V svetu zmogljivejših kompaktnih fotoaparatov so že skoraj vsi izdelovalci prikazali model, katerega tipalo premore dvanajst milijonov pik. Tak Nikonov model je tokrat preizkušeni CoolPix P5100 (črka P pomeni performance), ki je naslednik slabo leto starega modela P5000. Na prvi pogled ju kar malce težko ločimo, po podrobnem pregledu vidimo, da je edina bistvena razlika novo tipalo.
Čeprav sta Sony in Konica Minolta leta 2005 napovedala skupni razvoj in proizvodnjo digitalnih zrcalnorefleksnih fotoaparatov, se račun ni izšel. Konica Minolta je tako v začetku lanskega leta oznanila, da namerava zaradi prevelikih izgub celotni fotografski oddelek prepustiti Sonyju. Prvi Sonyjev digitalni SLR, model Alpha 100, je bil tako nekakšen naslednik Minoltinega modela 5D, končno pa smo dočakali tudi zamenjavo za model 7D.
Olympus ima v svoji seriji lično oblikovanih fotoaparatov, imenovani "Mju", že nekaj časa tudi modele, ki so vodotesni in odporni proti padcem. Ne gre za kake velike, z gumo obložene modele, temveč za tanke, žepne aparate z res kakovostnimi in trdimi ohišji. Najnovejši tak model ima oznako 790 SW. Z njim lahko brez težav fotografiramo pod vodo (do treh metrov globine), Olympus pa pravi, da preživi padec s poldrugega metra višine in to lahko brez zadržkov potrdimo.
Canonov S5 je najnovejši model znane serije zmogljivih kompaktnih aparatov, katerih poglavitna odlika je predvsem veliki razpon goriščnic (ali, z drugimi besedami, velik zum). Je naslednik dobro leto starega modela S3, na videz ju skoraj ne ločimo. Zadaj kraljuje večji zaslon (z dveh palcev je zrasel na dva in pol), ki je še vedno vrtljiv, povečali pa so tudi njegovo ločljivost (s 115.000 pik na 207.000 pik). Na zgornji strani fotoaparata pa po novem najdemo nastavek (tako imenovani "hot shoe") za dodatno bliskavico. Fotoaparat lepo sede v roko, na desni je odebeljeno držalo, tipke pa so logično razporejene in hitro dosegljive.
Olympusova serija FE je namenjena preprosti rabi, saj se hvalijo predvsem z natančnimi samodejnimi sistemi. Model FE-290 je skoraj povsem pri vrhu te serije, tako po tehničnih zmogljivostih kot tudi po ceni. Njegov najmočnejši adut je nadpovprečno širok objektiv, ki v 35 mm formatu ustreza goriščni razdalji 28 mm. Najdaljša goriščna razdalja je 112 mm (spet ekvivalentno 35 mm formatu), kar pomeni, da aparat premore štirikratno optično povečavo.
Videti je, da se obsedenost s svetlobnimi pikami nadaljuje. To potrjuje tudi Olympusov novi model iz serije FE, ki ima tipalo z ločljivostjo celih dvanajst milijonov svetlobnih pik. Uporabnikom, ki so jim namenjeni ti žepni aparati, take visoke številke nič ne koristijo, prej nasprotno. Fotografije, posnete pri največji ločljivosti (4000 × 3000), zasedejo vsaj 4 MB prostora, nekatere pa tudi do 7 MB. Tudi pregled na računalniku traja dlje, saj povprečen računalnik potrebuje kar nekaj časa, da prikaže tako velike fotografije, tudi obračanje posnetkov lahko traja kar nekaj časa.
Canonova dvojčka, modela A650 IS in A720 IS, se uvrščata v sam vrh priljubljene serije "A". Prvi, z nižjo številčno oznako, a dejansko zmogljivejši model (in seveda dražji), je naslednik A640 IS, drugi pa modela A710 IS. Ohišji obeh sta zelo podobnih mer, gre za malo večja fotoaparata, ki sta že skorajda prevelika za žep, je pa zato laže in bolj udobno delati z njima. Pri obeh je zadaj dvainpolpalčni zaslon, ki pa je pri A650 vrtljiv, podobno kot pri nekaterih dražjih Canonovih modelih (na primer S3). Ločljivost zaslona je pri dražjem modelu 173.000 pik, pri cenejšem pa le 115.000 pik. A650 je že brez baterij malo težji, konkretno 300 gramov (A720 tehta 200 gramov), po vstavitvi baterij pa je razlika še večja, saj uporablja A650 štiri baterije, A720 pa le dve. Oba imata tudi optično iskalo, čeprav je bolj zasilno, pri modelu A650 se pri širokokotnem položaju v iskalu vidi objektiv.
Pred dobrim letom dni smo pri preizkusu fotoaparata EOS 30D zapisali, da se zdi kot vmesna postaja med takrat odhajajočim 20D in morebitnim naslednikom. Ta naslednik je zdaj končno med nami in z gotovostjo lahko trdimo, da je dorasel svojemu poslanstvu.
Fotoaparat FE-250 je zmogljivejši brat modela FE-230, ki smo ga že preizkusili. Na prvi pogled sta si zelo podobna, a je FE-250 debelejši in težji. Konkretno je debel cela dva centimetra, torej dobrega pol centimetra več kot FE-230, a gre kljub temu za majhen in lahek žepni aparat, ki s kovinskim ohišjem deluje elegantno in robustno. Rečemo lahko, da bo delo z njim lažje uporabnikom z manjšimi rokami, saj so poleg tankega ohišja tudi gumbi razmeroma majhni; dva nad zaslonom za preklapljanje med slikanjem in ogledom fotografij sta, denimo, skoraj povsem zlita z ohišjem. Zaslon je enako velik kot pri cenejšem aparatu, a ima bistveno izboljšano ločljivost, 230.000 pik. Seveda ni optičnega iskala, lahko pa poleg navadne svetlosti zaslona LCD izberemo še močnejšo nastavitev.
Sonyjev žepni fotoaparat DSC-W55 je naslednik podobnega modela DSC-W50. Na prvi pogled oba aparata zelo težko ločimo, edina vidna razlika je napis, ki trdi, da ima W55 po novem sedem megapik (predhodnik jih je imel šest). Sicer gre za majhen fotoaparat, ki se poda v skoraj vsak žep. Tudi z zadnje strani je skoraj povsem enak predhodniku, večino prostora zasede 2,5-palčni zaslon, katerega ločljivost je na žalost ostala pri 115.000 pikah. Ostalo je tudi optično kukalo, ki je resda silno majhno, a v določenih trenutkih zelo dobrodošlo. Levo od kukala je zvočnik, desno pa gumb za predvajanje posnetkov, naprej pa kolesce s programi slikanja. Teh je razmeroma veliko, poleg že znanih za portrete in naravo imamo še program za slikanje v snežnih razmerah in celo za slikanje na plaži.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
