Toshibin prenosnik Satellite L40-14H je povsem značilen predstavnik vedno cenejših vstopnih modelov. Gre za napravo, temelječo na razmeroma novo poimenovanem Intelovem procesorju, imenovanem Pentium Dual Core. Ta procesor T2310 tiktaka pri frekvenci 1,466 GHz, po ceni (in tudi po zmogljivostih) pa se uvršča pod procesorje Core Duo. V podporo ima 1 GB pomnilnika, v današnjih razmerah (in za priloženi operacijski sistem Vista Home Premium) bi si vendarle želeli malo več.
Toshibin elegantni prenosnik Satellite Pro U300 se na slovenskih straneh oglašuje kot "ultraprenosnik". Razlog za to je seveda njegova sorazmerno majhna teža, saj tehta slaba dva kilograma (oziroma natančno 1,99 kg). Povod za prenosljivost je 13,3-palčni zaslon TruBrite, ki pa se na močnejši svetlobi ne obnese najbolje, saj v njem vidimo preveč odseva. Drugače se obnese dobro, premore pa ločljivost 1280 × 800 pik. Prenosnik deluje zelo dobro, vsaj dokler ga ne primemo v roke; takrat pa opazimo negativno stran nižanja teže. Plastična masa na desni strani prenosnika se prav neokusno upogiba, krivec pa je predvsem optična enota DVD. Zaradi nizke teže so izbrali razmeroma nizko enoto, ki bi potrebovala še nekaj več ojačitve. A v Toshibi so nad njo vgradili še režo Express card, ki položaj še poslabša.
MSI oglašuje svoj Megabook VR 600x kot najboljšo izbiro za prvi prenosnik, uvršča pa ga v svoj cenejši razred. Na to kaže tudi izbira procesorja. Gre za Intelov Celeron M 440, ki deluje s taktom 1,83 GHz. Procesor je zasnovan na Intelovi seriji Core Solo, od katere se razlikuje po polovičnem drugonivojskem pomnilniku L2 in temu, a nima varčevalne tehnologije SpeedStep. V preizkušenem prenosniku ga podpira 2 GB pomnilnika, kar je za ta razred nadpovprečno in vsekakor dobrodošlo.
Lenovova serija prenosnikov N (ne gre torej za Thinkpade) naj bi združevala zmogljivosti in širok zaslon z ugodno ceno. Po prvem vtisu sodeč, jim je kar uspelo. Z oblikovanjem prenosnik resda ne bo pritegoval pogledov, ker deluje skoraj dolgočasno, je pa zato izdelava res kakovostna. Še najbolj nas je navdušila tipkovnica, tu je Lenovo (kot pred njim IBM) še vedno pred konkurenco. Škoda le, da sta še vedno zamenjani tipki "Fn" in "Ctrl" v spodnjem levem kotu, kar bo motilo predvsem uporabnike, ki veliko uporabljajo bližnjice na tipkovnici. Prenosnik premore tudi spletno kamero ločljivosti 1,3 MP in bralnik prstnih odtisov.
Acerjev model Aspire 5310 meri na nezahtevne uporabnike, ki jim je cena poglavitno vodilo pri nakupu prenosnika. Navzven se to ne pozna, saj uporablja enako ohišje kot nekateri drugi, zmogljivejši modeli iz serije Aspire. To je lično oblikovano, zunanjost je črna, notranjost pa bela, opazimo pa tudi nekaj manjših oblikovalskih podrobnosti.
Dell oglašuje model Latitude D630 kot prenosnik z idealnim razmerjem med zmogljivostjo in mobilnostjo. Ali, v prevodu, kot prenosnik s štirinajstpalčnim zaslonom in zmogljivim Intelovim procesorjem Core 2 Duo, ki bije pri taktu 2,2 GHz. K prenosljivosti pripomore tudi razmeroma majhna teža, le 2,3 kilograma.
Lenovova serija prenosnih računalnikov Thinkpad je namenjena predvsem poslovnim uporabnikom, podserija T pa obljublja najboljše razmerje med zmogljivostjo in prenosljivostjo. Novi modeli, kakršen je tokrat preizkušeni T61, so že opremljeni z najnovejšim Intelovim procesorskim naborom, imenovanim Santa Rosa (i965 PM Express).
Novi model Packard Bellove serije prenosnikov Easynote meri na nezahtevne uporabnike, ki jim je pomembna predvsem cena prenosnika. Odet je v sijočo črno plastiko s srebrnimi podrobnostmi, na pokrovu se ob prižigu zasveti napis Packard Bell. Hitro nam je padla v oči tipkovnica, saj ima na desni strani tudi del s številčnico. Sprva se to zdi pohvalno, a je zaradi tega tipkovnica premaknjena bolj na levo in to zna marsikaterega uporabnika motiti. Na levo je pomaknjena tudi sledna plošča; ta je dobra in velika, ob desnem robu pa je del, ki rabi za delo z drsniki. Malo slabši sta tipki pod njo, ki sta združeni v eno, motila nas je predvsem postavitev, saj je preblizu (malce preostremu) spodnjem robu prenosnika. Tipkovnica je slovenska, nad njo pa je gumb za vklop in izklop računalnika, gumb za vklop oziroma izklop brezžičnega vmesnika (802,11 a/b/g) in tipka za preklop v energijsko varčni način delovanja, imenovan "eko". Zaslon s tehnologijo Diamond View je za naš okus nekoliko preveč bleščeč, je pa zato vodoravna kotna vidljivost dobra, slabša je le v navpični smeri. Nad zaslonom najdemo vgrajeno tudi spletno kamero.
Serija prenosnikov Amilo naj bi predstavljala cenovno ugodnejše, a kljub temu zmogljive Fujitsu-Siemensove prenosnike. Amilo Pro V3205 je njen najmanjši predstavnik. Z maso manj kot dva kilograma in 12,1-palčnim zaslonom sodi med lažje prenosnike. Na prvi pogled je lično oblikovan, s kakovostno črno plastiko in srebrnim robom. Pokrov nima zatiča, v zaprtem položaju ga drži vzmet v tečajih; to še dodatno prispeva k elegantni podobi. Na prednjem robu je nekaj statusnih lučk, ki žarijo v lepi modri barvi, enako velja za statusne luči nad srebrnima gumboma za vklop prenosnika in vklop brezžične povezave. Rdeča dioda pa sije iz odprtine za priklop slušalk oziroma zvočnikov. Kakovost izdelave je načeloma dobra, opazili smo le nekam slabše vpetje zgornje plošče računalnika (ne zaslona) v vogala ob tečajih.
Kaj naj bi bil majhen prenosnik? Po naših merilih je to vsak, ki ima dvanajstpalčni zaslon in maso manjšo od dveh kilogramov. A poznamo tudi nekaj tako imenovanih mini prenosnikov, kakršen je tudi novi Flybook V33I-QLV. Ob njegovem 8,9-palčnem zaslonu so majhni, dvanajstpalčni prenosniki videti veliki, da sploh ne omenimo navadnih petnajstpalčnih prenosnikov, ki delujejo naravnost orjaško. Zaprt je primerljiv s kakšno knjigo s trdimi platnicami. Flybook je iz zelo dobre temnordeče plastike, notranjost in podrobnosti pa so srebrne barve. Za optično enoto seveda ni prostora, prav tako ni sledilne ploščice.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
