Indijski in brazilski vplivnež na Youtubu sta istočasno sedla pred kamere in svoje sledilce, ki so navajeni lahkotnih tem – od avtomobilov in zmenkov do skritih kamer in potegavščin – nagovorila z resnim obrazom. »Nekaj pomembnega vam moram povedati o cepivih proti covidu.« Sledili sta zgodbi, ki sta imeli druga z drugo veliko skupnega, z resničnostjo pa precej manj.
Otroci in mladi so v pandemiji še nekoliko bolj potisnjeni na obrobje. Za mnenje se jih pravzaprav ne vpraša, če se oglasijo, je njihov glas potisnjen v ozadje, medtem ko o njihovih življenjih odločajo vlade in pa starši. Enako velja njihovo življenje v digitalnem okolju.
Facebook v drugi polovici leta 2021 doživlja še nikoli videne pritiske z vseh strani. Napadajo ga politični odločevalci na obeh straneh Atlantskega ocena, oglaševalci, uporabniki, napadajo ga žvižgači. Če smo v preteklosti že videli moč napada prvih treh skupin, pa je razkrivanje internih dokumentov nekaj popolnoma novega.
Podjetje Facebook se ni prvič znašlo v primežu javnega zgražanja in političnega žuganja, a tokrat je situacija nekoliko drugačna. Frances Haugen, nekdanja zaposlena pri Facebooku, je namreč z internimi dokumenti, ki jih je poslala v javnost, pritegnila pozornost svetovnih medijev, politike in javnosti.
Sliši se kot zgodba iz kakšne kriminalke ali znanstvene fantastike: sedem ljudi ima sedem ključev, brez katerih po katastrofi ne bi bilo mogoče obnoviti interneta, z njimi pa se ga lahko kadarkoli polastijo. Vsake toliko časa se zberejo v sobi brez dnevne svetlobe in ob nenavadnem ritualu zagotovijo, da internet še naprej deluje. V zgodbi je malce več kot ščepec resnice, saj izbrani posamezniki resnično varujejo zelo specifičen del internetne infrastrukture in se srečujejo štirikrat letno.
Arhive si laiki često predstavljamo kot zaprašene sobane, v katerih so škatle s starimi dokumenti, kakšni res antični pa so varno spravljeni za steklom v inertni atmosferi. Moderni arhivi so še vse kaj več, predvsem pa se soočajo z naraščajočo digitalizacijo, zaradi česar čedalje več podatkov nastaja v elektronski obliki. Metode prevzema in hranjenja so se morale temu ustrezno prilagoditi. Moderni arhivi imajo tako tudi terabajte diskovnih polj.
Čeprav je čas revolucij pri telefonskih fotoaparatih za zdaj mimo, to še ne pomeni, da so proizvajalci nehali tekmovati.
Letos mineva 30 let od rojstva operacijskega sistema, ki je spremenil svet. Najprej s svojo miselnostjo, da je dobra programska oprema lahko tudi brezplačna, nato s širitvijo v vse pore računalniškega življenja. Linux tako danes poganja vseh 500 najmočnejših superračunalnikov na svetu, hkrati pa se nahaja v žepu (skorajda) slehernega lastnika pametnega telefona.
Pandemija, delo in šola na daljavo ter omejitev stikov so spremenili uporabo zaslonov tako pri odraslih kot pri otrocih.
Splošni roboti iz popularnih znanstvenofantastičnih zgodb, romanov in filmov zadnjih 70 let postajajo del vsakdana. Kako delujejo? Kaj zmorejo? Koliko stanejo? Imajo zavest? Bi se jih morali bati bolj kot njihovih stvariteljev?
Na startu reli dirke se gnete vozil. Američani, Italijani, Japonci, Slovenci in drugi narodi iz vsega sveta se bodo tokrat pomerili v grškem Argolisu. Rok si je za to tekmo izbral klasiko – avtomobil Fiat 131 Abarth Rally, s katerim je zmagal že na prejšnji tekmi. Vsi tekmovalci nestrpno čakajo na zeleno luč, ki bo oznanila začetek dirke. Tri, dve ...
Facebook na svojem družabnem omrežju največkrat »urednikuje« algoritemsko. Zaradi velikosti omrežja drugače tudi skorajda ni možno. Toda – komu se pritožiti, če vas je izbrisal algoritem?
Koronska kriza je – tako kot vsaka druga – naplavila svoj delež zgub in zmagovalcev. Če so podjetja stare šole obupano vila roke, se je druščini iz Silicijeve doline smejalo. Vendar pa so spremenjene potrošniške navade prinesle tudi nekoliko nepričakovenega zmagovalca – dostavljalske službe. Te so se znašle na sami frontni liniji nove »oddaljene« družbe.
Na inštitutu The Oxford Internet Institute Univerze v Oxfordu so maja objavili izsledke študije podatkov treh obsežnih raziskav o mladostnikih v ZDA in Veliki Britaniji, s katero so iskali povezave med duševnim zdravjem in uporabo različnih tehnologij. Ker raziskave potekajo že vrsto let – ameriški od leta 1991, britanska od 2009 –, je raziskovalce poleg povezav med uporabo zaslonov in depresijo, čustvenimi in vedenjskimi problemi zanimalo, ali se je odnos spremenil.
Si predstavljate, da bi danes za učenje uporabe urejevalnika besedil uporabljali knjige? Urejevalnika besedil? To so vendar osnove današnjega digitalnega življenja. Kaj pa programiranje? Bi se programiranja učili z učbenikom v roki? Toda točno to smo počeli nekoč, ko se je Monitorjevemu založniku zdelo primerno izdati nekaj zelo resnih priročnikov, »nasvetnikov« in celo učbenikov.
Monitorjev založnik, podjetje Pasadena, je od leta 1993 izdal celo vrsto knjig, ki so bile večinoma namenjene IT-uporabnikom. Začeli smo knjigama PC za telebane in DOS za telebane, z dvema prevodoma ameriške knjižne zbirke, ki je zaradi svoje uspešnosti postala svetovni fenomen (založba IDG Books).
Pri Monitorju smo zelo hitro zagrabili »neverjetne« količine megabajtov, ki jih je bila sposobna shraniti nova tehnologija 90. let prejšnjega stoletja. 640 MB se je takrat zdelo nemogoče zapolniti, hkrati pa so bili CD-ROM (in kasneje DVD-ROM z zmogljivostjo 4,7 in celo 8,5 GB!) dovolj poceni za proizvodnjo, da jih je bilo mogoče priložiti k »papirnemu« izdelku.
Leta 1999 smo pri Monitorju zelo resno zaobjeli telekomunikacije – nastala je priloga TeleMonitor.
Nikolaj Pečenko je v uvodniku prve številke Interneta, ki je izhajal kot priloga revije PC & mediji, zapisal: »Današnje spletne strani se bodo našim potomcem zdele kot rokopisni pergamenti, ki jih občudujemo v muzejih ...«
Leto 1992. Nekaj študentov drugega letnika računalništva in informatike na takratni Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo se je dogovorilo: »Izdajali bomo računalniško revijo!« Marca je izšla prva številka, naklada je bila 1.500 izvodov.
Monitor je ob nastanku meril na vse oblike in uporabnike računalniških izdelkov, toda na začetku so bili izdelki za osebno rabo dostopnejši in zanimivejši od tistih za poslovno. V prvih letih smo zato pisali pretežno o izdelkih, ki bi jim danes lahko rekli »potrošniški« (consumer).
Sredi 90. let prejšnjega stoletja je postalo jasno, da osebnih računalnikov ne bomo več uporabljali samo za klasična računalniška opravila, temveč bomo z njimi poslušali glasbo, gledali filme in televizijske oddaje, spremljali javna občila in počeli še marsikaj zanimivega. V uredništvu Monitorja so se zaradi tega odločili, da je snovi dovolj za dve reviji – resnejši del računalništva bo pokrival Monitor, zabavnejšega pa nova revija PC&mediji.
Pisalo se je 90. leto prejšnjega stoletja in z bratom Boštjanom sva se skozi strupeno mrzlo januarsko jutro prebijala proti Črni vdovi. Šele ko naju je 'objel' topel zrak lobija Delove stolpnice, prežet z vonjem cigaret in jutranje kave z rahlo alkoholno noto, sva se toliko segrela, da sva lahko izustila: »Opraviva to!« Pozdravila sva receptorja v 'akvariju' in se napotila proti štirim dvigalom, ki so imela neudobno močan pospešek. Tam so se gnetli novinarji, uredniki, stavci … in čakali, da kabina potegne vsakega v svoj svet.
Nova verzija DOS-a je v prodaji že od junija. Vendar velik odziv distributerjem povzroča precejšnje težave. Tudi vojna v Sloveniji je naredila svoje, zato morajo kupci malo dlje čakati na svoj operacijski sistem. Redna dobava naj bi stekla oktobra. Sicer pa se novi DOS kar precej razlikuje od starega. Ena glavnih novosti je vgrajena podpora za nabore znakov srednje in vzhodno evropskih držav (ČSFR, Madžarska, Yugoslavija, Poljska), t.i. Code Page 852, ki je industrijski standard za srednjeevropske znake. MS-Dos 5.0 Upgrade je namenjen predvsem uporabnikom, ki do sedaj niso uporabljali legalne verzije. Še naprej pa ga bodo distribuirali proizvajalci strojne opreme.
»Ljudje so bili dobesedno lačni računalnikov«
»Srečko moraš kupiti, sicer ne moreš upati na uspeh«
Leta 1991 se je z Monitorjem vse začelo, toda Pasadena, založniška hiša, ki se je oblikovala z njim, je začetni (danes bi rekli kar »startupovski«) zagon oblikovala v kar nekaj inovativnih projektih. Ekipa, od direktorja Andreja Klemenca in urednika Sama Kuščerja do oblikovalcev, tržnikov in seveda avtorjev, je ugotovila, da je mladostne moči smiselno izrabiti na več področjih.
»Primera popolnega poloma ob uvedbi IT-rešitev v Sloveniji sploh ni bilo«
»Težko je prodati članke, četudi so ti zelo dobri«
Onlyfans je nekakšen necenzurirani Instagram. V zameno za naročnine in napitnine ustvarjalci vsebin svojim sledilcem ponujajo različne videe in fotografije, s katerimi se trudijo streči njihovim – večinoma spolnim – fantazijam. A če je ta servis do nedavnega bil nekakšen Patreon za nagce in nagice, je stran med karanteno naravnost eksplodirala.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
