Programabilni vtičniki API so informatikom in razvijalcem omogočili, da med seboj povežejo najrazličnejše sisteme, aplikacije, storitve in vsebine. Prav zato nekateri sodobno digitalno gospodarstvo imenujejo kar gospodarstvo vtičnikov API. Zagotavljanje varnosti hiperpovezanih okolij je seveda velik izziv.
Hiperpovezan svet bo prinesel nove zmagovalce in poražence. Tudi nova evropska regulativa bo od podjetij zahtevala boljše razumevanje in upravljanje digitalnih identitet, predvsem z vidika zaščite zasebnosti in osebnih podatkov potrošnikov, podjetja pa lahko podrobnejše poznavanje, »kaj« kdo je v spletu in kaj (lahko) počne, izkoristijo za boljše prilagajanje svoje ponudbe.
Sistemi IT, aplikacije in storitve, ki gostujejo v računalniških oblakih prevzemajo vse pomembnejšo vlogo v poslovanju sodobnih podjetij. Podjetja vseh panog, različne organizacije, vladne in izobraževalne ustanove uporabljajo oblak za hrambo in obdelavo svojih podatkov, gostovanje aplikacij in zagotavljanje storitev. A vse (nas) zanima predvsem eno – so računalniški oblaki varni?
Naloga zagotavljati informacijsko varnost v poslovnih okoljih ni niti najmanj lahka. Samo pomislite, kako bi se sami lotili nadgrajevanja in zamenjave varnostnih rešitev, tesno vpetih v vse digitalne pore poslovanja, medtem ko na drugi strani stoji četa napadalcev, ki prežijo na sleherno razpoko. Preverili smo, kje so slovenska in tuja podjetja najšibkejša, ko gre za informacijsko varnost.
Živimo v svetu, kjer so podatki in informacije vrednost na eni in tveganje kraje ali zlorabe na drugi strani. Če ne želimo, da bi poleg nas in naslovnika naše vsebine gledal/bral/uporabljal še kdo drug, tretji ali četrti, se velja ustrezno zaščititi. Šifriranje e-pošte, datotek, povezav in drugega je vsekakor eden najučinkovitejših ukrepov.
Ljudje smo najšibkejši člen informacijske varnosti. Hekerji in drugi kriminalci, ki obvladajo tehnike socialnega inženirstva, izkoriščajo človeške napake, naša čustva in občutke, da bi se denarno ali kako drugače okoristili – fizično ali virtualno. Podleže jim lahko vsak.
Največji trn v peti uporabnikom spleta so v zadnjem letu postali izsiljevalski virusi. K sreči vse žrtve le niso ostale brez podatkov. Pomenljivemu javno-zasebnemu partnerstvu, ki ga predstavlja projekt No More Ransom, je v manj kot letu dni uspelo več kot 29.000 žrtvam povrniti zašifrirane podatke brez plačila odkupnine.
V sodobnem povezanem svetu sta varnost in zasebnost uporabnikov v internetu premalo cenjeni dobrini. Vsakdo bi se moral zavedati nevarnosti razgaljenja v spletu in se primerno zavarovati. Zasebnost najbolje varuje ustrezno vedenje, to pomeni nobenih izpadov v družabnih omrežjih in nobenega zaupanja v iskalnike. Zelo priročna so tudi navidezna zasebna omrežja VPN.
Nekdaj bi se zgolj smejali, ko bi nam kdo rekel, da bodo hekerji vdirali tudi v telefone. Virusi, ribarjenje in druge prevare so vendarle del računalniškega vsakdana, in še to povečini v primerih, ko v stroju teče Microsoftova programska oprema. A priljubljenost pametnih telefonov je prinesla s sabo tudi slabe stvari, množičnost njihove rabe je bila preveč mamljiva, da bi jo nepridipravi spregledali. Napočil je čas, da si postavimo mobilno utrdbo.
Kljub številnim modernim poizkusom se glavni način za omejevanje dostopa vse od izuma računalnikov ni spremenil. Tako kakor vrata večinoma še vedno odklepamo s ključi, in ne s prstnimi odtisi ali karticami, se tudi prijavljamo v glavnem z uporabniškimi imeni in gesli. Računalniki in ljudje se razlikujejo, zato za nas težko zapomnljivo geslo ni nujno težko zlomljivo z računalnikom, in nasprotno.
Minili so časi, ko so šifriranje uporabljali samo tisti, ki so domnevno imeli kaj skriti. Danes je šifriranje podatkov pri prenosu podatkov po internetu nuja, če ne želimo, da po njih brskajo nepridipravi ter tri- in veččrkovne vladne agencije različnih držav. Zapisano je še toliko pomembneje pri orodjih za izmenjavo sporočil in pogovarjanje. Vsa podpirajo šifriranje v neki obliki, a so izvedbe in varnost različne.
Internet ima, tako kot realni svet, tudi svojo temno plat. Pri tem pa ni govor le o spletnih straneh za odrasle, temveč o nečem bistveno večjem in bolj zapletenem – pa je že pornografija nadvse razširjena. Na temni strani interneta je (skoraj) vse anonimno in nenadzorovano, daleč stran od obveščevalnih in varnostnih agencij in drugih (službenih) vohljačev. To ni nujno zlo, niti dobro.
Milan Gabor je etični heker, ki podjetjem in organizacijam pomaga dvigati raven informacijske varnosti. Pogosto opozarja tudi na pereče težave na področju varnosti, saj meni, da le izobraževanje in ozaveščanje ljudi lahko poskrbita za varnejšo družbo in delovanje podjetij. Kot opozarja sogovornik, varnost zgolj na papirju ne koristi nikomur.
Informacijska varnost je velikansko področje. In vsak dan se, skladno s tehnološkim napredkom, še veča. V njej je aktivnih veliko ljudi, od sistemskih skrbnikov, varnostnih strokovnjakov in analitikov, programerjev, hekerjev, krekerjev, socialnih inženirjev, haktivistov, hekerjev, ki jih zaposlujejo obveščevalne agencije, informacijskih forenzikov itd. Da, med hekerji »profesionalci« so tako dobri kot slabi fantje.
Zdi se, kot bi bilo včeraj, a zloglasni virus Stuxnet je star že več kot desetletje, širši javnosti pa je znan vsaj od leta 2010. To je dolga doba in pričakovati je, da je tudi razvoj škodljivih orodij v tem času dokaj napredoval. Izkazalo se je, da to še kako drži.
Včasih napadalci nimajo drugega namena kakor škodovati. Ne zanimajo jih podatki v sistemu, ne želijo neopazno prisluškovati ali krasti. Napadi za zavrnitev storitve (DDoS) se zdijo kot primitivna vrsta napadov, katere glavni cilj je preglasiti vse drugo in izčrpati strežnik. A metoda je presenetljivo uspešna, priljubljena in v zadnjem času tudi dobičkonosna.
Včasih se je o računalniških vdorih, vsaj v tehnoloških krogih, poročalo na prvih straneh, hekerji, kot je bil Kevin Mitnick, pa so bili velike zvezde. Danes se vdori dogajajo skorajda vsak dan, interes za njihovo prikrivanje pa imajo tako storilci kot žrtve. Seznam največjih vdorov je zato bolj seznam razkritih vdorov, ki so vplivali na največ ljudi, kot pa absolutna resnica.
Pred petimi leti je multinacionalka Sharp praznovala stoto obletnico, veljala je za enega stebrov japonskega gospodarstva. Lani je končala v rokah tajvanskega velikana iz sveta potrošniške elektronike, Foxconn. Pet let je svetu sodobnih tehnologij očitno zelo dolga doba.
Aplikacije za ogled filmov, serij, dokumentarcev in drugih TV programov so tudi v slovenskem prostoru del ponudbe mobilnih operaterjev. Hkrati pa so na voljo tudi tuji ponudniki – Netflix, Amazon Prime Video in HBO Go so trije resni konkurenti, ki se borijo za vašo pozornost.
Po zadnji raziskavi podjetja Flurry Analytics uporabniki 92 odstotkov svojega časa, namenjenega uporabi pametnih telefonov, porabijo za mobilne aplikacije. Kar 14 odstotkov tega odpade na aplikacije za komunikacijo.
Od plemenite zamisli o svobodnem pretoku informacij se je internet že precej odmaknil, a ta odmik ni bil nikjer tako korenit kakor na Kitajskem. Da je tudi tako gromozanski medij, kot je internet, mogoče nadzorovati in cenzurirati, že vrsto let dokazuje veliki kitajski požarni zid. To je razlog, da na Kitajskem ne brskajo po Facebooku, ne berejo The New York Timesa in bolj malo vedo o protestih na Trgu nebeškega miru leta 1989.
Obogateno resničnost smo v preteklem letu bržkone spoznali vsi, bodisi po zaslugi prikupnih zverinic, za katere nismo vedeli, da živijo v naši bližini, bodisi s pomočjo pametnega telefona ali kakšnega pomagala, ki jih mrgoli v trgovinah z zabavno elektroniko. Da famozni AR ni le zabava, dokazujejo naslednje aplikacije za Applov iPhone.
Dropbox Paper. Aplikacija razvijalcev Dropboxa prinaša prilagodljivo okolje za skupno delo z dokumenti in idejami.
Ljudje so zelo različni, eni prisegajo na čistočo, drugi na (urejeni) nered. Pridni vse postorijo danes, pametni pa se zavedamo, da je še jutri. Ker odlašanje ne pride vedno v poštev, velikokrat potrebujemo dodatno spodbudo. Kot že neštetokrat prej nam zopet priskoči na pomoč naš zvesti pametni telefon z operacijskim sistemom Android.
AMOLED mnml Wallpapers je zbirka ozadij, ki z zares pravo črnino in minimalističnimi podobami polepšajo predvsem telefone s tehnologijo AMOLED.
V prejšnji številki smo si ogledali, kako so sestavljeni moderni superračunalniki, in od daleč pokukali v slovenske superračunalniške zmogljivosti. Tokrat pa smo vzeli pot pod noge in jo mahnili v Novo Gorico, kjer v predmestju Kromberk najdemo enega večjih komercialnih superračunalnikov na Slovenskem.
Preživetje in razcvet v digitalnem gospodarstvu (bo)sta odvisna od tega, kako uspešno se bodo podjetja spoprijela s trendi. In jih prehitela, oziroma vsaj spremenila v poslovne priložnosti ter v praksi uresničila skozi inovacije. Prvi bodo seveda v (očitni) prednosti.
V tem prispevku nas zanima predvsem, kako se e-poslovanja lotevajo evropska podjetja. Na pomoč nam je priskočila uradna statistika Evropske unije, ki ugotavlja, da so podjetja v Evropi pri uvajanju in integraciji rešitev IKT s področja e-poslovanja precej počasna.
Brezpapirno poslovanje je nekakšen sveti gral elektronskega poslovanja. Z njim lahko podjetja znižajo (nepotrebne) stroške, pospešijo izvajanje poslovnih procesov, dosežejo boljši nadzor nad dokumenti in zagotovijo varnejše poslovanje. Moto podjetij, ki se spogledujejo z elektronskim poslovanjem, naj se glasi: »Manj papirja, več prihrankov!
Slogan olimpijskih iger »više, hitreje, močneje« bi lahko v poslovanje prevedli nekako takole: »digitalno, še hitreje, natančneje«. Poslovanja podjetij vseh velikosti, pa tudi obrtnikov in samostojnih podjetnikov, v zadnjem desetletju nič ni zaznamovalo bolj kot prav digitalizacija. E-poslovanje postaja vseprisotno, in to ne zgolj med podjetji, temveč tudi med državljani in državo. Papir je v sodobnih okoljih ne le strošek, temveč pogosto tudi cokla razvoja in trdovraten ostanek birokratizacije. Ali kot je v šali dejal eden izmed voditeljev programa letošnje konference NT – »Drevesa bi raje porabljali za izdelavo zobotrebcev.«
Arhiv
Po letih
Po kategorijah
Po avtorjih
