Pred dobrim desetletjem je Google ob koncu leta prvič pripravil Zeitgeist, letni pregled najbolj priljubljenih iskalnih pojmov, pri čemer se je osredotočal na različne fenomene, ki so iskanje pognali v višave. Podobno danes počnejo tudi pornografske spletne strani.
V zadnjih letih računalniki pospešeno osvajajo področja, ki smo jih imeli dolgo časa za neosvojljive trdnjave človeškega razuma. Šahiranje je že lanski sneg, danes računalniki vozijo avtomobile po mestih, prepoznavajo govor in prevajajo, igrajo kvize, zdravijo, analizirajo družabno omrežje in vaše nakupe. Dobrega pol stoletja smo potrebovali, da smo izdelali računalnike, ki se učijo in znajo stvari, ki jih njihovi tvorci ne obvladajo. Poglejmo, kako.
Računalniki in izobraževanje gredo z roko v roki. To vemo že od samih začetkov računalništva. Toda razvoj spletnih storitev, tečajev, interaktivnih večpredstavnih vsebin in še česa spreminja računalnike iz pripomočkov v osrednji del izobraževalnega procesa. Pred nami je doba nenehnega izobraževanja v vseh starostnih obdobjih, ki bo močno preoblikovala področje izobraževanja, kot ga poznamo danes.
Kot urednik imam privilegij, da lahko svoje prispevke napišem na koncu, ko so drugi avtorji svoje že oddali, in se tudi na tej podlagi odločim, o čem bom pisal. In tokrat s presenečenjem ugotavljam, da je večina piscev pred mano sicer nekaj bežno omenjala tudi telefone, a si nobeden kar nekako ni upal reči bobu bob – telefon je tisto, kar je danes v svetu tehnike pač najpomembnejše.
Tehnologija pride v zrela leta, ko jo praviloma menjate šele takrat, ko dokončno odpove ali pa je popravilo dražje od nove. Praviloma po kakem desetletju, tako kot pralni stroj, hladilnik ali sesalec. In tudi računalniki počasi prehajajo v zrelo dobo, saj tudi več let stari še vedno spodobno delujejo. Če pa jim zamenjate drobovje in namesto vrtečega diska vgradite SSD ter malo povečate pomnilnik, bo računalnik dober še za nekaj let. In moškim v zrelih letih tak počasnejši ritem pride kar prav, saj na računalnike gledamo kot na ljube hlače. Četudi je tu ali tam kaka luknja, nam je tista krpa blaga prirasla k srcu (oziroma k drugemu delu telesa). A tudi najhitrejše računalnike počasi preobložimo s slikami, glasbo in filmi, da je odhod v trgovino neizbežen.
Tile seznami najbolj priljubljenih proizvodov informacijske družbe mi gredo vedno malo na živce. Predvsem zato, ker se neprestano spreminjajo in so v bistvu aktualni samo med sestavljanjem. Toliko v opozorilo, če me boste ob izidu revije spraševali o posamezni zadevi s spodnjega seznama, jaz pa ne bom imel pojma, o čem govorite.
Za razliko od večine kolegov moj najboljši digitalni pomočnik ni pametni telefon, temveč osebni računalnik. Da, pravcati namizni računalnik, za katere sicer analitiki napovedujejo, da bodo na dolgi rok (skoraj) izumrli. Zakaj namizni računalnik? Ker je še vedno najboljša kombinacija zmogljivosti in razširljivosti – je namreč nadpovprečno zmogljiv, po zaslugi semipasivnega napajalnika pa tudi skoraj povsem tih. Članke pač rad pišem v miru. Vam povem, ena najboljših naložb, ta tihi napajalnik. Ko smo še pri strojni opremi – izjemnega pomena je razkošno odmerjena delovna površina, 27-palčni monitor, ki sliko prikazuje v ločljivosti 2560 × 1440 pik, je zlata vreden. Brez kakovostnega kompleta tipkovnice in miške (brezžična Logitech kombinacija) bi prav tako težje opravljal svoje delo.
Najboljši nakup zadnje čase mi je uspel s prenosnim Bluetooth zvočnikom Bose, ki me spremlja na službenih poteh, dopustu, pa tudi okrog hiše in po hiši. Žur z glasbo in z mulci v kopalnici je zdaj redno na programu. Ko smo že pri glasbi, včasih sem kupoval CDje in MP3je, imel doma postavljen glasbeni strežnik, ki sem ga lahko poslušal kjerkoli, tudi po telefonu, a se obupal. Spotify in naročniško/pretočni model je zmagal in ga redno uporabljam, doma, v službi in v avtu.
Na osrednji pisalni mizi stoji skoraj desetletje star PC. Razlogov, zakaj mi še vedno dela družbo, je več. Ko sem ga kupil, je sodil med najboljše stroje na trgu, zato še danes dostojno opravlja svoje naloge. Med slednjimi prevladuje skrb za zabavo. Večpredstavne vsebine na druge omrežene naprave pošilja strežnik Plex. Ob video posnetkih najvišje ločljivosti se je starosti na pisalni mizi občasno zatikalo, zato sem ga nadgradil z diskom SSD. Pred nakupom sem pregledal teste v reviji in se odločil za izdelovalca Crucial. Računalnik sem opremil z novo tipkovnico Razer Blackwidow Chroma. Mehanske tipke in prilagodljivost mavrično osvetljene naprave so mana z neba tako za pisanje kot igranje. Navdušen sem Božičku pisal, naj PCju prinese še sorodno miško (Razer Death Adder Chroma).
Miniaturizacija v tehniki je bila vedno velik izziv snovalcem. Kako narediti izdelek, ki bo precej manjši, a bo hkrati zmogel vse, kar zmorejo tudi večji »sorodniki«, ali pa jih celo prekašal. Takšnih zgledov je zares veliko, ne nazadnje celotna računalniška tehnologija stremi k manjšim in zmogljivejšim napravam, pa tudi drugje si pomanjšav lahko le želimo.
Pregovor pravi, da je sreča v majhnih stvareh. Če se ozrem po beri nove elektronike, pripomočkov in programov v minulem letu, lahko staremu reku samo pritrdim. Obenem sem najbrž tvorno prispeval k poglabljanju svetovne krize na področju osebnih računalnikov in tablic. Vsi prenosniki v stanovanju so stari najmanj dve leti, starost namiznega računalnika, ki pa je še čisto vsak dan zvesti sopotnik, bom raje zamolčal, tablica je lanska, telefon pa predlanski. Vse deluje, nihče se ne pritožuje, zakaj bi torej spreminjali zgolj zaradi spreminjanja.
Čeprav imam občutek, da se letos zame, kar zadeva orodja (tako strojna kot programska), ni nič kaj bistvenega spremenilo, je kljub temu nekaj omembe vrednih novosti. Med redne nadgradnje vsekakor sodi nadgradnja domačega računalnika s pogonom SSD. To bi sicer res moral opraviti že zdavnaj, a se dela nekako nisem lotil, glede na način uporabe (namizni računalnik, ki je praktično ves čas prižgan in kar najbolj uporabljen za igre) sem pač čakal, da cene večjih pogonov (500 GB) padejo do razumnih meja.
Pred tremi leti, ko me je urednik sosednjega uredništva prvič povabil, naj napišem, kaj vse uporabljam na svojem telefonu, sem še verjel, da se lahko kdaj odpovem tej napravi. Pač, saj na koncu moram vanjo naložiti prav toliko muzike kot na ipod, navigacija je v avtu, fotoaparat pa v omari. In me je malo groza, kaj vse se je preselilo v treh letih na telefon.
Pisanje o tem, katero programsko in strojno opremo uporabljajo urednik, avtorji in sodelavci Monitorja, se morda zdi nekoliko samovšečno, toda že nekajkrat se je izkazalo, da je v resnici informativno. Zato se ga ob letu osorej lotevamo znova.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
