Zgodba je znana. Pametni telefon kar naenkrat noče več sprejemati klicev. Na servisu rečejo, da je krivo slabo omrežje izbranega operaterja, pri mobilnem branjevcu, naj si kupim nov telefon. Tehnična pomoč ne enih ne drugih mi ne pomaga nič bolj kot volitve blagostanju v naši državi.
Ali menite, da delate za premajhno plačilo? Poglejte, za koliko dela svet okoli vas, pa boste ugotovili, da vam sploh še ne gre tako zelo slabo …
Berem, da se je po novem celo Apple uklonil in začel prodajati velike telefone. Kaj menite, je prihodnost res v vedno večjih modelih?
O težavah fotografske industrije v zadnjih letih smo že veliko pisali. Uporabniki namreč fotografiramo vedno več, a na škodo fotografskih podjetij nosijo danes najbolj priljubljeni fotoaparati oznako telefon, za njimi pa stojijo izdelovalci, kot so Apple, Samsung, HTC in drugi. Izdelovalci fotoaparatov čutijo pritisk predvsem v nižjih segmentih, torej pri cenejših aparatih, ki so jih nekdaj največ prodali.
Ko smo v začetku leta za sestrsko revijo MonitorPro intervjuvali glasnika digitalnih tehnologij in zagonskega podjetnika Aleša Špetiča, je bil pred našim mikrofonom nekoliko utrujen in naveličan. Kot podjetnika so ga zafrkavali na banki, pa na davkariji, pri čemer je podobne zgodbe vsak dan poslušal tudi od kolegov.
Minili so časi, ko smo po božje častili domače trgovine. Zgolj bližina servisa, domača beseda in kakovost storitve kupcev ne prepričajo več. Mnogi za odtekanje kupne moči čez mejo krivijo globalni trg in splet, jaz pa trdim, da so si slovenski trgovci kislo juho skuhali povsem sami.
Vem, tak naslov se v mesecu, ko je ves svet norel zaradi novih iPhonov, zdi skorajda heretičen, pa vendar – so Microsoftovi (ok, Nokiini) telefoni danes končno dovolj dozoreli, da jih je mogoče priporočiti?
Je za dober telefon res smiselno odšteti 500 evrov in več? V spletu, pa tudi v naših trgovinah, vidim, da je mogoče z izdelki manj znanih imen danes priti zelo blizu vrhunskim modelom. Kakšno je vaše mnenje?
Letos poleti smo bili priča pomembnim in celo strateškim objavam novih smernic s strani domala vseh velikih ponudnikov, ki krojijo trg računalniških izdelkov in storitev. Čeprav večinoma ne gre za revolucionarna razkritja, je iz njih kljub temu mogoče izluščiti podobo novih časov, ki so pred nami. Lahko bi rekli, da gre za nekakšen »reset« stanja in razmerij med ponudniki, kjer se karte, priložnosti za uspeh (ali neuspeh), spet mešajo. Podajamo se v čase, ko bo računalniških sredstev na pretek, redka dobrina pa bo človek, ki mu je vse to početje namenjeno. Kdo bodo novi zmagovalci?
Evropa je na poti, ko bo mobilno gostovanje le še slab priokus iz preteklosti. Z direktivo, ki naj bi cene mobilnih storitev znotraj Unije zmanjšala in poenotila do leta 2015, smo Evropejci dvignili nemalo prahu. Kadi se tudi v domačih logih in prvi rezultati so že tu. Kot se za Balkan spodobi, ne gre brez težav.
Da so uporabniki idioti, vemo »ajtijevci« tako iz izkušenj z njimi kot iz prastarih računalniških vicev o tem, da je koda napake ID10T dovolj zgovorna sama po sebi.
Spominjam se, da sem bil še pred nekaj leti deležen kritik, ker sem na naslovnico Monitorja napisal, da smo preizkusili »tablico«, češ saj nihče ne bo vedel, kaj to sploh je. Upam si trditi, da so danes za tablice slišali že vsi. Še več, tudi kupili so jih že, vsaj tisti, ki so imeli tak namen. In tudi tisti, ki ga niso imeli, pa so mimogrede naleteli nanje.
Odpravljam se na morje in ugotavljam, da službenih dolžnosti tudi letos ne bom mogel popolnoma odklopiti, internetno povezavo pa bom potreboval tudi za preverjanje stanja na volitvah, da o vremenu niti ne govorim. Kaj priporočate, nakup tuje kartice SIM ali dogovor z mojim mobilnim operaterjem?
Na tokratnih nenehnih preizkusih smo se lotili le digitalnih fotoaparatov – od naprav, ki jih sicer preizkušamo, so v tem letnem času daleč najbolj zaželeni. Prenosniki gredo za med pred začetkom šolskega leta, tudi tiskalnike v začetku poletja kupuje manj uporabnikov kot sicer. Digitalni fotoaparati lahko obveljajo že skoraj za obvezno opremo na potovanjih in dopustu.
Spletni brskalnik je več kot zgolj še en namenski program. V njem številni uporabniki računalnikov preživljamo večino časa. Sodobni brskalniki povzemajo vedno več funkcionalnosti operacijskih sistemov. Še več, prav na brskalnikih so utemeljeni nekateri najnovejši sistemi.
V junijski številki Monitorja sem pisal o pomembni odločitvi Sodišča evropske skupnosti, ki je celo mogočni Google prisililo k spoštovanju evropskega pojmovanja zasebnosti. Googlova uklonitev ne čudi, navsezadnje je EU največje gospodarstvo na svetu. Kaj pa se zgodi, če se čez krivice pritožijo tisti, ki niso tako veliki?
Opazil sem, da je, predvsem na telefonih z Androidom, velika večina aplikacij zastonj, tiste, ki niso, pa lahko zlahka preskočimo, ker je zanje zastonjski nadomestek. Kaj menite, se bo tak zastonjkarski prodajni model obdržal?
Računalniki, telefoni, tablice, vse to je brez programske opreme le »kup železja«. Programja pa je v današnjem spletu in na različnih tržnicah toliko, da običajen uporabnik nima nikakršne možnosti, da bi lahko učinkovito ločil zrno od plev. Lahko pa to opravimo mi, ki v tem svetu živimo bolj ali manj 24 ur na dan.
Ko ljudje slišijo, da pišeš za računalniško revijo, hitro sledijo vprašanja o strojni opremi. V zadnjih letih so telefoni in tablice sicer vedno pogostejša tema pogovorov in vprašanj, še vedno pa je največ povpraševanja o prenosnih računalnikih.
Letos mineva deset let od odkritja grafena, čudežnega materiala iz ogljika. Napovedi so iz leta v leto smelejše, rezultati pa capljajo daleč zadaj. Kdaj bo grafen vendarle nadomestil silicij?
Sodišče evropske skupnosti je sprejelo pomembno odločitev, da lahko vsak posameznik od spletnih iskalnikov zahteva izbris »nepomembnih ali zastarelih« podatkov. Je to začetek spletne cenzure po kitajskem vzoru ali preoblikovanje spletnega Divjega zahoda v civilizirano družbo?
V zadnjem času celo mediji, ki so namenjeni »navadnim smrtnikom«, panično poročajo o tem, da bo Microsoft opustil podporo operacijskemu sistemu Windows XP. Zanima me, ali je panika res potrebna?
Resnejši uporabniki digitalnih fotoaparatov pogosto z zanimanjem spremljamo dogajanje na fotografskem trgu. Nam kot novinarjem se zdi še bolj zanimivo, sploh ker redno obiskujemo novinarske dogodke na temo fotografije in ker redno preizkušamo nove fotoaparate. V zadnjih letih je nekaj trendov zelo očitnih, potrjujejo jih tudi številke združenja CIPA (Camera & Imaging Products Association).
V nedavni preteklosti so stroški mobilne telefonije marsikoga spravili na kolena. Zlasti, ko se je vrnil z brezskrbnih počitnic v oddaljeni ali pa kar sosednji, telekomunikacijsko neprijazni državi. Evropska unija je že pred leti sklenila temu napraviti konec in tako pravkar spremljamo zadnje dejanje tega procesa. Konec leta bo začela veljati direktiva, ki gostovanje v drugih državah povsem odpravlja. A nekateri operaterji ne bodo čakali do tedaj, saj bodo doplačilo odpravili še bistveno prej. Po možnosti pred začetkom poletnih počitnic, ko tako in tako zaslužijo največ. Javnost pa se lahko upravičeno vpraša, kam je šel masten zaslužek z dosedanjimi gostovanji.
Računalništvo je skupaj s preostalim svetom v krizi. Tega se najbolj zavedamo ljudje, ki se v informatiki in na drugih sorodnih področjih vsak dan borimo za svojo skorjo kruha. Ob zgodbah uspešnežev, ki jih najdemo tudi med sodržavljani, sem si drznil razmišljati, da z nekaj samorefleksije pridem do več cvenka tudi sam. Najti bi bilo treba le odgovor na vprašanje, kje leži naš denar?
Videti je, da danes »vsakdo, ki ima pet minut časa«, meri tudi na shrambe podatkov v oblaku. In, nasprotno, vsakdo, ki se ima vsaj malo za poznavalca (ali pozna poznavalca), ima vsaj eno izmed njih nameščeno v svojem računalniku, tablici, telefonu. Shrambe v oblaku so v trendu!
Ob vsesplošnem varčevanju postaja moderno odpuščati in najemati zunanje službe, tudi v računalništvu. Kakšno je vaše mnenje o tem?
O tem, kam plove trg prenosnikov, oziroma kam gredo prenosniki kot taki, sem na tem mestu nazadnje pisal pred dobrima dvema letoma, konec 2011. Takratne napovedi so bile dokaj samoumevne, vsaj kar zadeva vedno večjo varčnost procesorjev. Takrat sem sicer omenil možnost, da bi lahko Apple (ali tudi kdo drug) v nekaterih prenosnikih presedlal na procesorje na podlagi arhitekture ARM – to se, jasno, ni zgodilo, obenem pa tudi ni videti, da bi taka možnost res bila.
Delitev premoženja, skrbništvo nad otroki, preživnina in še kaj so pojmi, ki svežemu ločencu grenijo vsakdanjik. Ko prst usode pokaže na računalnikarja, pa je treba zgoraj naštetim dodati še eno pomembno vprašanje. Kdo bo dobil računalnik?
Da, vem, ni dolgo tega, kar sem že pisal o »polnečem«, takrat je bil na tapeti Google. Tokrat mi je povzročil glavobol OpenOffice oziroma njegov urejevalnik besedil. Čeprav sem prepričan, da tudi Google Doc/Drive na tem področju ni veliko boljši.
Arhiv
Po avtorjih
