Postavitev domačega omrežja in povezavo tega omrežja v splet prek širokopasovne povezave lahko dosežemo na več načinov, še vedno pa je najpreprostejša rešitev uporaba usmerjevalnika z vgrajenim stikalom. Kljub temu da gre za priljubljene naprave, ki so našle svoje mesto v marsikaterem domu ali manjšem podjetju, je napredek pri usmerjevalnikih za manjša domača omrežja dokaj počasen.
WLAN ali Wi-Fi je dandanes nesporno vodilna tehnologija na področju brezžičnega povezovanja računalnikov v računalniška omrežja. Za nagel razmah te tehnologije so "krivi" tudi izdelovalci brezžične opreme, ki so trgu ponudili številne rešitve, te pa so za povrh postale cenovno dokaj sprejemljive. Na naslednjih straneh zato predstavljamo ponudbo brezžičnih usmerjevalnikov in brezžičnih dostopnih točk, namenjenih rabi pretežno v domačem okolju.
Tako kot drugod po svetu so tudi pri nas elektronski poslovni imeniki izpodrinili klasične, "papirne" različice. Ogledali smo si, kaj ponujajo domači imeniki na ploščah CD-ROM, ki jih večinoma spremljajo tudi posodobljene različice v spletu.
V dnevni sobi oziroma domačem kinu imamo lahko tudi prenosni računalnik in da bi videli, kako se izkaže v tej zanj nekoliko nenavadni vlogi, smo enega ustrezno opremili in preizkusili.
Zmogljivost lahkih projektorjev se že nekaj let strmo povečuje: kakovost slike je čedalje boljša, slika postaja vedno svetlejša, projektorji pa vse manjši in tišji. V zadnjem letu so se dovolj znižale tudi cene, tako da lahko projektorji več kot uspešno tekmujejo s televizijskimi sprejemniki srednjega cenovnega razreda.
Kot da nezaželena pošta (spam), virusi in črvi niso dovolj, nam je svet interneta postregel še z eno nadlogo, ki je precej hujša, kot se povprečnemu uporabniku zdi na prvi pogled. Programi, ki brez naše vednosti in nadzora stikajo po podatkih v našem sistemu, jih zbirajo in dostavljajo tistemu, ki ga ti podatki zanimajo, so zelo nadležni.
Diski povsem povprečnega računalnika dandanes hranijo na stotisoče datotek. Pri še tako vestni organizaciji map postane zato iskanje določenega dokumenta, programa, slike ali pesmi vse prej kot enostavno opravilo. Težave rešujejo namizni iskalniki, ki so v zadnjem času postali vroče žemljice na računalniškem trgu.
Živimo v časih, ko je dostop do interneta hitrejši in cenejši kot kdaj prej. Nič novega, boste rekli, saj se v računalništvu prav vse odvija tako. Pa vendar, v zadnjih mesecih se je na področju priklopa v internet dogajalo marsikaj - in še več se bo. Širokopasovni internet je po novem mogoč na analognih povezavah, Telekom je dovolil razvezo lokalne zanke, cene se nižajo ... Vse to in še več smo obdelali v tokratnem pregledu ponudnikov širokopasovnega dostopa v internet.
Spletna stran je za podjetja že skoraj nekaj takega kot davčna številka, torej nekaj, kar podjetje enostavno mora imeti, če se želi predstaviti kot dinamično, v stiku s časom. Toda kako se postavitve spletne strani sploh lotiti? Če samo izdelavo strani zaenkrat postavimo ob stran, je gotovo ključna odločitev, kam bomo stran sploh postavili, na kateri strežnik?
Tu in tam si zaželimo svoje bivalno okolje malce izboljšati ali preoblikovati. Velikokrat se tega lotimo sami, tako da malo premešamo opremo, ki jo že imamo v stanovanju, ali dokupimo nekaj nove in se znebimo odvečne, ki nam ne služi več ali nam ni všeč. Najem arhitekta je naslednji možni pristop k preoblikovanju stanovanja - verjetno je boljši in bolj strokoven kot prvi, a hkrati dražji. In prav lahko se nam zgodi, da nam arhitektova rešitev ne bo všeč.
Da so dnevi navadnim monitorjem s katodno cevjo šteti, smo zapisali že davno. Da je danes v računalniških prodajalnah že kar težko najti tak monitor, tudi. Še več - danes je že skorajda nesmiselno kupiti 15-palčni LCD, saj stanejo 17- in 18-palčni le nekoliko več in počasi postajajo t.i. "mainstream". Pomislek, ki ostaja, je le v nekoliko preveliki ločljivosti (1280 × 1024 pik) za poslovno rabo, ki jo nudijo 17-palčni modeli.
Najboljši spletni iskalnik, najbolj prepoznavna blagovna znamka na svetu, beseda, ki se je v različnih oblikah naselila v slovarje vseh večjih jezikov, podjetje, ki ga sicer ni treba posebej predstavljati - Google je vse to in še več. Google je svojevrsten fenomen sedanjega časa.
Najbrž ste že vsaj slišali, da se je komu pokvaril disk. In najbrž ste sklenili, da se vam kaj takega že ne bo zgodilo. Takoj, ko se bo pojavil pravi trenutek, boste vsa svoja besedila, slike z družinskih dopustov, preglednice osebnih financ in sploh vse podatke arhivirali in posneli na prenosni nosilec, na primer CD ali DVD. Potrebujete le nekaj časa, da dokumente uredite (v kolikor niste tega počeli sproti), jih trajno zapišete na prenosljivi nosilec in vseh skrbi bo konec. V kolikor ste povprečni uporabnik računalnika tega seveda niste nikoli naredili, saj niste "našli časa", ste čakali, da dopolnite zbirko fotografij ali samo zaključite besedilo, na katerem trenutno delate. Povprečni uporabnik na arhiviranje in shranjevanje dokumentov praviloma pozabi, vse do trenutka, ko gre nekaj narobe. Disk se pokvari in dokumenti se preselijo v večna lovišča.
Računalništvo ima ob vseh dobrih straneh, ki jih prinaša, tudi svojo temno plat. Ko je bilo domače računalništvo v povojih, je uporabnikom največja nevarnost pretila z disket, okuženih s katerim od maloštevilnih virusov. Deset let pozneje se je začela spletna revolucija. Vse več domačih uporabnikov je dobilo priložnost najprej občasne klicne, v zadnjih letih pa stalne širokopasovne povezave v svetovni splet. V začetku je bila spletna ponudba "nedolžna": uporabniki so večinoma brskali po enostavnih spletnih straneh ter prebirali in pošiljali besedilno elektronsko pošto. Nekateri so prek spleta prenašali tudi raznovrstne datoteke. Z leti so spletne strani postale zapletenejše, poleg enostavnih strani v zapisu html so spletni mojstri in "mojstri" pričeli uporabljati več drugih tehnologij, tudi takih, ki omogočajo zlorabo. Primer so programi v javascriptu in programi ActiveX. Tudi k elektronskim sporočilom pripete datoteke so postale vsakdanjost. Prav zlonamerne priponke ponavadi predstavljajo največjo nevarnost za varnostno neosveščenega uporabnika.
Digitalni fotoaparati z izmenljivimi objektivi so bili še pred dvema letoma dokaj zapostavljeni predvsem zaradi visokih cen, pa tudi izbor je bil dokaj pičel. Na voljo je bilo skoraj več vrhunskih, a pregrešno dragih izdelkov, kakor takšnih, ki bi bili primerni tudi za nepoklicne fotografe. Šele z oznanitvijo Canonovega modela 300D se je spremenila cenovna dostopnost in kmalu so mu sledila tudi druga podjetja. Danes je na voljo trinajst polprofesionalnih in amaterskih digitalnih fotoaparatov z izmenljivimi objektivi, ki se razlikujejo po ceni in zmogljivosti. Prav te fotoaparate smo preizkusili in ocenili.
TV kartice niso prav nič novega, saj smo o njih v Monitorju pisali že pred desetimi leti, na voljo pa so bile tudi že prej. Zapolnjujejo preprosto potrebo uporabnikov, da bi na računalniškem monitorju, ki je tako ali tako "videti podobno" kakor televizor, lahko prikazovali tudi televizijski signal. Da bi torej v računalnik "vtaknili" antenski kabel in s tem monitor spremenili (tudi) v televizijski zaslon - in to takega, ki bi v oknu prikazoval televizijski program, medtem ko bi lahko še naprej uporabljali "računalniške" zmogljivosti.
Filmi, zapisani v formatu DivX, so v osebnih računalnikih že zelo razširjeni. Žal računalniški monitorji niso najbolj primerni za gledanje filmov, TV izhod grafične kartice pa je navadno predaleč od televizorja v dnevni sobi. Rešitev so samostojni DivX predvajalniki - DVD predvajalniki, ki znajo s CDjev in DVDjev predvajati filme DivX.
Digitalna video tehnologija je ena od tistih tehnologij, ki so v zadnjem desetletju dosegle precejšnjo razširjenost, saj so danes video kamere, ki zapisujejo podatke v digitalnem formatu, relativno poceni naprave (vsaj glede na zahtevnost tovrstne tehnologije), ki so dostopne dokaj širokemu krogu potencialnih kupcev. Tako je nekako minil čas, ko so ljudje prisegali na analogne standarde, kot sta VHS ali Hi8, v potrošniškem razredu pa primat vse bolj prevzema standard MiniDV, ki ponuja precej boljšo kakovost, kot so jo zmogli doseči starejši analogni standardi.
Moj prvi HTPC je v dnevni sobi že mesec dni in čas je za strnitev prvih vtisov. Poglejmo torej, kako se računalnik za domači kino obnese v resničnem življenju, kakšne izboljšave je že doživel in katere ga še čakajo.
Optični bralniki omogočajo prenos klasičnih dokumentov v digitalno obliko. Podjetja digitalne dokumente laže arhivirajo in shranjujejo, med domačimi uporabniki pa je zadnje čase vse bolj zanimiva predvsem digitalna obdelava fotografij.
Če so bili včasih že sami načini zapisovanja glasbe vezani na medij, ki je to glasbo shranjeval, in s tem tudi precej na obliko prenosnih predvajalnikov, je danes stanje že precej drugačno. Digitalno zapisovanje glasbe s standariziranimi algoritmi izdelovalcem predvajalnikov namreč dopušča veliko svobode pri načrtovanju svojih izdelkov. Tako lahko ti izbirajo med več vrstami medijev, pomembno je le to, da ti digitalno zapisujejo podatke. Najbolj razširjeni predvajalniki stisnjene glasbe danes resda še vedno uporabljajo predvsem plošče CD, a uporabniki vse bolj posegajo tudi po izdelkih, ki uporabljajo pomnilnike ali diske.
Že kar veliko časa je minilo, odkar smo opravili popolni pregled ponudbe digitalnih fotoaparatov. To je bilo namreč že kar zajetna tri leta nazaj. A to ne pomeni, da zanemarjamo ta vroči segment trga digitalnih tehnologij, temveč smo njegov razvoj neprestano spremljali z vsakomesečnimi preizkusi. Za boljšo preglednost in primerjavo pa vam predstavljamo vse modele, ki so trenutno naprodaj (oziroma so nam jih zastopniki in prodajalci odstopili v preizkus), in si ogledamo, kakšne zmogljivosti ponujajo današnji digitalni fotoaparati različnih zmogljivostnih razredov in na kaj je treba biti pozoren ob nakupu.
Laserski tiskalniki so se iz izdelkov za velik denar prelevili tudi v naprave, ki jih ima domači uporabnik na pisalni mizi. Najcenejši modeli pri črno-belem izpisu namreč uspešno nadomeščajo brizgalnike, barvni modeli pa so zaenkrat še predragi, vendar se cene vztrajno znižujejo. Na drugi strani pri najzmogljivejših tiskalnikih izdelovalci vztrajno premikajo hitrostne in zmogljivostne meje.
V prvih štirih nadaljevanjih o domačem PCju smo si podrobno ogledali, kakšen naj bi bil osebni računalnik v dnevni sobi, zdaj pa je napočil čas, da teorijo, ki je bila, da ne bo pomote, obilno podprta s prakso iz Monitorjevega laboratorija in avtorjevega vsakdanjega dela z računalniki, preizkusim tudi v resničnem življenju. Oglejmo si torej, kako sem sestavil HTPC, na kakšne ovire sem pri tem naletel in kako se je vse skupaj obneslo.
Osnovna zamisel ročnih računalnikov ni nova. Imeti v žepu elektronsko različico beležnice in/ali imenika s kontaktnimi osebami, je zagotovo nekaj, o čemer je tekla beseda že pred desetletji.
Tablični računalniki so med nami že nekaj let, vendar doslej na trgu niso poželi pretiranega uspeha. Razlogov je več, eden pomembnih pa je prav gotovo splošno pomanjkanje kakovostne programske opreme zanje. Ker se v zadnjem času razmere na tem področju izboljšujejo, si je zanimivo ogledati, kako lahko s primernimi programi tablični računalnik ponudi več kakor navaden prenosnik.
Pred dobre pol leta smo zapisali, da spadajo DVD zapisovalniki zaenkrat še med bolj eksotične kose opreme. V zadnjih nekaj mesecih pa so se tovrstne naprave dokončno uveljavile, tako da danes že težko kupimo računalnik srednjega ali višjega cenovnega razreda, ki ne bi zmogel pisati na 4,5-gigabajtne nosilce.
Na računalnik v vlogi televizorja najpogosteje pomislimo takrat, ko računalnik moramo imeti, za televizor pa zmanjka prostora. To se lahko zgodi v delovni ali otroški sobi, v pisarni, pa tudi v garsonjeri ali manjšem stanovanju, kjer je le v dnevni sobi dovolj prostora za delovni kotiček. Ker televizor ne more sprejeti na svoja pleča računalniških opravil, računalniški monitor pa se brez večjih težav prelevi v televizor, se rešitev ponuja kar sama od sebe.
Dočakali smo dolgo pričakovano novo različico Microsoftovega strežnika SQL Server 2005, trenutno še v razvojni izvedbi, vendar v dovolj delujočem stanju, da si je mogoče ogledati novosti.
Nekoliko starejši med nami se še spominjamo, kako smo včasih z besedno zvezo "barvni tiskalnik" pomislili na matrični tiskalnik z več barvnimi trakovi. Kakovost takega tiska je bila seveda obupna, predvsem pa ni omogočala tiskanja bitnih slik, temveč bolj ali manj le besedilo. Pa vendar so svoj pohod takrat že začenjali brizgalni tiskalniki, le da se barvni modeli še niso najbolje prijeli. Danes je jasno - ob pojmu "barvni tiskalnik" najprej pomislimo na brizgalni tiskalnik. Resda so barvni tudi laserski tiskalniki, vendar so za domačo rabo še predragi, predvsem pa kakovost njihovega odtisa (vsaj fotografskega) brizgalnim ne seže do kolen.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
