Čeprav nobeden od Raspberryjevih računalnikov Pi ni nujno vezan na Linux, je v praksi tako, da je Linux praktično edini zares uporaben operacijski sistem, ki ga na teh računalnikih poganjajo. Zato lahko kljub izjemam vsaj trenutno še vedno trdimo, da gre predvsem za linuxni računalnik, ki na področje računalništva vrača veliko navdušenja in čudenja, ki so ga te naprave zmogle vzbujati pred približno tremi desetletji.
Med programi za večstezno urejanje zvoka in podatkov MIDI je najbolj razvit Ardour. Vmesnik tega programa že takoj spomni na kopico podobnih programov za različne platforme. In res, program ponuja vse, kar je potrebno za produkcijo zvoka in MIDI na več stezah: od snemanja prek urejanja pa do miksanja. Najpomembneje pa je, da se program ponaša predvsem z odličnimi možnostmi usmerjanja in preusmerjanja signalov tako prek učinkov kot tudi do različnih strojnih naprav. O ustvarjanju skupin, vstavljanju učinkov in podobnem verjetno niti ne velja izgubljati besed. Ardour zna brez težav nadzirati zunanje naprave in njihov signal vračati v program ali kar na drugo strojno opremo, ki je povezana z Ardourjem. Seveda so na voljo vsi učinki LADSPA, ki jih premore odprtokodni svet Linuxa, in teh ni malo. O njihovi kakovosti so mnenja deljena, a navsezadnje so lahko tudi o njihovi ceni. Ponavadi res nimajo tako lepih vmesnikov kot v svetu VST ali Pro Tools. Koliko je to vredno, pa presodite sami. Če uporabniku niso dovolj, so podprti še učinki LV2 in Linux VST, za rabo Windows VST pa je treba ustvariti svojo različico Ardour, saj ga osnovna distribucija zaradi zakonov ne podpira. Z nekaj znanja Linuxa in izdatno pomočjo spleta to niti ni tako težavno.
Delo z zvokom in obdelava zvoka je ena od dejavnosti, ki si jih danes brez računalnikov skorajda ne moremo zamisliti. Prav zvok je tudi eno od področji, kjer so izkaže primernost operacijskega sistema za resnejšo dejavnost v svetu digitalne produkcije. Pomislili bi, da Linuxu tu ne gre dobro, pa ni tako!
V svetu pisarniških paketov že celo večnost kraljuje Microsoft s svojim paketom Office. Paket je kajpada plačljiv, različice za Linux sploh ni. So pa seveda alternative.
Žalostni dogodki, ki so se odvijali po objavi skrivaj posnetega videa, so še enkrat pokazali, kako ranljiv je posameznik v današnjem svetu vsesplošne povezanosti in dostopnosti tehnologije. Poleg tega so pokazali tudi, kakšno moč ima lahko vsak posameznik, ki te tehnologije in komunikacijske kanale uporablja in jih brez težav tudi zlorablja. Morda celo v veri, da gre za nedolžno potegavščino. Javnost je sicer ob zelo nesrečnem epilogu zgodbe s prstom pokazala na brezobzirnost medijev, a velja se vprašati, ali so ti res edini, ki danes vplivajo na razvoj neke »zgodbe«.
Linux se pogosto znajde v računalnikih, ki so namenjeni predvsem predvajanju različnih medijskih vsebin – tudi glasbi. In glede na obsežnost glasbenih vsebin, ki jo danes premore povprečen uporabnik, je zelo pomembno, da najde sebi primeren program za predvajanje, predvsem pa za nadzor nad vsemi glasbenimi vsebinami. Izbor možnosti, da se prebijemo skozi neskončne zbirke glasbenih datotek, je na Linux zelo velik in raznovrsten. Vsaj v tem pogledu je pravzaprav na voljo več rešitev kot za največja komercialna operacijska sistema. Vsaj če vzamemo brezplačne in polno delujoče rešitve, brez reklamnih dodatkov.
Distribucija Bodhi Linux naj bi bila namenjena razsvetljenemu oziroma prebujenemu uporabniku (to pomeni izraz Bodhi v sanskrtu). Gre za lahko distribucijo Linuxa, ki jo uporabnik čim bolj prilagodi svojim potrebam.
Zdi se, da je neobremenjeno fotografiranje vsega ena izmed temeljnih lastnosti digitalne fotografije. Prav to poskrbi za to, da je povprečna zbirka tudi povsem ljubiteljskega uporabnika pogosto tako velika, da se je le težko znajti med velikanskim številom fotografij, predvsem pa je zelo težko najti želeno sliko, kadar bi jo hoteli komu pokazati. Če seveda nimamo reda. In prav pri ustvarjanju reda in organiziranosti lahko precej pomagajo programi za urejanje, pregledovanje in temeljno manipuliranje zbirk fotografij. Tudi na Linuxu.
Urejanje in obdelava slik z računalniki ni nova pogruntavščina in je že vrsto let tako rekoč standard pri delu s fotografijami. Predvsem Applove tablice so, ker so pač med kreativci vseh vrst nekoliko bolj priljubljene, zahtevale, da se razvijalci posvetijo tudi ponudbi resnejših programov za ta sistem.
Včasih se zdi, kot da so prave filmske in video kamere postale tako rekoč odveč. Morda jih še rabijo v svetu studijske tehnologije, pa za ustvarjanje hollywoodskih celovečercev ali prenose športnih dogodkov, za vse drugo pa je mogoče poskrbeti z drugimi napravami, kot so telefoni in pa seveda digitalni fotoaparati. Ali res?
