Izvolitev Donalda Trumpa in poslabšanje političnega ozračja v Združenih državah Amerike je bil očitno dovolj glasen signal, da se zdaj vedno več ljudi resno sprašuje – bi morala država z regulatornimi okviri poseči v dolino silicija?
Po malo daljšem premoru smo si spet ogledali, kako se spreminjajo navade spletnih obiskovalcev na straneh revij Monitor in Mladina. Primerjali smo nedavno minulih 12 mesecev z enakim obdobjem leto prej.
Ob vsem videu, ki ga posnamemo s telefoni, se skoraj spodobi izdelati vsaj nekaj resnejših »filmov« na leto. Čisto lepo je prijateljem pokazati posamezne odlomke s koncerta, utrinke z izleta ali razdrobljeno dogajanje na zabavi, še veliko bolj zanimivo in profesionalno pa je predvajati obdelan in zmontiran nekajminutni prispevek.
Z nižanjem cen se je tudi pri nas povečala priljubljenost varnostnih kamer, priključenih v splet. Eno izmed enostavnejših smo tudi preizkusili.
V zadnjih letih so tudi domači uporabniki začeli vse pogosteje uporabljati varnostne kamere – te so namreč postale cenejše in enostavneje jih je uporabljati. Vprašanje pa je, kaj s posnetim gradivom.
Razvoj tehnologije je omogočil, da imamo že po povsem dostopnih cenah na voljo najrazličnejše nadzorne kamere, s katerimi lahko nadziramo naše posestvo. Izbiramo lahko med pripravljenimi sistemi, pametnimi kamerami in povsem garažnimi (DIY) rešitvami. Poglejmo, na kaj moramo biti pozorni pri izbiri.
Tipičen uporabnik računalnika ima danes množico računov in profilov na različnih internetnih straneh in storitvah. Elektronski predal in profili v družabnih omrežjih so samo najočitnejši primeri, dodamo pa lahko še vsaj razne forume, oblačne hrambe podatkov, spletno bančništvo in trgovalne račune. Če želimo, jih lahko onesposobimo in pobrišemo. Kaj pa se zgodi z našimi podatki in premoženjem, ko umremo?
Morda je zdaj, ko cene klicev seštevamo po nekaj centov na minuto, že zbledel spomin na to, koliko smo nekoč plačevali med gostovanjem v tujini. Čeprav se tisti, ki potujejo zunaj Evropske unije, hitro spet spomnijo teh ne tako dobrih starih časov.
Navajeni smo že oglasov za magične kremice proti gubam in oglasov za povečevanje spolnih udov – kaj pa pravite na oglase za magično pohitritev računalnika? Če ste količkaj »računalnikarja«, jih gotovo preskočite, ciljna publika, nepoznavalci, pa gotovo večkrat nasedejo. Tokrat smo tudi mi.
Aplikacije za ogled filmov, serij, dokumentarcev in drugih TV programov so tudi v slovenskem prostoru del ponudbe mobilnih operaterjev. Hkrati pa so na voljo tudi tuji ponudniki – Netflix, Amazon Prime Video in HBO Go so trije resni konkurenti, ki se borijo za vašo pozornost.
Po zadnji raziskavi podjetja Flurry Analytics uporabniki 92 odstotkov svojega časa, namenjenega uporabi pametnih telefonov, porabijo za mobilne aplikacije. Kar 14 odstotkov tega odpade na aplikacije za komunikacijo.
Od plemenite zamisli o svobodnem pretoku informacij se je internet že precej odmaknil, a ta odmik ni bil nikjer tako korenit kakor na Kitajskem. Da je tudi tako gromozanski medij, kot je internet, mogoče nadzorovati in cenzurirati, že vrsto let dokazuje veliki kitajski požarni zid. To je razlog, da na Kitajskem ne brskajo po Facebooku, ne berejo The New York Timesa in bolj malo vedo o protestih na Trgu nebeškega miru leta 1989.
Dvakrat na leto izide posodobljena lestvica 500 najhitrejših superračunalnikov na svetu, na kateri žal ni nobenega slovenskega predstavnika. A to ne pomeni, da v Sloveniji sploh nimamo ali ne uporabljamo superračunalnikov. Imamo jih kar nekaj in z njimi večinoma znanstveniki rešujejo vrsto zanimivih problemov, le razdrobljeni so po vsej državi. Ogledali smo si, kako so zgrajeni superračunalniki in katere imamo v Sloveniji.
Delo od doma so sanje slehernega računalnikarja. Pristopov za dosego cilja je več, od oddaljene podpore, izdelave spletnih strani in programiranja do prekupčevanja z najrazličnejšimi dobrinami. Splet je trgovina sedanjosti, v njem najdemo raznovrstno blago. Med ponudbo so tudi delnice Appla in Googla, obveznice uspešne Nemčije, zlato, nafta ter evro in bitcoin.
V tretjem največjem nemškem mestu so se pred poldrugim desetletjem odločili, da bodo v računalnike mestne uprave postopno namestili Linux in drugo odprtokodno programsko opremo. Pričakovali so, da bodo s tem privarčevali več milijonov evrov, kolikor so plačevali Microsoftu za licence. Svet je z zanimanjem opazoval, kako bo potekal največji usklajen prehod na odprto kodo v zgodovini. Čeprav je München leta zagotavljal, da je bil projekt velik uspeh, so letos izglasovali vrnitev na Microsoftovo programsko opremo. Kje se je zalomilo?
Od zadnjega velikega testa brskalnikov je minilo poltretje leto, kar je za ta segment programske opreme zelo veliko. Internetne tehnologije sodijo med najhitreje razvijajoča se področja, zato si oglejmo, kakšne novosti so pripravili izdelovalci velikih in kje svoje niše iščejo pisci manjših brskalnikov. Svet je danes precej drugačen kot leta 2014.
Klasični namizni računalnik je zadnja leta v nemilosti: po eni strani ga nadomeščajo prenosniki, ki so ga po zmogljivosti dosegli in celo presegli, poleg tega pa na njem, seveda, lahko delamo kjerkoli. Na drugi strani za osnovna opravila, kot je brskanje po spletu, zadostuje že mobilnik. Kljub temu se včasih velikim (in ne tako velikim) škatlam vendarle ne moremo odpovedati.
Elektronski računalniki so sicer začeli svojo pot kot resni namenski stroji za kompleksne izračune (recimo poti topniških izstrelkov), a ni dolgo trajalo, da so prave topove nadomestile virtualne puške, ki jih današnja strojna oprema izriše na zaslon zavidljivo realistično.
Včasih smo se ljubitelji glasbe in filmov delili na kupce in pirate, danes pa smo enotnejši in zabavne vsebine vsi po vrsti raje pretakamo. Razlog je preprost, obojim je pri srcu udobnost pretočnih storitev. Namesto poti v trgovino, prenašanja na posamezne naprave ali ubadanja s pravili sive scene ter iskanja dobre kakovosti, vzamemo v roke telefon/tablico, prižgemo televizor/igralno konzolo in iz bogate bere s prstom/gumbom izberemo, kar nas trenutno zanima. Čas je denar, pa še poceni je.
Čeprav besedilna gesla zaenkrat ostajajo prevladujoč način preverjanje identitete, številni strokovnjaki menijo, da so jim šteti dnevi. Računalniki namreč postajajo vedno hitrejši, uporabnikom pa vedno daljša gesla enostavno »ne ležijo«.
V preteklem letu smo v Laboratoriju za računalniško grafiko in multimedije na Fakulteti za računalništvo in informatiko Univerze v Ljubljani v okviru študentskih projektov razvili sistem za realističen prikaz slovenske pokrajine sestavljene iz kock. Pokrajina iz kock je ustvarjena na podlagi podatkov LiDAR in ortofoto Geodetske uprave Republike Slovenije.
Razmišljanje o prevozu z levo možgansko polovico. In s preglednico.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
