Brezzrcalni fotoaparati počasi prevzemajo primat pred klasičnim modelom DSLR, novi Nikonov Z9 pa prestavlja vrhunec njihove ponudbe. Gre za njihov najzmogljivejši brezzrcalni fotoaparat doslej, pravzaprav prvi model, ki meri na najzahtevnejše profesionalne fotografe. Med njimi so tudi športni fotografi, ki potrebujejo predvsem veliko hitrost pri samodejnem ostrenju in zaporednem fotografiranju.
Panasonicov novinec formata 35 mm se že na prvi pogled razlikuje od večine, kar so do zdaj podobnega predstavili Sony, Nikon ali Canon.
Prejšnji mesec smo preizkusili novi Nikonov aparat Z7, takoj za njem pa smo dobili v roke še nekoliko cenejšo alternativo, model Z6. Gre za prva dva aparata v Nikonovem novem brezzrcalnem sistemu polnega formata, preprosto imenovanem sistem »Z«. To je Nikonovo žezlo prihodnosti, saj je sistem zasnovan z mislijo na optično zmogljive objektive v navezi z ohišji, ki so manjša in lažja od dosedanjih DSLRjev s klasičnim, 35-milimetrskim tipalom.
Letos mineva deset let, odkar sta Panasonic in Olympus skupaj splavila sistem Micro 4/3. Pri tem so v Panasonicu poželi presenetljivo veliko uspehov med snemalci videa, Olympus pa je s funkcijami nekoliko bolj meril na fotografe. V Panasonicu so svojo linijo kmalu po začetnih uspehih dodatno razdelili in predstavili modele GH (nazadnje GH5 oziroma nadgradnja GH5S) s še več video-centričnimi funkcijami in zmogljivostmi. Novi G9 pa gre nekoliko v drugo smer, saj spet bolj meri na fotografe, pri tem pa kljub vsemu ohranja tudi solidne možnosti za zajem videa.
Nikon je pred nekaj meseci napovedal nov fotografski sistem, imenovan preprosto sistem »Z«. Gre za brezzrcalni sistem, ki uporablja povsem na novo razvit bajonet. Glavna tehnična novost tega bajoneta je njegova velikost, ki omogoča, da je objektiv postavljen res blizu tipala, in s tem olajša izdelavo optično zahtevnih objektivov, denimo takih z res velikimi oziroma svetlimi zaslonkami.
Sony se je na področju zahtevne fotografije v nekaj letih povzdignil v enega najmočnejših igralcev. Zanimivo je, da ponujajo tako cenovno izredno dostopne aparate s tipali polnega formata (torej 35 mm) kot tudi dražje modele, namenjene zahtevnim, profesionalnim uporabnikom. Tokrat smo preizkusili njihov standardni dvojček na področju zmogljivih aparatov brez sistema zrcal, modela Alpha 7 in Alpha 7R, oba v tretji inačici (Mark 3).
Velikana Canon in Nikon sta bila med zadnjimi, ki sta se pred leti pridružila ostalim večjim proizvajalcem na področju brezzrcalnih aparatov z izmenljivimi objektivi. Pri obeh smo sicer dobili občutek, da izdelujejo te modele bolj kot dodatek in se bojijo, da bi z njimi preveč ogrozili svoje obstoječe DSLR. Novi EOS M50 sicer dokazuje, da so pripravljeni poseči tudi po nekoliko višjem rangu, tako po zmogljivostih kot po ceni.
Sony se je v zadnjih letih močno uveljavil med profesionalnimi fotografi, tako pri tistih, ki fotografirajo v studiu, kot vsemi, ki se ukvarjajo s poulično, pokrajinsko pa tudi poročno fotografijo. Edino področje, kjer je nekoliko zaostajal, je športna fotografija. Z novim modelom A9 se resneje loteva tudi tega področja.
Nikonov novi zmogljivi DSLR, D850, meri na profesionalne uporabnike in najzahtevnejše amaterje. Gre za naslednika tri leta starega D810, ki ponuja tipalo polnega formata z ločljivostjo 45 milijonov pik. Kot je v navadi pri teh modelih, je ohišje odporno na prah in vremenske vplive, razmeroma veliko in težko (en kilogram). V primerjavi s predhodnikom ponuja predvsem višjo ločljivost in hitrost ter vgrajeno povezavo WiFi in Bluetooth.
Panasonic redno osvežuje svojo linijo brezzrcalnih modelov, najnovejši aparat v tej seriji je model G80. Aparati v seriji 'G' se po oblikovanju držijo smernic aparatov DSLR, torej z odebeljenim ročajem na desni in kukalom na zgornji strani. Ohišje tega aparata je iz kombinacije kakovostne plastike z nekaj magnezijeve zlitine. Glede na cenovno umestitev nas je presenetilo, da je odporen proti vremenskim učinkom in prahu – to večinoma srečamo pri dražjih aparatih.
Fujifilm je v zadnjih letih postal kar močan konkurent na področju brezzrcalnih fotoaparatov z izmenljivimi objektivi. Ponuja zanimiva lastna tipala v kakovostnih, skoraj staromodnih ohišjih ter zanimiv izbor objektivov, predvsem fiksnih. Novi model X-A3 nadomešča starejšega X-A2, pokriva pa vstopni cenovni in zmogljivostni razred tega izdelovalca.
Sony je na fotografskem področju zelo močan, sploh v segmentu brezzrcalnih aparatov z izmenljivimi objektivi. Njihova serija NEX se je že pred časom preimenovala, zdaj tudi te aparate prodajajo pod oznako Alpha (ali le »a«). Najnovejši model je a6300. Gre za aparat srednjega zmogljivostnega in cenovnega razreda, naslednik modela a6000, ki je pred dvema letoma nadomestil model NEX-6.
Canonovi DSLRji z dvomestnimi številkami so že dolgo nadvse priljubljeni tako med zahtevnejšimi amaterji kot profesionalnimi uporabniki (pri slednjih velikokrat kot drugi, rezervni aparat). Novi model 80D prevzema štafetno palico od modela 70D in prinaša kar nekaj novosti.
Nikonov novi DSLR D5600 se uvršča v zgornji razred vstopnih modelov. Je tako po zmogljivostih kot po funkcijah korak nad vstopnimi modeli, obdrži pa njihovo razmeroma majhno in lahko ohišje. Gre seveda za naslednika modela D5500, ta mu tudi ostaja zelo velik konkurent.
Nikon ima v prodajni paleti zelo širok nabor različnih aparatov DSLR, novi model D500 pa je namenjen športnim fotografom in zahtevnejšim amaterjem. Na prvi pogled bi se glede na ceno in velikost aparata zdelo, da uporablja tipalo polnega, 35. mm formata, nekoliko presenetljivo je v rabi tipalo manjše velikosti, znane tudi kot APS-C. Razlog za to je predvsem doseganje višjih hitrosti pri zajemu in obdelavi fotografij. Aparat je torej naslednik zdaj že šest let starega D300S.
Nikonov D3300 je prišel na trg pred več kot dvema letoma in nas prepričal s kombinacijo kakovostnega tipala, majhnega in lahkega ohišja ter enostavno rabo. Zdaj so ga nadomestili z novim D3400, ki menda ohranja prednosti predhodnika in jih še nekoliko nadgrajuje.
Pred slabima dvema letoma je Canon dodobra pretresel trg digitalnih SLRjev, namenjenih nezahtevnim uporabnikom. Model 350D je kmalu postal eden najbolje prodajanih digitalnih SLRjev sploh. Čeprav je bilo izrečenih kar nekaj kritik na rovaš ohišja, kit objektiva in zaklenjenih funkcij, so tehtnico v prid nakupu nagnili nizka cena, 8 milijonov pik ločljivosti in značka Canon na vrhu ohišja. Pred začetkom lanskoletne Photokine pa so poskrbeli za naslednika, 400D, in ta bo, kot kaže, zastavo zmagovalca nosil naprej.
Kljub temu da se z izrazom "velikost leica formata" srečujemo že dolgo časa, pa smo le malokrat deležni tudi digitalnega fotoaparata podjetja Leica. Pred nekaj leti jih je marsikdo že pokopal, saj so se trdovratno oklepali analogne fotografije, v digitalno pa se jim nikakor ni uspelo podati. Izdelali so nekaj digitalnih kompaktnih fotoaparatov serije Digilux, a z njimi niso dosegli vidnejših prodajnih uspehov. K temu je gotovo največ pripomogla visoka cena Leicinih izdelkov, saj veljajo za prestižne in visoko kakovostne (in potemtakem drage). Pred lanskoletno Photokino so nas presenetili s kar štirimi novimi digitalnimi fotoaparati, med njimi tudi z izboljšanim Digilux 3. Ta naj bi bil podoben ali skorajda enak Panasonicovemu modelu DMC-L1, podobne rešitve pa smo lahko že preizkusili tudi pri Olympusovem modelu E-330.
Ob poplavi novih digitalnih SLRjev na letošnji Photokini si prav gotovo nismo mislili, da bo Nikon kmalu po predstavitvi modela D80 na trg poslal še enega novega člana že tako obširne družine digitalnih SLRjev. Prvi namigi so se začeli širiti prek spleta v začetku novembra in čez mesec dni smo lahko že preizkusili vstopni model D40. Namenjen je predvsem začetnikom in tistim, ki bi se poleg kompaktnih fotoaparatov radi seznanili tudi z digitalnimi SLRji.
Na letošnji Photokini smo poleg drugih novosti med digitalnimi SLRji pričakovali tudi novega paradnega konja podjetja Olympus. Njihov profesionalni model E-1 namreč nosi letnico izdelave 2003 in je v marsikaterem pogledu že rahlo zastarel. Prav gotovo nas je zato presenetil nov fotoaparat v njihovem nižjem razredu, v katerem so bili do zdaj že trije modeli. Poleg E-300 in naslednika E-330 je najzmogljivejši v tem razredu E-500, kot četrtega člana pa so dodali model z oznako E-400. Čeprav nosi nižjo oznako, pa ima med vsemi tipalo z najvišjo ločljivostjo, deset milijonov pik, in se uvršča med "vroče" modele drugih podjetij s podobnimi tipali.
Pred dvema letoma je podjetje Olympus na Photokini predstavilo dokaj nenavaden fotoaparat E-300, ki na vrhu ohišja ni imel vgrajene običajne prizme. Prenos svetlobe skozi objektiv so rešili s pomočjo stekelc na levi strani ohišja in to se je kljub zahtevni mehaniki izkazalo za dobro rešitev. Pa vendar fotoaparat ni naletel na najboljši odziv med kupci, zato je dokaj nenavadno, da so se v podjetju odločili za njegovega naslednika. No, ta bo zaradi številnih izboljšav in inovacij gotovo zanimivejši za uporabnike.
Pred letom in pol je Canon nadgradil svojo uspešno serijo polprofesionalnih digitalnih SLRjev z modelom 20D, ki je bil tehnološko zelo dobro opremljen in praktično brez prave konkurence. Vendar pa so bila v tem času tudi konkurenčna podjetja na potezi in kmalu se je pokazalo, da je model 20D potreben prenove. Marsikateri uporabnik je pričakoval nekakšen izboljšan odgovor na Nikonov D200, dočakali pa smo le nekaj "manjših" izboljšav z modelom 3D. Kot kaže, bodo v podjetju pravega naslednika pokazali na bližnjem sejmu Photokina, ki bo letos jeseni v nemškem Kölnu.
V Nikonovi ponudbi digitalnih zrcalnorefleksnih fotoaparatov (SLRjev) smo skoraj tri leta in pol čakali na izboljšanje modela v srednjem razredu. V tem času je podjetje ponujalo le model D100, ki je sicer zmogljiv fotoaparat, a tehnološko zastarel. Vrzel so pred dvema letoma poskušali zapolniti z modelom D70, a ta je kljub boljšim ali enakim tehničnim zmogljivostim sodil bolj v spodnji razred. Ta je pred slabim letom dobil tudi izboljšan D70s, pravega naslednika D100 pa smo dočakali šele konec lanskega leta z modelom D200. Ker je D200 v primerjavi z D100 doživel silno veliko sprememb, ga skorajda lahko postavimo ob bok profesionalnemu modelu D2X. No, ta je z nekaterimi boljšimi in zmogljivejšimi rešitvami še vedno boljša izbira za profesionalce.
Na lanskoletni Photokini smo poleg najrazličnejših novosti iz sveta digitalnih SLRjev dočakali tudi model E-300 podjetja Olympus, ki je bil zanimiv predvsem zaradi tehničnih zmogljivostih, samodejnega odstranjevanja prahu s tipala in zanimive oblike. A kljub nizki ceni ni naletel na pravi posluh uporabnikov. Razumljivo, da so se v podjetju že leto dni pozneje odločili za nov digitalni SLR, namenjen predvsem manj zahtevnim uporabnikom in tistim, ki vstopajo v svet digitalnih SLRjev. Kot že prejšnja modela E-300 in E-1 je tudi novinec član sistema 4/3, ki ga pri Olympusu vztrajno dopolnjujejo z novimi objektivi, bliskavicami in drugim priborom, vgrajeno pa ima enako tipalo kot E-300, z osmimi milijoni pik.
Canonov najnovejši izdelek je bil pravzaprav že dlje časa pričakovan, saj je bilo doslej mogoče kupiti le dva profesionalna fotoaparata 1Ds in 1Ds Mark II s tipalom velikosti formata leica, ki pa sta bila seveda zelo draga. Z novim modelom 5D so zapolnili vrzel med modeloma 1Ds in 20D, a to seveda ne pomeni, da fotoaparat ni dovolj zmogljiv za najtežje preizkušnje.
Na lanskoletni Photokini smo bili priča predstavitvi Pentaxovega *istDs, ki nas je navdušil z majhno težo, dobrim posnetkom in ugodno ceno. Namenjen je predvsem manj zahtevnim fotografom, a to ne pomeni, da smo tudi pri zahtevnejšem fotografiranju za kaj prikrajšani. Slabo leto po tem pa so nas zopet presenetili in izdelali še cenejšo različico modela *istD z oznako L. Ta se od predhodnika po velikosti ne razlikuje in sledi že utečeni prepoznavi teh modelov. Še vedno velja za najmanjšega med digitalnimi SLRji in s še manjšo težo, okrog 590 gramov, za najlažjega. Težo so zmanjšali na rovaš prizme, namesto katere je v fotoaparat vgrajen lažji sistem ogledalc. Aparat kljub majhnosti dobro leži v roki, za kar ima največ zaslug dober gumijast oprijem, vendar pa lahko po daljšem držanju roko vseeno utrudi. Najopaznejša sprememba na ohišju je prav gotovo povečan LCD pregledovalnik, ki zdaj po diagonali meri slabih 13 milimetrov več kot tisti pri *istDs, a je ločljivost ostala enaka, 210.000 pik. Priloženi objektiv se je izkazal odlično, malce deformacije je bilo zaslediti pri širokem kotu, vendar pa je kotna ostrina pri vseh položajih zuma zelo dobra, svetlobna prepustnost s 3,5-5,6 pa je za ta razred povsem običajna. Tudi tokrat je fotoaparat združljiv s starejšimi Pentaxovimi objektivi, pa tudi z objektivi za srednjeformatne klasične modele 67 in 645 ter navojem 42 prek adapterja. Fotoaparat tudi tokrat poganjajo štiri baterije velikosti AA, ki omogočajo dolgotrajno fotografiranje.
Podjetje Fujifilm je na trgu digitalnih fotoaparatov z izmenljivimi objektivi navzoče že od leta 2000, ko je ob boku z Nikonovim D1 med prvimi izdelalo cenovno ugoden fotoaparat z imenom S1 Pro. Dve leti zatem so izdelali izboljšano različico, ki je z razvpitim tipalom Super CCD lahko zajela posnetke, velike 12 milijonov pik, šele na Photokini 2004 pa smo dočakali tretjo različico, ki z enako visoko ločljivostjo in širokim izborom barvnih nastavitev meri na profesionalne uporabnike.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
