Za preizkušanje protivirusnih programov smo uporabili dvoprocesorski računalnik s štirimi GB pomnilnika, ki je tekel na virtualizacijski platformi Hyper-V 3.0 s 64-bitnim operacijskim sistemom Windows 7 in naloženimi vsemi Microsoftovimi popravki zanj.
Varnost v mobilnem operacijskem sistemu Android je tema, ki navadno razdvoji sogovornike. Eni zagovarjamo tezo, da protivirusnega programa v telefonu ali tablici z Googlovim sistemom ne potrebujemo, drugi pa si ne znajo predstavljati življenja brez takega ali drugačnega varnostnega pripomočka.
Koliko menite, da so vredni podatki v vašem računalniku? Težko je to oceniti takole na hitro. Če boste slučajno staknili računalniški virus, ki vam podatke tako ali drugače zaklene in zahteva odkupnino, pa bo ta vrednost brž dobila bolj otipljivo obliko. Pa naj gre za podatke o poslovanju vašega podjetja, dostop do družinskih slik ali diplomsko nalogo, ki jo morate oddati naslednji teden.
Od zadnjega preizkusa protivirusnih in protivohunskih programov je minilo več kot poldrugo leto. V tem času smo bili priča novim, še zahtevnejšim grožnjam, vendar se evolucija pozna tudi protivirusni programski opremi.
Nesreča menda res nikoli ne počiva, prav tako ne zlonamerna koda, ki je je v spletu več kot kdaj prej. Lahko imamo (hudo) srečo, da nikoli ne bo prišla do nas, veliko bolje pa je, če se zaščitimo. Preizkusili smo varnostne pakete, ki nas varujejo v Oknih, in tiste, ki se trudijo, da to počnejo tudi na telefonih s sistemom Android.
V prtljagi svetovnih popotnikov je vedno premalo prostora za tehnikalije. Prilagojevalniki omrežnih vtičnic, pa napajalniki, morda dodaten akumulator ... Po branju tega članka boste morda vanjo vtaknili že Asusovo brezžično dostopno točko WL-330NUL.
Usmerjevalniki, ki jih preizkušamo, so namenjeni domačim uporabnikom ter manjšim podjetjem, zaradi česar so vse prijaznejši za postavitev. Uporabniški vmesniki postajajo čistejši in lepši, žal pa se pri tem marsikdaj izgubi kakšna naprednejša oziroma zahtevnejša nastavitev.
Brezžično povezovanje je super, povezani smo lahko vedno in povsod. Razen če je med usmerjevalnikom in računalnikom preveč betona. V tem primeru priskoči na pomoč povezovanje po »žicah«. Omrežnih žicah, če si jih z vrtanjem sten želimo privoščiti, ali pa kar po že v stene položenih električnih. Govorimo o t. i. vmesnikih Powerline.
Brezžični usmerjevalniki so tisti del domače opreme, ki jih radi pozabimo, dokler delujejo, zato se je v marsikaterem domu obdržala tudi kakšna prastara naprava. A omenjena kategorija elektronike vendar toliko napreduje, da se naši vsakoletni preizkusi močno razlikujejo.
Preizkušanje brezžičnih rešitev je v Monitorju že kar stalnica in se je zadnje čase (spet) lotevamo kar pogosto. Razlog je seveda v tem, da je to tehnologija, ki bi jo naj imel prav vsak, in v tem, da si tehnične novosti sledijo nadpovprečno pogosto.
Izbira poslovnega projektorja se zdi ob poplavi različnih modelov kot igranje iger na srečo. A tudi v svetu igralništva se bolje podkovani z znanjem znajdejo bistveno bolje od laikov, ki se zanašajo zgolj na srečo. Prav zato smo pripravili hiter pregled lastnosti, ki jih velja preučiti, ko kupujemo poslovni projektor. Če se oborožimo z znanjem, namreč ne moremo izbrati slabega projektorja.
V poslovnem svetu je ugled podjetja ali poslovnega subjekta izrednega pomena. Na stranke in poslovne partnerje je namreč treba narediti dober vtis, saj se le tako lahko nadejamo uspešnega poslovanja oziroma sodelovanja. Predstavitev dejavnosti je zato pomembna tako vsebinsko kot praktično – sama izvedba predstavitve v sobi z velikim zaslonom je preprosto bolj impresivna.
Priznamo, da nam je preizkus naprav NAS med ljubšimi. Odvijanje diskov iz naprav in privijanje vanje včasih kar malo pogrešamo. Obenem se vidi, da gre za razvijajoči se segment računalništva, zato so podjetja večinoma zelo ustrežljiva pri dobavljanju preizkusnih primerkov. Izjema je bilo tokrat podjetje Thecus, ki je zavrnilo sodelovanje.
Srce našega računalnika je že morda procesor, ožilje je matična plošča, možgani pa so na disku. Karkoli se v računalniku dandanes pokvari, je predrago popravljati, zato zamenjamo kar celotno komponento. Razen ko odpove disk, na katerem imamo diplomsko nalogo, celotno zbirko fotografij zadnjega desetletja, službena poročila ali zelo pomembno zbirko podatkov. Kaj pa zdaj?
RAID (redundant array of independent disks) je kratica, ki označuje več diskov, povezanih v eno virtualno polje – zunanje naprave jih tako zaznavajo kot en velik disk. Različna polja se označujejo s številkami v imenu, izjema je le način JBOD, Just a Bunch of Drives, ki diskov sploh ne poveže v polje, temveč prikaže vsakega zase.
Ljubljana, za Bežigradom, v uredništvu Monitorja. V ponedeljek dopoldne takoj po prvomajskih počitnicah dobim klic, da eden izmed pomembnejših strežnikov v podjetju ne deluje. Na daljavo se ne oglaša, stopim zadaj do strežnika, tam zagledam sporočilo: »boot device not found«. S sodelavcem se spogledava in nobeden si ne upa na glas vprašati, koliko je stara zadnja rezervna kopija …
Kupci novih televizorjev bi se morali zavedati, da kakovost prikazane slike v prvi vrsti še vedno narekuje kakovost signala oziroma vira slike. Če bo ta slab, potem nam tudi najdražji televizor ne bo mogel pomagati.
Če se danes namenimo v tehnične trgovine po nakup sodobnega televizorja, bomo kaj hitro opazili, da nas trgovci zalagajo predvsem s pametnimi (in temu ustrezno dražjimi) modeli. Preverili smo, kakšne novotarije nam na področju pametnih televizorjev prinaša modelno leto 2013.
Zdaj, ko (že) vemo, da je NAS nekaj, kar v domačem krajevnem omrežju bolj ali manj nujno potrebujemo, se posvetimo podrobnostim. Kako je NAS sploh videti, po čem se med seboj ločijo različni modeli in predvsem – na podlagi česa se odločati pri nakupu.
Omrežni diski NAS za marsikoga sodijo k profesionalni omrežni opremi – torej naj bi šlo za opremo, namenjeno podjetjem, morda tudi kakim računalniškim navdušencem. A danes imamo vsi vedno več digitalnih podatkov, za katere vse prerado zmanjka prostora, zato izdelovalci naprav NAS vse bolj merijo tudi na domače uporabnike.
Res je, večina brezžičnih usmerjevalnikov Wifi je za nezahtevnega uporabnika dovolj dobra. Hej, v resnici so »dovolj dobri« tudi usmerjevalniki, ki jih svojim paketom prilagajo nekateri ponudniki interneta pri nas. Ker pa bralci Monitorja sodite med vsaj malce (če ne »zelo«) zahtevne bralce, se potopimo v podrobnosti.
V resnici ni dolgo tega, kar je bilo razmišljanje o uporabniku, ki je s prenosnikom na kolenih sredi zelenega vrta povezan tudi v omrežje – slišati kot utopija. Danes je to v veliki večini z računalniki (in tablicami in pametnimi telefoni) opremljenih domov popolnoma običajno. Lahko torej rečemo, da je vseeno, kateri brezžični usmerjevalnik (Wifi) moramo za tako svobodo kupiti? Da in ne.
Najosnovnejša je izbira med brizgalnim ali laserskim modelom, ki se ločita po tehnologiji izpisa, to pa potegne za seboj druge, za končnega uporabnika pomembne lastnosti. Brizgalni tiskalniki dobesedno brizgajo barvo na papir. V tiskalni glavi imajo več majhnih šob (premera nekaj mikrometrov), prek njih se izstrelijo kapljice barvila na papir. Glava se pomika levo in desno, s tem zajamemo celotno širino papirja (na voljo so tudi že modeli, ki imajo glavo, ki prekrije celotno širino papirja, a zaenkrat še ne gre za naprave, ki bi bile v široki proizvodnji).
Čeprav v Monitorju redno preizkušamo tiskalnike, jih sami v resnici zelo malo uporabljamo. V zadnjih letih se nam zdi, da se potreba po tiskanju vedno bolj manjša, saj imamo zaradi vse bolj razširjenega dostopa do spleta svoje dokumente vedno pri roki.
Trga najcenejših fotoaparatov bolj ali manj ni več, nadomestili so ga pametni telefoni. O teh pišemo na drugih straneh tokratne številke, vsak izmed vrhunskih modelov ima tudi bolj ali manj vrhunski ali pa vsaj »vrhunski« fotoaparat. Kaj pa, če s telefonskim fotografiranjem nismo zadovoljni? Ne sije vedno sonce? Potrebujemo zoom? Bliskavico?
Vprašanja bralcev o nakupu različnih vrst fotoaparatov so vsekakor med pogostejšimi. Žal pa je vedno ista težava – vsi bi imeli (skoraj) vse. Torej hiter fotoaparat, ki bi bil dober v temi, ki bi lahko slikal tako pri širokem kotu kot na daleč, ki hkrati ne bi bil prevelik (če se da, naj bo žepen) in ne predrag. Uporabniki želijo fotografirati koncerte, družinske večerje, otroke med igro, potovanja, vse z enim aparatom.
E-bralnik ni vsakdanja naprava, zato se o nakupu odločamo nekoliko drugače, kot smo vajeni pri drugih elektronskih igračah. Poleg tega da mora biti strojno (dober zaslon, dobro upravljanje) in programsko ustrezen (dober in hiter uporabniški vmesnik), mora namreč imeti tudi dovolj dobro infrastrukturo, beri: knjigarno, ki stoji za njim. Če bi bila slovenska, še toliko bolje. Pa ni.
Kindle Paperwhite je menda najboljši, a ga v naših »opečnatih« trgovinah ne prodajajo. Najbolj odprt in ugoden je menda Kobo, ki ima enako težavo. E-bralnike prodaja tudi Sony in menda so vrhunski. Na voljo pa je tudi plejada poceni »kitajcev«. Kako se torej odločiti, kaj kupiti, če bi radi brali brez papirja?
Nakup pametnega telefona ni mačji kašelj. Gre za kos tehnologije, ki bo vedno z nami. Zvest spremljevalec, ki nam bo pomagal pri delu, komuniciranju, povezovanju z drugimi, sledil našim uspehom, ovekovečal zanimive dogodke in nas zabaval, ko bomo potrebni oddiha.
Običajen pametni telefon je po strojni opremljenosti enak računalniku izpred nekaj let. Ker ga imamo vedno s sabo, nam je močno produktivno orodje vseskozi na razpolago. Računalniki so nas naredili učinkovitejše, zakaj nas ne pametni telefoni?
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
