Ko se odločamo za tisk foto knjige, verjetno večina najprej pomisli na ceno, ki jo bo ponudnik zahteval od nas. A bi bilo bolje, ko bi pomislili na kakovost vmesnika, s katerim si bomo "postavili" oz. uredili želeno knjigo.
Izbrali smo 12 "tiskarjev" foto knjig in jim anonimno ponudili v tisk naše vrhunske jamske fotografije. Izkazalo se je, da so do uporabnika prijaznejši urejevalni programi, ki niso spletne narave, da pa bodo tisti, ki res "obvladajo", še najraje izbrali ponudnika, ki bo sprejel že (v lastnem programu za DTP) urejen izdelek formata PDF.
Padfone je izdelek, ki ga je Asus naredil na podlagi izkušenj, ki jih je začel nabirati z mini prenosniki in kasneje s serijo tablic Transformer. Tokrat so v paket dodali še telefon in s tem skušali zadovoljiti vse tiste, ki bi radi napravo "vse-v-enem".
Pred dobrim letom dni smo ugotavljali, da izdelovalci zgolj nemočno capljajo za inovativnim Applom. Odtlej se je marsikaj spremenilo. Android je dozorel, prihaja perspektivni Windows, Apple pa razmišlja o naslednji potezi. Obenem so pogumni izdelovalci začeli iskati specifične tržne niše znotraj tabličnega področja. Prišle so manjše in cenejše naprave. Vsaka si želi naše pozornosti. Vsaka se trudi po svoje. Kako se odločiti?
Prišli smo do točke, ko se v naši panogi dogajajo korenite spremembe. Če smo računalnike že v preteklosti po zaslugi PCjeve uporabnosti mučili malodane vsi, pa je sedanjost postregla s popolnoma svežo miselnostjo. Tehnologija je postala seksi. O prenosnikih, pametnih telefonih in tablicah bi se pogovarjal slehernik. Prenosne naprave postajajo gonilna sila nam ljube industrije. Zastavonoša prihodnosti so tablice.
Danes prenosni računalniki po prodaji že prehitevajo namizne računalnike, zato je prav, da preverimo, kako se vanje vgrajeni procesorji odrežejo pri zahtevnejših opravilih. Ne nazadnje napredni uporabniki tudi od prenosnikov kdaj pa kdaj zahtevajo, da napnejo vse mišice in naloge opravijo kar se da hitro. Praktični preizkus kaže, da procesorji v prenosnikih pridelajo še največ hitrostnega zaostanka prav zaradi nižjih delovnih frekvenc.
Dobrega računalniškega sistema ne zagotavlja le hiter procesor, temveč zanj poskrbi predvsem osnovna plošča. Nanjo namreč vgradimo in povežemo vse komponente, zato pri nakupu t. i. temeljnega kamna sistema ne gre pretirano varčevati. Sodobne osnovne plošče postajajo prava umetniška dela, zato nas ne čudi, da cene nekaterih primerkov presegajo cene samih procesorjev.
Ob sodobnih procesorjih, ki so resnično zelo zmogljivi, se poraja vprašanje, zakaj iz njih iztisniti še zadnje atome moči. Med manjšo skupnostjo uporabnikov pa postaja vedno bolj priljubljena metoda doseganja kar najnižje možne porabe brez zmanjšanja zmogljivosti procesorja. Tak "eko" preizkus smo opravili tudi mi.
Začenjamo predstavitev posameznih razredov in arhitekture procesorjev, rezultate posameznih preizkusov in po posameznih modelih pa si bomo ogledali kasneje.
Računalniška sestavina, znana pod imenom osrednji procesor, je v zadnjih letih močno napredovala. Prav po zaslugi procesorjev imajo sodobni računalniki skoraj takšne zmogljivosti, kot so jih imeli pred desetletji le superračunalniki, veliki kot povprečno stanovanje v bloku.
Beseda oblak (cloud) je na najrazličnejših kosih elektronike vedno bolj priljubljena in nič ne kaže, da bi to kaj pojenjavalo. Tako so postali "oblačni" tudi omrežni diski NAS in izdelovalci so s tem tako glasni, da smo pojavu namenili nekoliko več pozornosti.
Čeprav smo strežnike NAS preizkusili pred manj kot letom dni, se je že nabralo kar nekaj novosti. Tako smo se odločili za nov veliki preizkus in se prepričali, da so te naprave že zelo izpopolnjene in nadvse uporabne.
Leto je naokrog in zopet so na tapeti brezžični usmerjevalniki, ki vsakokrat znova naredijo korak naprej. Tokrat je preizkus malce drugačen, saj smo se odločili preveriti zmogljivosti le tistih usmerjevalnikov, ki znajo omrežje postaviti tudi pri 5 GHz.
Omrežni diski NAS so bili še nedavno domena res hudih računalniških navdušencev in manjših podjetij. Tistih torej, ki jim je v krajevnem omrežju vedno primanjkovalo diskovnega prostora. Danes se stvari spreminjajo - z razmahom filmskega piratstva (da, recimo bobu bob!) je tudi v povprečnem domu vedno premalo diskovnega prostora, da o dodatnih možnostih, ki jih zmorejo današnji NASi, niti ne govorimo.
Brezžični usmerjevalniki so danes že skorajda standardna oprema vsakega doma, ki premore širokopasovni dostop v internet. Kljub temu, da nekateri menijo, da postajajo manj zanimiv del strojne opreme, se tehnologija še vedno razvija. Danes je smiselno kupiti model, ki zmore delovati tudi na manj zasedeni frekvenci 5 GHz. Še bolje, če hkrati deluje tudi na 2,4 GHz. Preizkusili smo 9 takih modelov.
Televizorje smo preizkušali ob dnevni svetlobi v Monitorjevem laboratoriju. Najprej smo jih nastavili na privzete nastavitve in slovenščino in jih omrežili. Večina nam je takoj samodejno postregla s predlogom po posodobitvi strojne programske kode na zadnjo različico, in to smo seveda tudi storili. Še največ nadgradenj so bili deležni spletni vmesniki in aplikacije, kar nas ne preseneča. Pri preizkušanju spletnih vsebin so nas zanimale najbolj razširjene aplikacije, kot so spletni brskalnik, dostop do spletišč z video vsebinami, glasbenih dveri in drugih zanimivih vsebin. Preizkus spletnih vsebin je bil hkrati tudi pravi preizkus sposobnosti priloženih daljinskih upravljalnikov, saj so ti po večini še vedno "klasični", to pomeni gruča gumijastih tipk, zapakiranih v plastično ohišje. Vnos besedila s slogom telefonske številčnice in navigiranje po spletnih straneh sta zato pri večini preizkušenih modelov prava mora in to bodo hitro spoznali tudi sami uporabniki. Pri nekaterih modelih televizorjev lahko to elegantno rešimo s priklopom miške in tipkovnice ali, še bolje, z namestitvijo namenske aplikacije na mobilno napravo, opremljeno z zaslonom, občutljivim za dotik. Te možnosti so sicer h končni oceni televizorja prispevale le manjši delež.
Ko je govor o sistemih hišnega kina, vsekakor velja rek "Več je bolje.". Večji zaslon oziroma večja slika nam pričara preprosto boljšo uporabniško izkušnjo, še posebej, če jo zapolnimo z vsebino v polni visoki ločljivosti. Kinotečni zanesenjaki namreč še predobro vedo, zakaj tako vneto prisegajo na projektorje.
Sodobni televizorji so si vsaj po tehničnih podatkih podobni kot jajce jajcu. Kako torej izbrati pravšnjega za svoje potrebe, kje sploh začeti? Naslednji nakupovalni vodnik odgovarja na večino vprašanj, ki bi jih sicer zastavili prodajalcu in nanje dobili bolj ali manj pravilne odgovore.
Izdelovalci digitalnih televizorjev so potrebovali le dobra tri leta, da so svoje izdelke spremenili v pravcate računalnike tipa vse-v-enem. No, skoraj, saj primarna naloga sodobnih televizorjev ostaja ogled vsebin TV programov, čeprav se vedno več uporabnikov navdušuje nad dostopom do spletnih vsebin, možnostmi brskanja po internetu, igranjem iger ter opravljanjem video konferenčnih klicev.
Reklamni slogan že zdavnaj propadlega podjetja Coming je v zadnjih letih praktično ponarodel. Kako tudi ne bi, če pa nas z vseh strani obkrožajo zasloni majhnih in velikih diagonal, ki jih odlikuje zelo dober, če ne kar izvrsten prikaz slike v barvah. Tokrat smo se v laboratoriju pustili razvajati sodobnim televizorjem in projektorjem.
V časih, ko moramo biti ves čas na preži, da nam ne pograbijo hlačnega pasu in ga nenapovedano zategnejo za še eno luknjo, je vedno teže biti ljubitelj najnovejših tehnoloških igrač. Fotografija ni nikdar sodila med cenejše konjičke, sploh pa ne v digitalni dobi, ko si težko predstavljamo, da bi nam aparat služil desetletje ali celo več, kot je bilo povsem običajno nekdaj. Ali je res treba zajtrkovati suh kruh in pogreto vodo, da zadostimo želji po dopolnjevanju in nadgradnji fotografske opreme?
Čeprav so pogoni SSD resnično pohitrili praktično delo z računalnikom, se tisti res napredni uporabniki njihovim hitrostim še vedno le nasmihajo. V najzahtevnejših delovnih okoljih namreč vlogo delovnega pogona ali diska prevzame kar pomnilnik. RAM disk ali pogon v pomnilniku je rešitev, ki ponuja najhitrejše možno obdelovanje podatkov, dostopno povprečnemu uporabniku. A le, če se ta odreče nekaterim funkcionalnostim tradicionalnih rešitev.
Dejstvo je, da so cene pogonov SSD visoke, vsaj s stališča zmogljivosti hrambe podatkov, ki jo ponujajo. Če iščemo predvsem poceni rešitev za hrambo podatkov, potem SSD ni za nas, saj bomo z gigabajti ali celo terabajti za odštete evre bistveno bolje postreženi pri klasičnih diskih. Zavedati se pač moramo, da z nakupom pogona SSD kupujemo zmogljivost. Pravzaprav nesramno veliko zmogljivosti in, preneseno v prakso, hitrosti in odzivnosti računalniškega sistema, v katerega nameravamo pogon SSD vgraditi. In prav to smo pripravljeni tudi ustrezno plačati.
Pogoni SSD so eno najhitreje razvijajočih se področij v svetu računalništva. Zato smo se v Monitorjevem laboratoriju odločili, da nov veliki test bliskovito hitrih pogonov opravimo že po vsega devetih mesecih, saj so nam izdelovalci poslali na preizkus več kot ducat novih modelov. Skupna imenovalca vseh preizkušenih pogonov sta seveda hitrost in izjemna odzivnost, ki naredita uporabniško izkušnjo pri igranju ali resnem delu z računalnikom še toliko boljšo.
Spremljanje slovenskih in tujih medijev pri posamezniku zlahka povzroči blažjo zmedenost. Ker po spletu krožijo različne različice besedila ACTE, svoje pa dodajajo tudi dežurni paranoiki, smo se odločili za hiter pregled najpomembnejših strahov, ki so zaokrožili minule tedne. Koliko so realni in koliko niso.
Zadnje dni januarja je tehnološko in demokratično ozaveščeno javnost presenetila novica, da je naša veleposlanica na Japonskem v našem imenu podpisala pobudo o sporazumu ACTA. Presenetila zato, ker smo sicer vedeli - po zaslugi Wikileaksa - da se sporazum pripravlja, nismo pa vedeli, da se naša država v našem imenu pogaja s svetilko pod odejo. Če je to še razumljivo pri nakupih kakih oklepnikov, pa zagotovo ni pri sporazumu, ki naj bi urejal kršenje avtorskih pravic, preprečeval ponarejanje blagovnih znamk in omogočal nadzor nad proizvodnjo in prodajo generičnih zdravil. Nova vlada je še malce vztrajala, nato pa so najverjetneje prispela merjenja javnega mnenja in ratifikacijo sporazuma smo - kot so pred nami storile že nekatere druge države - zamrznili.
Večpredstavni podaljški z vsako novo generacijo dokazujejo, da gre za hitro razvijajoče se področje domače zabave. Čeprav so jim analitiki že obljubljali zaton, saj premorejo sodobni televizorji vse več pametnih funkcij, pa se podaljški ne dajo. Syabas, eden prvih inovatorjev na tem področju, s svojim modelom A-300 dokazuje, kaj vse je mogoče stlačiti v škatlo, ki je velika kot poštena knjiga.
Pred skoraj natanko dvema letoma smo v Monitorju opisali, kako si predstavljamo sanjski domači predvajalnik glasbe in videa. Od takrat se je marsikaj spremenilo, zato smo si znova zadali za nalogo sestaviti sodoben večpredstavni predvajalnik za kar se da malo denarja. S poudarkom na slednjem.
Imamo televizor, imamo računalnik in ne želimo plačevati dodatnih storitev našemu televizijskemu ponudniku. Še vedno pa želimo dostop do bogatih vsebin in, da, dodatnih storitev. Rešitev? Povežimo televizor in računalnik, najbolje kar s pomočjo storitve DLNA.
Uvajanje televizijskega programa visoke ločljivosti je po nekaj desetletjih prineslo večje spremembe v domače dnevne sobe. Menjavo starih škatlastih katodnih televizorjev, ki jih že zaradi teže nismo hoteli premikati, je pospešila tudi uvedba digitalnega zemeljskega oddajanja tv programov. Sprememba ni zgolj v tehnologiji in večji vidni površini, temveč tudi v novem razmerju prikazovanja slike: "klasični" format 4 : 3 (ali 12 : 9) je nadomestil široki 16 : 9. Pa čeprav v resnici nima zveze z visoko ločljivostjo, saj je širok lahko tudi "navaden" signal PAL.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
