Ricoh je pri nas sicer nekoliko manj znan izdelovalec fotoaparatov, vendar ima v svojem proizvodnem programu nekaj zanimivih modelov, ki dokazujejo, da Ricohovi inženirji zelo dobro vedo, kaj mora imeti dober fotoaparat. Lep primer je Caplio R1V, sicer že nekoliko starejši model (letnik 05), ki pa ga je še vedno mogoče kupiti, in to po zelo ugodni ceni. Pojdimo kar po vrsti.
Pregled Nikonove pestre ponudbe fotoaparatov začnimo z njihovim vstopnim modelom. Po obliki in velikosti ter osnovnih lastnostih je precej značilen predstavnik svojega razreda. Nekaj manjša ločljivost in razmeroma majhen (a drugače nadpovprečno dober) zaslon LCD so glavni davek nizki ceni. Žal so se pri Nikonu, za razliko od recimo Canona, odločili, da nedeljski fotografi ne potrebujejo optičnega iskala, s čimer se pri Monitorju nekako ne moremo strinjati.
Kodak C743 je povprečno majhen fotoaparat, ki za oblikovanje menda ne bo dobil nobene nagrade. Ohišje je sicer plastično, a dovolj skrbno narejeno in ne daje vtisa cenenosti. Pri fotoaparatih, ki sodijo v nižji cenovni razred, nas vedno znova razveseli, ko naletimo na model z optičnim iskalom. Ločljivost je sicer za megapiko ali dve večja kakor pri nekaterih najcenejših modelih, a so razlike med njimi v resničnem življenju, ko fotografije odtisnemo na papir, majhne.
Olympus FE-210 je po obliki in zmogljivosti zelo značilen vstopni model, namenjen manj zahtevnim uporabnikom, ki kupujejo prvi fotoaparat. Tudi 13 tematskih avtomatik in le osnovne možnosti ročnega nadzora ostajajo v mejah povprečja. FE-210 se tudi ne more pohvaliti z zaznavanjem obrazov ali umirjevalnikom slike. Na seznamu možnosti sicer najdemo umirjanje slike, a je tako kakor pri številnih podobnih modelih dosežena na "cenen" način - s povečevanjem občutljivosti tipala in skrajševanjem osvetlitvenega časa.
Najcenejši Samsungov model na tokratnem preizkusu sicer ne skriva svojega vstopnega razreda, a kakor bomo videli v nadaljevanju, uporabniku omogoča tudi nekaj naprednejših možnosti. Ker je fotoaparat namenjen manj zahtevnim uporabnikom, je poudarek na samodejnem delovanju. Izbiramo lahko med 11 tematskimi avtomatikami, med katerimi najdemo večino pogosteje uporabljanih, pogrešali smo le avtomatiko za slikanje na plaži in snegu. Pozitivno nas je presenetilo, da fotoaparat uporabniku omogoča tudi dober ročni nadzor, saj lahko ročno nastavimo tako osvetlitveni čas kot zaslonko, izbiramo pa lahko celo med dvema načinoma ostrenja (osrednje in na petih mestih).
C-Lux 2 je eleganten žepni fotoaparat s kovinskim ohišjem, ki tudi brez okrogle značke z imenom prestižnega podjetja daje vedeti, da sodi v višji cenovni razred. Odlikuje ga predvsem odličen objektiv s 3,6-kratnim zumom, ki je podaljšan v širokokotni smeri in zaradi tega precej uporabnejši od siceršnjih 3-kratnih zumov, s katerimi je opremljena večina tovrstnih fotoaparatov. Pravzaprav težko dovolj poudarimo, kako pomembnih je tistih 10 milimetrov krajša goriščna razdalja.
Dresdenski Pentacon in njihove Praktice so bile v časih, ko je še stal berlinski zid, pri nas izjemno priljubljene. Verjetno ga ni znanega slovenskega fotografa, starejšega od recimo 40 let, ki bi svojih prvih fotografskih korakov ne naredil s katerim od njihovih cenovno dostopnih zrcalno-refleksnih modelov. Pri Pentaconu so nekako preživeli prehod v digitalne čase in čeprav je od nekdanje (vzhodno)nemške slave ostalo bolj ali manj samo še ime, fotoaparate pa izdelujejo v kdo bi vedel kateri kitajski tovarni, imajo v svojem katalogu nekaj zanimivih modelov, ki jih vse po vrsti odlikuje tudi zelo prijazna cena.
Pentaxov vstopni model se od nekaterih podobnih modelov loči po nekoliko večji ločljivosti, kar se nekoliko pozna tudi pri malce višji ceni (po drugi strani pa je med tistimi s 7 megapikami med cenejšimi). Sodi med manjše tovrstne fotoaparate, njegov nižji cenovni razred pa izdaja debelina in plastično ohišje. Omeniti velja nekoliko boljši in svetlobno močnejši objektiv od marsikaterega vstopnega modela. Po drugih fotografskih lastnostih od povprečja ne odstopa. Povprečno velik LCD je povprečno dober in ko smo ga preizkušali v jasnem sončnem vremenu, smo pogrešali optično iskalo.
Fotoaparat je značilen predstavnik vstopnega razreda digitalcev. Ne najmanjši, a še vedno dovolj majhen za brezskrbno prenašanje, s povprečnimi tehničnimi značilnostmi, med katerimi morda nekoliko odstopa le ločljivost, ki je za megapiko ali dve večja od nekaterih drugih podobnih modelov. Nižji cenovni razred prepoznamo pa majhnem zaslonu LCD, ki tudi po kakovosti ne odstopa od povprečja.
Panasonicov vstopni model je nekoliko dražji od številnih drugih, na prvi pogled precej podobnih modelov, a svojo ceno upraviči z nekaterimi značilnostmi, ki odstopajo od povprečja. Sedem megapik je na primer že nekoliko boljeod česa? od povprečja? ne moreš primerjati z ničem
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
