Berem, da so se v Fordu pred kratkim zagovorili s priznanjem, da njihovi avtomobili sproti zaznavajo podatke o lokaciji in hitrosti avtomobila in da imajo potemtakem njihovi serviserji zelo natančen vpogled v to, ali kdo krši zakone v prometu in kdo. Kaj pravite na tak pristop do naše zasebnosti?
V Monitorju že vsa leta z velikim zanimanjem spremljamo trg digitalnih fotoaparatov, vsi, ki jih preizkušamo, pa se tudi sami veliko ukvarjamo s fotografijo. Tako tudi za lastno veselje sledimo dogajanju okoli novih fotoaparatov, objektivov in dodatne opreme. Ko pride čas za nakup nove opreme, se spoprijemamo s podobnimi vprašanji kot vsi drugi – kaj je torej najboljša izbira za naše potrebe?
V zadnjem času z različnih koncev sveta čedalje pogosteje slišimo napovedi o prihodu, celo pravcatem pohodu tako imenovanih internetnih stvari (Internet of Things), ki bodo povezale doslej nepovezane naprave: od domačega hladilnika do pametnih očal in števca elektrike. Zamisel, da bomo lahko med sabo informacijsko povezali domala vse naprave, ki nas obkrožajo, se marsikomu zdi zanimiva, celo navdušujoča, če pomislimo, kaj vse bi lahko s tem pridobili. Toda obenem vedno več strokovnjakov opozarja, da utegnejo biti te naprave pravcati recept za kaos. Nekateri celo menijo, da bo zamisel povsem pogorela, če se izdelovalci tega segmenta ne bodo lotili preudarneje.
Pogled v prihodnost je vedno negotov, a zdi se, da ljudje, sploh v negotovih časih, temu pripisujemo neverjetno težo, le poglejte številne reklame za šlogarice in druge šarlatane. A ker bi bili prevzetni, če bi domnevali, da smo sami kaj boljši, je smiselno na tehnološko prihodnost pogledati z očmi preteklosti.
Poznate koga, ki kdaj klikne kako oglasno pasico na spletni strani ali telefonu? Jaz ne. Kaj pa koga, ki kdaj klikne kak obcestni plakat? Tudi ne, kajne? In vendar oglaševanje ob cesti menda deluje, oglaševanje v spletu pa ne.
Vsi, ki preizkušamo in pišemo za Monitor že dlje časa, smo sčasoma začeli nekoliko drugače gledati na stvari okoli sebe, seveda še najbolj na tiste, o katerih pišemo. Vse naprave, o katerih pišemo v teh nenehnih preizkusih, sem že obdelal, v rokah sem imel praktično vsak fotoaparat, ki je v zadnjih petih letih zašel na police prodajaln, na vprašanja o prenosnikih odgovarjam že napol podzavestno, tiskalnike ločim malone že po vonju.
Računalništvo je bilo že od samih začetkov tesno povezano z ljubiteljstvom. Osebni računalniki so pravzaprav nastali kot rezultat hobija nekaterih posameznikov, zdaj že lahko rečemo legend, ki so za tedanje čase obskurno tehnologijo pripeljali do množic. Toda kljub doseženi množičnosti računalniki in sorodne tehnologije ostajajo tudi danes magnet za talentirane, platforma za spreminjanje sanj v resničnost. V družbi IDC so ocenili, da je za kar dve petini vseh programerjev na svetu računalništvo pravzaprav hobi, ne pa primarna služba. Javna skrivnost je, da brez njih ne bi bilo takega napredka, kot ga uživamo.
Da v Sloveniji/Evropi/svetu vlada kriza, ste verjetno že slišali. Da je v Sloveniji še ne misli biti konec, verjetno tudi. In da je varčevanje zaradi tega vedno bolj opazno tudi v naši »računalniški industriji«, zagotovo tudi …
Novi igralni konzoli Microsoft Xbox One in Sony Plastation 4 sta po svetu naleteli na odličen sprejem. Ali to pomeni, da bodo konzole počasi spet povozile PCje in postale ključen način igranja iger, kot so bile nekoč?
O brezzrcalnih fotoaparatih z izmenljivimi objektivi smo res veliko že pisali, pravzaprav smo preizkusili praktično vsakega, ki je do zdaj prišel na prodajne police. V zadnjem letu in pol so ti aparati postali zares dobri, vsaj v primerjavi z modeli DSLR. Začetne težave s počasnim ostrenjem so že premagali, tudi tipala so postala odlična. Zakaj se torej prodajajo tako slabo? Po prodajnih številkah so še vedno za DSLRji, sploh tistimi cenejšimi.
Pisanja o bankah je za povprečen bralski okus v zadnjem času preveč. Ni dvoma, da so s svojim ravnanjem hvaležna tema, gneva polnih piscev, a ostrih puščic, uperjenih vanje, smo se zaradi neposrednih posledic z njimi povezanih dogodkov preprosto prenajedli. Moj lok je zato dolgo časa miroval v kotu, čeprav se je jeza tudi v meni iz dneva v dan nabirala. Napočil je trenutek, ko ne zdržim več. Nasičenost gor ali dol, tole vam moram povedati.
Leto je naokoli, v Monitorju ga končujemo s povzetkom najboljših naprav, ki smo jih imeli čast preizkusiti v zadnjih dvanajstih mesecih. Sam pa ga končujem z nekaj novoletnimi zaobljubami, ki jih bom poskušal izpeljati kar čim prej.
Zadnje čase se vedno več piše o navidezni valuti bitcoin. Ljudje jo kupujejo in prodajajo, vendar vlade hkrati zapirajo »menjalnice«, pa tudi sicer na tem področju ni vse »čisto«.
Pred kratkim smo se, skupaj z drugimi slovenskimi novinarji, ki pokrivajo tehnologijo, zbrali na Nikonovi novinarski konferenci, kjer so nam predstavili fotoaparat, imenovan Df. Gre za razmeroma drag (ok, zelo drag) fotoaparat, ki ponuja odlično tipalo polne velikosti (torej 35 mm format), v kakovostnem ohišju, ki na videz (in po delovanju) močno spominja na stara ohišja filmskih aparatov serije F.
V elektronski predal prileti sodelavčevo sporočilo. Bežno ga pogledam in ugotovim, da lahko nanj odgovorim tudi čez kakšno uro ali ob koncu dneva. Toda čez pol ure ta sodelavec prileti v pisarno ali pa me pokliče po telefonu, ali sem prebral sporočilo. Sem. Zakaj nisem odgovoril? Bom. Po pravici, odložil sem ga na stran, ker delam nujnejše stvari. Sogovorniku potem navadno vzame sapo. Je zgodba znana?
Ker je to vendarle »računalniška« revija, si upam vprašati na glas – poznate še koga, ki uporablja faks? Saj veste, faksi, to so tisti optični bralniki, ki si po telefonskih žicah med seboj pošiljajo bitne slike. Če ste odgovorili nikalno, se premalo gibljete po poslovnem okolju, kajti tam te zverine še vedno živijo.
Berem, da izdelovalci predstavljajo ukrivljene televizorje in zdaj že ukrivljene telefone. Je ukrivljenost res nekaj, kar bomo nekoč imeli vsi, ali gre za muho enodnevnico?
Pri naših nenehnih preizkusih se bolj redko poglabljamo v garancije in garancijske pogoje. Sicer si v naše tabele zapišemo tudi to, a so ti roki pri večini naprav, ki jih preizkušamo, razmeroma kratki, največkrat le leto dni. To velja za digitalne fotoaparate, večino prenosnikov in cenejših brizgalnih tiskalnikov, daljše roke pa imajo laserski tiskalniki.
Pravijo, da se šele z otroki zaveš, kako hitro se vrti svet. Bo kar držalo, še posebej, če so tvoji otroci računalniki in jim z leti le s težavo slediš na poti njihovega nenehnega razvoja.
Pred dobrim desetletjem in pol so me prvič povabili na sodišče, da sem pričal kot strokovnjak za takrat »specifični« MacOS, in priložnost sem imel spoznati policiste, ki delujejo v računalniški forenziki. Obilica izmenjanih informaciji mi je jasno pokazala, da dobro poznajo svoje področje in celo, da ima policija vrhunske strokovnjake s področja ITja.
Google ponavadi hvalimo (tudi jaz) kot zelo inovativno podjetje, ki je tako zelo drugačno od menda »grdih grdih« starejših podjetij, med katera menda sodi Microsoft. V resnici ne vem, ali se je spremenil Google ali pa sem jaz postal toliko bolj siten, toda v zadnjem času se mi zdi, da postajajo njihovi izdelki veliko preveč polovičarski, da bi lahko še vedno ostal pri hvali.
Zadnje čase redno berem o ameriški obveščevalni agenciji NSA, ki nam menda vsem prisluškuje, na vsakem koraku. Kakšno je vaše mnenje o tem?
Med tokratnimi nenehnimi preizkusi se je znašel tudi Nikonov novi Coolpix S6600, ki ponuja nekoliko nenavadno možnost krmiljenja z rokami.
Konec poletja je Microsoftu prinesel kup sprememb. Najprej je naznanil upokojitev dolgoletni karizmatični direktor Steve Ballmer, nekaj dni zatem pa so napovedali, da nameravajo prevzeti telefonski del družbe Nokia. Slednji korak sicer ni povsem presenečenje, a je kljub temu požel obilo komentarjev, od katerih pa je zelo veliko skeptičnih. V Microsoftu se torej obetajo korenite spremembe, da bi preprečili nadaljnje kopičenje težav, s katerimi se soočajo v zadnjih nekaj letih. Toda ali so izbrali prave adute, da bi se vrnili v prvo ligo tudi v časih mobilnih naprav?
V svoji karieri sem delal v nekaj slovenskih IT podjetjih, od startupov pa do za naše mere velikih podjetij. Trenutno delam v tuji korporaciji in veliko s tujimi podjetji in če razmišljam o tem, česa sem se v korporaciji naučil in kako so slovenska IT podjetja in IT oddelki drugačni od tujih, ugotavljam, da so težave, ki jih ima Slovenija kot država, natanko enake težavam domačih slovenskih podjetij.
Široko prisluškovanje ameriške NSA že mesec dni vzdržuje zanimanje javnosti. Zdaj je, recimo, jasno tudi to, da NSA vsako leto nameni kar 250 milijonov dolarjev za slabljenje šifrirnih postopkov. Denar porabijo za vstavljanje ranljivosti v komercialne šifrirne sisteme ter vplivanje na specifikacije in standarde tehnologij za šifriranje na podlagi javnih ključev.
Odkar so naši računalniki bolj ali manj stalno povezani v internet, je količina popravkov, ki jih razvijalci pošiljajo do naših operacijskih sistemov, programov in aplikacij, presegla že vse meje. Giga in gigabajti se točijo v naši smeri, pa naj si to želimo ali ne.
Zanima me vaše mnenje o alternativnih načinih komunikacije z računalniki. Bomo res še dolgo uporabljali tipkovnice ali pa jih bodo dokončno nadomestili tapkanje, mahanje in, ne nazadnje, prepoznava govora?
Izdelovalci brizgalnih tiskalnikov imajo že dolga leta enako prodajno strategijo: tiskalnike prodajajo po presenetljivo nizkih cenah, poglavitni dobiček pa kujejo s prodajo barvila. Po podatkih, dosegljivih prek spleta, je črnilo oziroma barvilo za brizgalne tiskalnike najdražja tekočina, kar si jo sploh lahko omislimo, celo dražja od človeške krvi, ki jo uporabljajo v bolnišnicah.
Skopost ni lepa čednost. Resda je povod za nešteto zabavnih šal, a ko se enkrat znajdemo na udaru z njo opremljenih ljudi, nam ni do smeha. Od nekdaj opažam, da je v naši stroki skopost pogost pojav. Kaj botruje temu, mi do zdaj ni uspelo ugotoviti. Dozdeva se mi, da smo zanjo precej krivi informatiki sami.
Arhiv
Po avtorjih
