj zamerimo, je to nekoliko slabša svetlobna jakost v položaju tele, ki je enaka 4, medtem ko je pri širokem kotu dobrih 2,8. Samodejno zna ostriti od 40 centimetrov naprej, v makro načinu pa od 10 centimetrov naprej. Pri ostrenju so na voljo vsi Sonyjevi priboljški, kot sta lasersko hologramsko ostrenje in pa seveda osvetljevanje z infrardečo svetlobo, s pomočjo katerega lahko slikamo tudi v popolni temi. Tega lahko uporabljamo le za iskanje scene (ki jo potem slikamo brez infrardeče svetlobe) ali pa lahko sliko tako tudi posnamemo (rezultat je zelenkasto-siva slika "zasanjanih" barv).

    Objavljeno: 10.3.2005 17:15 | Avtor: Arnold Marko | Monitor Januar 2005 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi
  • Samsung Digimax V4

    Med zanimivimi "nefotografskimi" imeni na trgu je tudi Samsung, ki ga gotovo bolj poznamo po drugačnih elektronskih izdelkih. Veliko povpraševanje po digitalnih fotoaparatih pa je očitno mamljivo tudi za tega južnokorejskega izdelovalca. Digimax V4 je eden močnejših modelov, ki jih ponuja.

    Objavljeno: 10.3.2005 17:15 | Avtor: Arnold Marko | Monitor November 2003 | Teme: preizkus, foto, nenehni testi

Arhiv

 
  • Polja označena z * je potrebno obvezno izpolniti
  • Pošlji