Toshibin prenosnik Satellite A350D je eden izmed tistih redkih prenosnikov, ki nimajo Intelovega procesorja, temveč AMDjevega. Konkretno dvojedrnega Turiona, ki bije pri taktu 2,1 GHz. Pomaga mu razmeroma velik pomnilnik, ki ga je 4 GB. Za grafiko skrbi Atijeva kartica Mobile Radeon, ki ima 512 MB lastnega pomnilnika.
Majhni in poceni prenosniki, največkrat imenovani "netbooki", so postali obvezni del ponudbe vsakega izdelovalca. Toshibina NB 100 je značilen predstavnik, pravzaprav je velika večina teh naprav po specifikacijah povsem enaka.
Če za trenutek zanemarimo mini prenosnike (netbooke) na naši lestvici, je Dell Inspiron 1545 pravzaprav posebnež. Tovarniško ima namreč nameščen operacijski sistem Linux Ubuntu 8.10. Kot kaže, se na trgu dogaja premik iz stanja, ko se je neuporabni Free DOS tovarniško nameščalo zgolj zato, da se je zadostilo predpisom, in se je na te računalnike potem v veliki večini primerov nameščalo nelegalne kopije Windows.
Tudi pri tako velikanskem primerku, kot je tokrat preizkušeni Vaio, se Sonyjevi oblikovalci odrežejo tako dobro, da prenosnik ne deluje zastrašujoče zajeten in je na pogled prijetno oblikovan. Tudi kakovost izdelave je dovolj dobra, kljub temu pa, kot je pri tako velikih prenosnikih žal v navadi, tipkovnica ni tako trdna kot pri manjših modelih. Tudi zaslon se nekoliko zvije, če ga enoročno odpremo s strani, vendar je glede na tesno premikanje tečajev trdnost pokrova dovolj velika.
Iz Asusovega nabora prenosnih računalnikov smo dobili na preizkus model M70Vn, ki se uvršča v razred t. i. večpredstavnih prenosnikov. Prenosniki tega razreda so večinoma znani po nemobilnosti zaradi velikih mer in velikanske teže.
Za nekoliko zahtevnejše uporabnike smo preizkusili Fujitsu Siemensov prenosnik razreda X z imenom Amilo Xa 3530. V razredu X tako najdemo prenosnike z nekoliko večjim zaslonom in bogatejšo opremo, ki naj bi ustrezala predvsem predvajanju večpredstavnih vsebin.
Fujitsu Siemens Computers (pravzaprav so zdaj znani že kar kot samo Funjjitsu) je eden redkih, ki v svoje računalnike vgrajuje tako Intelove kot tudi AMDjeve procesorje. Nekaj številk nazaj smo si podrobneje ogledali prenosni računalnik Amilo Pa 3553, ki ga poganja AMDjevo srce, tokrat pa imamo pod drobnogledom Intelovo različico.
Apple je lani začel postopno prenovo prenosnikov MacBook in MacBook Pro. Zadnji je prišel na vrsto največji in najzmogljivejši prenosnik iz Cuppertina, 17-palčni MacBook Pro. Tudi njegovo ohišje je narejeno iz enega kosa aluminija, kar daje prenosniku večjo trdnost in odpornost pred udarci. Kljub velikosti pa Applov paradni izdelek tehta le 3 kg. Tej številki se ni uspelo približati nobenemu 17-palčnemu notesu drugih izdelovalcev.
Sony Vaio VGN-Z21XN v razredu lahkih prenosnih računalnikov po teži in velikosti ne sodi v sam vrh, temveč se z 1,5 kilograma uvršča nekam v povprečje. Prav zaradi tega je v svoji kategoriji, kjer mere in teža največ prispevajo k skupni oceni, kar nekako podcenjen. Po drugih karakteristikah gre namreč za zelo zmogljivo in dobro opremljeno napravo.
Toshibin poslovni prenosnik Tecra S10-11A je zasnovan na Intelovem naboru PM45 Express in procesorju Core 2 Duo. Slednji deluje pri taktu 2,4 GHz, pri delu pa mu pomaga 4 GB pomnilnika, kar je pri prenosnikih z letnico izdelave 2009 postalo skoraj že pravilo. Temu primerni so visoki rezultati na hitrostnih preizkusih. Zaslon širokega formata s 15,4-palčno diagonalo ima ločljivost 1680 × 1050 pik, sliko pa omogoča kartica nVIDIA Quadro NVS 150 M. Na voljo ima 256 MB namenskega pomnilnika. Preizkus s programom 3DMark 2001 se ustavi pri "poslovno" nizkih 12900 točkah - za poslovneže se v kriznih časih res ne spodobi, da bi zapravljali čas z najnovejšimi igrami 3D.
Qosmio F50-125 je pravi član družine prenosnikov, ki so jih v Toshibi namenili predvsem domačim uporabnikom, zaljubljencem v delo z večpredstavnimi vsebinami. Poleg zmogljivega diska se prenosnik ponaša tudi s premišljenim videzom, ki meri predvsem na mlajše uporabnike. Kromirani okraski se dopolnjujejo z modrikastimi lučkami LED ob zvočnikih Harman Kardon. Sovražnik ohišja pa so neizogibni prstni odtisi.
Široka paleta Dellovih prenosnikov je zastopana tudi v 14,1-palčnem razredu. Pravzaprav je E6400 (8302) zgolj pomanjšana različica E6500 (ali pa je E6500 povečana :), saj oba krasi enako zasnovano elegantno ohišje, hkrati pa je malo razlik tudi v izboru bistvenih delov strojne opreme.
Toshibin Satellite Pro A300 je na prvi pogled dolgočasno preprost prenosnik. Zunanjost je srebrno sive barve s preprostim napisom izdelovalca, enake barve je notranjost, le tipkovnica je črna. Nikjer ni odvečnih lučki in okraskov, prenosnik deluje skoraj minimalistično - videz kvarijo le reklamne nalepke na notranji strani. Ohišje je sicer zelo kakovostno, enako velja tudi za tipkovnico, ki se skoraj ne ugreza.
Ohišje tega Sonyjevega prenosnika odlikuje zanimivo in dovršeno oblikovanje. Prenosnik je oblikovan tako, da ne skriva tečajev, na katerih se zaslon odpira, temveč so ti jasno prikazani, spodnji del ohišja pa se jim ukrivljeno približa. Čeprav ti tečaji sami niso prikriti, pa skrivajo dva elementa, ki sta za delovanje prenosnika nujno potrebna. Prvi je priključek za napajanje na levi strani, drugi pa gumb za vklop. Ta je na desni in čeprav smo v našem uredništvu preizkušali že veliko prenosnikov, smo potrebovali kar nekaj trenutkov, preden nam je uspelo najti oblikovno posebnost, ki je prebudila ta računalnik.
V Dellu so se z negotovimi razmerami na trgu pogumno soočili s korenito prenovitvijo poslovne družine Latitude. Rezultat je ličnejša zunanja podoba in dobra uporabniška izkušnja s prenosniki, ki smo jih v paketu treh tokrat dobili v naše roke. Ni boljšega kot neposredna primerjava.
Verjamemo, da nam te izpeljanke modela E6400 na zunaj ni treba posebej predstavljati, saj imata z že opisanim prenosnikom enake oznake po merah in ohišje enake kakovosti . Razlikuje ju predvsem zmožnost mobilnosti. To je tisto gonilo, ki je vodilo Dellove inženirje, da jih pri snovanju ni zanimala niti visoka končna cena.
Pred kratkim smo v Monitorju preizkusili velikanski, 17-palčni prenosnik podjetja Lenovo, ThinkPad W700. Tokrat smo se spoprijeli s še težjim primerkom, ki je na zunaj praktično enak prvemu. Poglavitna razlika med njima je dodaten zaslon, ki izskoči iz ohišja glavnega zaslona na desni strani. Od tod tudi dodatni črki v oznaki prenosnika - DS pomeni namreč Dual Screen. Manjši zaslon lahko nagibamo naprej ali nazaj.
V januarski številki Monitorja smo preizkusili Toshibin ultra lahki prenosnik Portege R600. Že takrat smo omenili, da sta dve različici tega prenosnika. Tokrat smo si podrobneje ogledali dražji model, Portege R600-10W. Osrčje prenosnika je povsem enako kot pri "cenejšem" modelu, ki ga sestavlja Intelov procesor Core 2 Duo SU9300 s taktom 1,2 GHz ter 2 GB pomnilnika. Razlika je le v disku. Tokrat je namesto navadnega 160 GB diska vgrajen 128 GB disk SSD (solid state disk).
Toshibin razred Qosmio je znan predvsem po tem, da ponuja računalnike na steroidih, ki so zaradi svojih mer in teže prej namizni računalniki kot pa prenosni. Komur se je v januarski številki prenosni računalnik Qosmio X300 zdel velik, bo novi Qosmio G50 ocenil kot gromozanski.
Včasih nas kar malce preseneča, kako uspeva izdelovalcem prenosnikov predstavljati tako zmogljive naprave, majhne, a primerno opremljene, lahke in hkrati trpežne. HPjev izbranec iz družine EliteBook, 2730p, je prav tak računalnik, ki navdušuje že ob prvi uporabniški izkušnji. Predstavlja posrečeno kombinacijo ultralahkega prenosnika in tankega tabličnega računalnika v eni napravi.
V poplavi lahkih, bolj poslovno naravnanih prenosnikov se Hewlett Packard med drugim predstavlja z bleščeče črnim malčkom preprostih linij, ki ga lahko kupimo pod imenom Compaq 2230s. Oblikovanju res ni kaj očitati: sijajno temno podobo elegantno dopolnjuje za dotik občutljiva površina za upravljanje zvoka, ki jo osvetljujejo diskretne LEDice.
Sonyjevi prenosniki se večinoma lahko pohvalijo z dobro zasnovanim dizajnom ohišja in tudi temu modelu bi težko očitali kakšno oblikovno pomanjkljivost. Tudi tokrat preizkušeno srebrno ohišje je očem prijetno in deluje kakovostno kljub uporabi zelo delikatnega pristopa, pri katerem želi plastično ohišje imitirati kovinsko. Takšno igranje z ognjem se mnogim izdelovalcem ponesreči, Sony pa se je problema lotil uspešno, kljub temu da bo pozorno oko že na prvi pogled opazilo, kakšen je uporabljeni material.
Lenovova serija prenosnikov 3000 sicer ni tako opevana kakor serija Thinkpad, kljub temu pa so tudi ti potrdili svojo kakovost, predvsem glede na ceno. Model N500 to zgolj potrjuje. Gre za povsem navaden prenosnik, katerega zaslon meri 15 palcev. O videzu skorajda nimamo kaj povedati - prenosnik deluje povsem umirjeno, notri mat črn, zunaj pa svetlo siv. Lučke stanja so razmeroma majhne, sijejo v modri in oranžni barvi, prenosnik ne priteguje prav nobene pozornosti.
Tudi po IBMovi prodaji blagovne znamke kitajskemu podjetju Lenovo ostajajo prenosniki ThinkPad sinonim za vrhunsko izdelavo in svojevrstno zadržanost pri uvajanju tehnoloških novosti. Prenosniki družine ThinkPad W700 odstopajo od slednjega. Na to kaže že njihova velikost, saj je 17-palčna diagonala zaslona največja med ThinkPadi.
Asus je za Acerjem drugi najbolj znani tajvanski izdelovalec prenosnikov, vendar je njegova blagovna znamka prenosnikov manj cenjena in morda tudi po krivici spregledana med konkurenco. Ta je na trgu prenosnikov pač neusmiljena.
Ko smo prvič vzeli v roke Sonyjevega malčka VAIO VGN TT11XN/B, smo pomislili, da gre za netbook. To so majhni in poceni prenosni računalniki, ki so v drugi polovici letošnjega leta postali neverjetno priljubljeni. Vendar je kmalu postalo jasno, da Sonyjev mini-prenosnik ne spada v to kategorijo, saj ima optično enoto, izhod HDMI ter vmesnik firewire, cena pa je daleč nad 300-500 evri, kolikor stanejo netbooki.
Sonyjev računalnik VAIO AW11Z/B ni prenosnik v pravem pomenu besede, saj gre za mrcino z 18,4-palčnim zaslonom. Glede na velikost je njegova teža (3,9 kg) pravzaprav še kar znosna. Po zaslugi manj kot 4 cm debelega ohišja in dopadljivega oblikovanja je tudi na pogled precej vabljivejši kot večina 17-palčnih modelov, ki jih ponujajo tekmeci.
Podjetje Apple je leta 2001 predstavilo prenosnik iBook, ohišje katerega je bilo odeto v plastiko bele barve. Ta je še najbolj spominjala na barvo gospodinjskih aparatov, vendar se v Applu kritikom niso pustili zmesti. To oblikovanje je iBook z manjšimi spremembami obdržal dobrih 7 let. Tudi s prehodom na Intelove procesorje se ni odločil za spremembo zunanjosti. Resda so spremenili ime in predstavili model črne barve, vendar je MacBook ostal precej podoben začetnemu snežnemu iBooku. Po sedmih letih pa je vendarle napočil čas za korenito spremembo tudi pri najdostopnejših Applovih prenosnikih.
Obenem z novim MacBookom so v Applu predstavili tudi prenovljeni 15-palčni model prenosnika MacBook Pro. Ta je na prvi pogled (razen velikosti) popolnoma podoben MacBooku.
Velik 17-palčni zaslon solidne kakovosti je obdan s svetlečim črnim okvirjem, na katerem boste ob odpiranju večinoma pustili kak viden prstni odtis. Na nasprotni strani je pokrov prenosnika prav tako črne barve, na njem pa, kot je pri Acerju po novem v modi, sveti v slogu Applovih prenosnikov bel logotip Acer.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
