Finepix F30 spada med žepne modele digitalnih fotoaparatov, po velikosti se uvršča nekako v sredino teh modelov. Ohišje je kovinsko, z zglajenimi robovi, in omogoča nekoliko slab prijem, še posebej, kadar ga želimo držati z eno roko, saj nima nobene prave nedrseče opore za prste.
Med cenejšimi digitalnimi fotoaparati z veliko optično povečavo Canon nastopa z modelom Powershot S3 IS, Sony pa tudi s Cybershotom DSC-H5. Po videzu sta si dokaj podobna, pa tudi sicer sta ostra konkurenta, tako da si ju je smiselno ogledati neposredno, v primerjavi.
Casiovi modeli Exilim že od prvega modela predstavljajo meje zmogljivosti, kar zadeva žepne modele, in tudi model Z1000 v tem ni izjema. Ima namreč tipalo z diagonalo 1/8 palca s kar 10,3 milijona svetlobnih elementov. Slike imajo sicer "le" 9,43 milijona pik; to pomeni največjo ločljivost 3448 × 2736 pik. Poleg te je na voljo še ločljivost 5, 3 in 2 "megapik" ter ločljivost VGA. Slike se zapisujejo na kartice SD/MMC, v osnovi pa ima vgrajenega tudi 8 megabajtov notranjega pomnilnika. To je seveda premalo za kakršnokoli resno rabo, sploh pri največji ločljivosti, ki ustvarja štiri kar megabajt velike datoteke JPEG. Objektiv aparata ponuja trikratno optično povečavo (ekvivalent od 38 do 114 mm), njegova svetlobna jakost je med solidnih 2,8 pri širokem kotu in slabših 5,4 v tele povečavi. Ob slabši svetlobi mu tudi hitro poidejo moči za natančno ostrenje, tako da pogosto zaklene sliko neostro. Ostriti zna od razdalje 40 cm naprej (pri širokem kotu), v makro načinu pa od 6 cm naprej. Aparat ima tudi stabilizator slike. Ta je sicer elektronski, vendar dobro preprečuje razmazanost slik pri nekoliko daljših časih osvetljevanja.
Exilime poznamo predvsem po zelo majhnih merah. Exilim P600 sicer ne sodi med res najmanjše (to je v žepni razred), kljub temu pa je med manjšimi predstavniki zmogljivega razreda digitalnih fotoaparatov. Ohišje je iz kovine in ima opazno velik zaslon (diagonale 51 milimetrov). Pri samem držanju aparata je zaslon že kar prevelik in je za prste le malo prostora. Tako se zgodi, da uporabnik včasih po nerodnosti pritisne kakšno napačno tipko (na ohišju so namreč kar nagnetene) - po možnosti tipko za menu, kar onemogoča slikanje. Upravljanje menujev je sicer izvedeno dokaj dobro, v glavnem menuju najdemo veliko število nastavitev, za hitri dostop do najpogosteje rabljenih pa je na voljo tudi hitri menu. Na barvnem zaslonu sicer lahko izberemo kar nekaj različnih zaslonov, med katerimi prav gotovo poteka tisti, pri katerem so nastavitve prikazane kot na kakšni japonski uri s krogci in grafičnimi merilci - kaj več kot kratkotrajnega čudenja znancev pa ta pogled ne bo izzval. Ob aparatu dobimo daljinski upravljalnik, ki ima nekoliko več funkcij kot tisti pri Olympusovih modelih - poleg proženja in zumiranja namreč omogoča tudi nastavljanje menujev. Zakaj bi to počeli z daljinskim upravljalnikom, sicer ni povsem jasno, gotovo pa tega ni mogoče početi drugače kakor z zadnje strani naprave, saj zaslon LCD ni vrtljiv, ima pa dober kot, pri katerem je še viden; prav tako je dobro viden tudi na sončni svetlobi. Sicer lahko fotografiramo tako z ročnim kot samodejnim nastavljanjem, je pa na voljo tudi veliko scenskih nastavitev, med katerimi najdemo tudi bolj eksotične (recimo tisto, pri kateri lahko najprej posnamemo ozadje, potem pa se postavimo pred objektiv in slikamo še sebe s prvo sliko v ozadju). Objektiv izvira iz Canona in ima štirikratno optično povečavo, ki je enaka ekvivalentu leica med 33 in 132 milimetri ob svetlobni jakosti med 2,8 in 4. Predmete je mogoče ostriti od razdalje 40 centimetrov naprej, v makro načinu od le 10 centimetrov naprej. Ostrenje je dokaj natančno in solidno hitro. Moti pa sunkovito in nenatančno zumiranje.
Pri Fujijevem novincu so prenovili skorajda vse, tako da ga razen po zasnovi ohišja, ki je na moč podobna kot pri prejšnjih modelih, kot so npr. Finepix 602Z, S20 Pro ali S7000 (čeprav je nekoliko večje), s predhodniki vsaj po tehnični plati ne druži skoraj nič. Ohišje je sicer med bolje oblikovanimi, tudi dosegljivost tipk je med boljšimi. Menuji, na katerih se uporabnik hitro izgubi, ko išče določeno nastavitev, pa so manj pregledni. Za zajemanje svetlobe je uporabljeno visokoločljivostno tipalo SuperCCD petega rodu z diagonalo 1/1,6 palca, ki ima zelo visoko ločljivost 9,2 milijona pik (od katerih je uporabljeno 9,1 milijona pik). Največji izdelek ima tako lahko ločljivost 3488 × 2616 pik, kot alternativa pa so na voljo še ločljivosti 2592 × 1944, 2048 × 1536, 1600 × 1200 in 640 × 480 pik. Brez kakršnekoli izgube kakovosti lahko tako razvijamo slike z gostoto 300 pik na palec in velikostjo 29,5 × 22,1 cm, ob manjšanju gostote (povsem sprejemljiva je, recimo, tudi gostota 150 pik na palec) pa seveda še večje. Slike se sicer lahko zapisujejo bodisi na kartice xD bodisi na kartice Compact Flash tipa I ali II (podprt je torej tudi mikrodisk). Ohišje je zelo zaprto, da se ne bi prašilo tipalo, saj je to lahko pri tako majhnih svetlobnih elementih že kar precejšnja težava.
Kodakov Easyshare LS755 ima kovinsko in zato nekoliko "drseče" ohišje. Za boljši prijem naj bi rabila še dodatno nameščena kovinska plošča, a k temu prispeva bore malo, tako da oprijem ni najboljša lastnost tega aparata. Nekoliko moteča so tudi vratca litijevega akumulatorja, ki se odprejo že ob malo močnejšem dotiku. Na hrbtni strani ohišja je bolj malo prostora za držanje, predvsem pa ga ni za palec, da bi lahko z njim upravljali. Večino prostora zasede zaslon. LS755 ima kar 63 mm barvni LCD, ki je odlične kakovosti, z zelo ostro sliko in dobrimi barvami, tudi pri močni svetlobi pa je slika še vedno dobro vidna. Tu sta še tipki za zumiranje, tipka za pregledovanje posnetkov in upravljalni del, ki ga sestavlja smerna tipka. Prek nje imamo dostop tudi do bliskavice, makra, kompenzacije osvetlitve in še ene funkcije, ki jo določimo sami. Tipka je čudne pravokotne oblike, ker pa je le malo izbočena, jo je zelo težko pritisniti. Menuji so prozorni, tako da takrat, ko jih uporabljamo, še vedno vidimo izrez. V samodejnem načinu ponujajo bore malo možnosti.
Ixusi so precej priljubljeni in trdno izdelani žepni modeli, ki jih izdeluje Canon in so postali znani po svoji velikosti, ki približno ustreza velikosti škatlice cigaret, pa kljub temu ponujajo dokaj dobro zmogljivost in optične povečave. Svojo ponudbo je Canon pred kratkim dopolnil tudi z nekoliko manj zmogljivim Ixusom i. Za razliko od drugih modelov "i" namreč nima objektiva z optično povečavo, temveč je uporabljen objektiv s fiksno goriščno razdaljo, ki je nekoliko manj širokokotna, kot bi si morda želeli, saj ustreza goriščni razdalji 39 milimetrov v formatu leica. Kljub temu objektiv ob vklopu še vedno nekoliko izstopi iz ohišja (a zares hitro). Objektiv lahko ostri na razdalji od le 3 centimetre naprej, zato ne preseneča, da aparat niti nima posebnega makro načina. Zasnova seveda omogoča, da je Ixus i najmanjši med Ixusi, ni pa tudi najmanjši med žepnimi modeli, saj so recimo Pentaxi kljub optični povečavi manjši. Tipalo je enako kot pri modelu Ixus 400; gre za CCD z diagonalo 1/2,5 palca, ki izkorišča od 3,9 od 4,1 milijona svetlobnih elementov. To je dovolj za slike ločljivosti 2272 × 1704, kot alternativa pa so na voljo še ločljivosti 1600 × 1200, 1024 × 768 in 640 × 480 pik. Ročnih nastavitev je zelo malo, lahko določimo občutljivost delovanja tipala (ISO 50, 100, 200 ali 400), kompenziramo osvetlitev (-2EV do +2EV), določimo način merjenja osvetlitve (lahko "oceni" celotno sliko, upošteva le osrednje območje ali le središčno točko)) in izbiramo področje samodejnega ostrenja (tudi ta Canon lahko sam išče objekte v ospredju na petih področjih, lahko pa za ostrenje določimo tudi središčno področje). Z Ixusom i je mogoče tudi posneti do tri minute dolge filme v ločljivosti 320 × 240 pik.
C-7070WZ nadaljuje tradicijo Olympusovih modelov zmogljivega razreda kompaktnih digitalnih fotoaparatov. Tipalo sodi v razred 7 MP, tako da je največja ločljivost snemanja kar 3072 × 2304 pik, na voljo pa so praktično vse vmesne ločljivosti do velikosti VGA (640 × 480 pik). Slike zna zapisovati v zapisu JPEG, TIFF ali kot neobdelane "surove" (RAW) podatke. Kot pomnilniški nosilec uporablja kartice xD ali Compact Flash II, torej podpira tudi mikrodiske. Ohišje je že kar konkretno veliko, predvsem je zelo visoko, je črne barve in omogoča zelo dober prijem, saj ima precej odebeljen rob in ob strani nedrsečo prevleko.
C300 je namenjen manj zahtevnim fotografom, saj je zasnovan skrajno preprosto. V plastično ohišje, ki precej drsi in ne omogoča dobrega oprijema, je vgrajen objektiv s fiksno goriščno razdaljo, ki je enaka 37 mm v formatu leica. Svetlobna jakost je skromnih 4,5, ostri pa od 80 cm naprej. Makro načina ne pozna. Tipalo zajema slike s 3,2 milijona svetlobnih elementov, pozna pa le eno ločljivost, 2096 × 1560 pik. Slike se zapisujejo v 16 MB notranjega pomnilnika, uporabiti je mogoče tudi kartice SD/MMC. Ročnih nastavitev praktično ni, lahko le kompenziramo delovanje osvetlitvene avtomatike med -2EV in +2EV v korakih po 0,5EV. Ni niti ročnega določanja temperature bele niti česa drugega.
Eden zmogljivejših Kodakov je model Easyshare DX7630. Ohišje je izdelano iz kombinacije temno in svetlo sive umetne mase, ob strani pa ima odebeljen rob za boljši prijem. Blizu držala je postavljena bliskavica, tako da jo je mogoče ob neprevidni rabi hitro prekriti s kazalcem. Na vrhnjem delu je stikalo za zumiranje, ki ima na sredini tudi sprožilec, blizu pa so še tipke za vklop hitrega zaporednega slikanja, makra ali slikanje panoram ter način delovanja bliskavice. Zumiranje je zelo počasno in poteka v korakih.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
