Čedalje pogostejša prevara so klici s ponarejenih telefonskih številk. Čeprav se izpiše slovenska telefonska številka, je klicatelj nekje v tujini, pravi lastnik številke pa sploh ne ve, da jo uporablja še kdo drug. Prevare ne moremo preprečiti, lahko pa se obvarujemo pred škodo, ki bi lahko nastala ob naivnem razkrivanju osebnih podatkov.
Neredko se zgodi, da po desetletjih zatišja čas nenadoma dozori in več laboratorijev na različnih koncih sveta skoraj istočasno odkrije kakšno iznajdbo. To se je letos zgodilo z modeli za ustvarjanje slik iz besedilnega opisa. Čeprav smo primitivne poskuse videli že v preteklih letih, so letos vsi velikani predstavili svoje prve uporabne primerke. Vodi OpenAI z DALL-E 2, Facebook, Google in drugi pa ne zaostajajo mnogo.
Čeprav satelitski telefoni obstajajo že več kot dve desetletji, so bili doslej zaradi velikosti, cene in omejenosti obsojeni na nišne potrebe. Čedalje več velikih proizvajalcev in malih zagonskih podjetij pa razvija načine, da bodo lahko tudi povsem običajni telefoni komunicirali prek satelitov. Po najbolj optimističnih napovedih bodo prvi na voljo že prihodnje leto, kar bi lahko dokončno odpravilo lise na zemljevidih pokritosti z mobilnimi omrežji.
Moderni telefoni vsebujejo tudi digitalni sef v pravem pomenu besede. Na ločenem čipu hranijo najpomembnejše skrivnosti, od ponazoritve uporabnikovih prstnih odtisov do šifrirnih ključev. Niti procesor in jedro operacijskega sistema nimata dostopa do njega, temveč ga lahko le ponižno prosita za odklepanje.
Na kaj pomislimo, ko slišimo besedno zvezo »brezstično plačevanje«? Verjetno na brezstično bančno kartico in pametni telefon, oba namreč omogočata brezstična plačila. Na pametno uro? Tudi, če se zelo potrudimo.
Če si udobje elektrificiranih domovanj si želimo tudi na popotovanjih po divjinah ali pa se želimo zgolj pripraviti na kratkotrajne izpade električne energije, so priljubljena rešitev polnilne postaje z baterijami in sončne celice. Niso poceni in niso lahke, so pa učinkovite in enostavne za uporabo. Izkaže se, da si lahko s kvadratnim metrom sončnih celic v poletnih dneh zagotovimo okoli 100 W električne energije, kar za nepožrešne porabnike zadostuje.
V zadnjih dveh desetletjih smo se tako navadili na globalne navigacijske sisteme, zlasti na ameriški GPS, da se malokdaj vprašamo, kakšen bi bil svet brez njega. A GPS ni samoumeven, temveč obstaja zaradi drage in občutljive infrastrukture v vesolju in na Zemlji, ki jo lahko lokalno zmoti že nekaj sto evrov draga oprema, globalno pa kakšna raketa. V kakšno resničnost bi se zbudili brez GPS?
Dve ločeni tehnologiji sta morali napredovati, da lahko danes iz svojega naslanjača ugotovimo, kdo je naš pradedek, h katerim genskim boleznim smo nagnjeni in celo iščemo zločince. Poceniti se je moralo analiziranje DNK in dobiti smo morali internet. Zdaj prek njega naročimo in po pošti prejmemo komplet, na katerega kanemo malo sline in odpošljemo. Kmalu zatem lahko sorodnike najdemo tudi prek interneta.
Med milijoni aplikacij na spletnih tržnicah za platformi Android in iOS se kljub preverjanju znajdejo tudi gnila jabolka, ki vohunijo za uporabniki, smetijo z oglasi ali preprosto ne počno ničesar. Google in Apple redno brišeta plevel, končni uporabniki pa zanj največkrat izvedo le, če jih preseneti obvestilo na telefonu, da je bila nameščena aplikacija samodejno odstranjena zaradi škodljivosti. Problem še ni pereč, se ga je pa koristno zavedati.
Vsaj ena komponenta v vseh telefonih je že desetletja enaka. Telefonu s kartico SIM povemo, kdo smo in s kom se povezujemo. A počasi bo tudi ta konstanta izpuhtela, saj najnovejši telefoni vsebujejo čip, na katerega lahko eSIM naložimo kar z interneta. Trend se seli tudi na tablice, pametne ure in druge povezljive naprave.
Dandanes je samoumevno, da lahko z računalniki brez težav zapisujemo besedila v vseh jezikih in pisavah, najsi gre za slovenske šumnike ali kitajske pismenke. Sistem, ki danes kodira več kot sto tisoč različnih simbolov, je zanimiva kombinacija domiselnosti s preudarnim načrtovanjem na eni strani in zgodovinske navlake na drugi. To so tudi razlogi, da med znaki najdemo kakec, lebdečega moža in nerazvozlano pisavo Minojcev.
Mineva 60 let od začetka razvoja prvega računalnika za uporabo v vesolju. Danes niso več le samoumevni na plovilih in vesoljskih postajah, temveč jih astronavti uporabljajo tudi za razvedrilo. Lani pa so začeli v vesolju uporabljati tudi prvi superračunalnik, da surovih podatkov ni treba več pošiljati v obdelavo na Zemljo. Gre lahko razvoj še dlje? Bomo kdaj superračunalnike z Zemlje selili v vesolje?
Decembra in januarja je pregovarjanje ameriških regulatorjev letalskega prometa in telekomunikacijskih omrežij poskrbelo za nemalo začudenja, na koncu pa tudi odpovedi poletov in dolge zamude. Medtem ko so prvi svarili pred uvedbo 5G, ki da bo vplivala na varnost v letalskem prometu, so drugi kazali na desetine države po svetu, kjer težav ni. Ameriški primer je v resnici specifičen, zaradi česar so bile posledice povsem realne.
Prav nobene potrebe ni, da računalniki uporabljajo tranzistorje za krmiljenje elektronov. Dolgo pred pojavom elektronskih računalnikov so analogni uporabljali mehaniko, hidravliko ali tlačne pojave. Tudi digitalni računalniki so bili spočetka elektromehanični, nato z elektronkami in šele nazadnje na integriranih vezjih. Zdaj na vrata trka silicijeva fotonika, kjer podatke predstavljajo fotoni in se tudi obdelujejo v obliki svetlobnih curkov. Nevronske mreže so s takimi čipi nekajkrat hitrejše.
Letos so v ARM izdelali delujoč univerzalni procesor, ki je potreboval zgolj nekaj deset milivatov energije, hkrati pa je bil upogljiv. Nekaj mesecev pozneje so na Stanfordu pokazali upogljiv pomnilnik. Zamenjava kristaliničnega silicija s plastičnimi substrati iz polimerov v prihodnosti obljublja čipe tudi tam, kjer danes niso praktični. Pametna embalaža in pametna oblačila ne bodo več znanstvena fantastika.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
