Če izdelovalec zapiše, da izdelku jamči podporo za celotno "življenjsko dobo", to v praksi pomeni, da jo jamči za pet let. Da, življenjska doba v računalništvu je enaka pet let. Kako natančno - ravno toliko so (pre)živeli mini prenosniki, "netbooki", in nič več.
Tik preden smo vsi pobegnili na počitnice, se je dogodila Googlova konferenca I/O, ki jo velikan spletnega iskanja nadvse rad uporabi za prikaz najbolj kulskih stvari, ki jih razvija. Zdaj, ko je Android med geekovsko populacijo najboljša stvar po narezanem kruhu, so take predstavitve še posebej zanimive. Zato vsako leto postajajo večje, bolj pompozne in pritegnejo širše množice. Te se morajo zadovoljiti s prenosom po spletu, kajti število udeležencev je omejeno. Z razlogom, kajti sam dogodek je še vedno namenjen razvijalcem, ne pa firbcem, ki bi z navdušenjem pobasali napravice, ki jih na I/O googlovci nadvse radi delijo zastonj.
Osebno računalništvo v teh časih zaznamujejo tri različne strojne platforme: osebni računalniki (prenosni in namizni), tablični računalniki in mobilni telefoni. Zadnji dve sta še razmeroma sveži, vendar si glede na pomen zaslužita posebno mesto v kontekstu evolucije uporabniške izkušnje. Toda zdi se, da je prostora za nekaj še bolj svežega, nekaj, česar doslej nismo poznali in kar utegne v nekaj letih sprožiti novo revolucijo. Govorimo o računalnikih, ki jih oblečemo in omogočajo tako imenovano "povečano resničnost". Novost, o kateri sicer govorimo že precej časa, vendar se z zadnjimi dogodki zdi še bliže praktični rabi. Tudi zaradi prizadevanja podjetja, ki je že spremenilo in lahko vnovič spremeni svet - Google in njihov Project Glass.
V časih, ko lahko skoraj katerokoli elektronsko napravo kupimo že za nekaj evrskih bankovcev, se zdi, da je nostalgično obdobje navdušencev nad računalniško tehnologijo že davno mimo. Toda v zadnjih mesecih se prvinsko ozračje vrača. Kako bi si lahko drugače razlagali to, da malega računalnika Raspberry Pi ne morejo izdelati v dovolj velikih količinah, da bi zadovoljili povpraševanje? Pozor, govorimo o napravi, pri kateri je priporočljivo imeti znanje o elektronskih komponentah in o programiranju na najnižji ravni. Drugi projekt z idejami navdušene skupnosti, predvajalnik Ouya, je na Kickstarterju v hipu prepričal 63.000 ljudi (!). Ali se vračamo nazaj h koreninam?
V rokah držite "posebno" številko Monitorja, ki jo v uredništvu pripravljamo že sedmo leto zapored. Opazili boste, da se po vsebini kar precej razlikuje od običajnih številk, natančno to smo z njo tudi hoteli doseči.
Pri našem delu se vedno trudimo postaviti v kožo končnega uporabnika naprave, ki jo preizkušamo. To nam gre včasih dobro, včasih malo slabše, je pa res, da smo pri marsikateri napravi tudi sami končni uporabniki. Praktično vsi, ki pišemo za revijo, se tako ali drugače ukvarjamo z računalništvom, načeloma pa smo kar zahtevni uporabniki.
Ob vsej histeriji, ki se zadnje čase sprošča okoli "oblaka" in oblačnih storitev, je bilo le še vprašanje časa, kdaj si bodo ljudje začeli domišljati, da je to tudi odličen naslov za hranjenje varnostnih kopij. Je, vendar nikakor ne more in ne sme biti edini.
Microsoft se z novim operacijskim sistemom Windows 8, še posebej pa z uporabniškim vmesnikom Metro, podaja na neznano in zanj potencialno tvegano področje obsežnih sprememb vsem znanega okolja. Še pred kakšnim letom bi najbrž zapisali, da jim bo zagotovo uspelo, toda danes so razmere na trgu precej drugačne, kot so bile. Microsoft ni več (tako rekoč) edini ponudnik, sploh pa ne največji, če k osebnim računalnikom prištejemo še tablice in morda telefone. Ali lahko okolje Windows s precej drugačnim vmesnikom pritegne in si povrne staro slavo ali pa bo razjezilo dosedanje uporabnike in jih nagnalo drugam?
"Pravi računalnikarji" še danes zatrjujejo, da so priponke v elektronski pošti in celo uporaba HTML oblikovanja v njej zloraba tehnologije, ker elektronska pošta temu ni bila nikoli namenjena. Pa je res tako?
Tudi tokrat rubrika Najboljši izdelki temelji na preizkusov fotoaparatov - zanimivo je, da se zanimivi premiki dogajajo predvsem pri aparatih z izmenljivimi objektivi, a brez zrcal (t. i. "mirrorless" aparati). Pri drugih področjih fotografske tehnike pa je videti, da so zabrodila v eksistenčno, nekoliko pa tudi finančno krizo.
Trenutno je priljubljeno varčevati. Menda smo predolgo živeli onkraj meja svojih zmožnosti in zdaj za to plačujemo ceno. Najbolj pa je bojda živel na veliki nogi javni sektor, ki bo zdaj posledično moral tudi najbolj varčevati. Potem pa vsak dan slišimo novo zgodbico o tem, kako so šli spet zapravljat davkoplačevalski denar. Prenosniki za poslance so nadvse lep zgled, ko je javnost ogorčeno kazala s prstom najprej na desne, ki so reč kupili, potem na leve, ki so reč razpisali, zahtevala glave, nazadnje pa se je vse skupaj pozabilo, ker je prišla nova afera.
Ozrimo se najprej le dvakrat deset let in še malo v preteklost in se spomnimo, kako smo programsko opremo (beri: igrice) kupovali takrat. Enostavno! Odprli smo srednje strani takrat najbolj priljubljene računalniške revije in si zbrali Jože-soft, Franci-soft ali kako drugače sumljivo neinovativno poimenovanega črnega podjetnika, pripravili seznam paketov (!) programja in zavrteli telefonsko številko. Potem smo le še nestrpno pričakovali poštarja, ki nam je v zameno za nekaj drobiža izročil kasete in že smo lahko ure in ure uživali v množici novih iger. Da je to piratiziranje in da je s tem nekaj narobe, se je nam je morda celo zdelo, a prav hudo sekiral se zaradi tega ni nihče. Da bi kdaj videl trgovino z računalniškimi igricami na južni strani Alp? Tudi ne.
Facebook, spletna stran, ki združuje mlade in vse bolj tudi "stare", je v osmih letih postala svetovni fenomen. Ljudje kar derejo nanjo (900 milijonov aktivnih uporabnikov!), vlagatelji jo že dolgo ocenjujejo v milijardah dolarjev, danes pa kaže, da je na borzi doživela polom. Kaj je narobe?
Tablični računalniki in pametni telefoni precej spreminjajo način, kako uporabljamo računalniško tehnologijo. Na njih, denimo, tipično uporabljamo precej večje število različnih programov in virov informacij, kot smo počeli ali še počnemo na navadnih osebnih računalnikih. Zanimivo je tudi spremljati, kaj in koliko vsak posameznik namesti in uporablja na svoji mobilni napravi. Kar se tega tiče, bi lahko tudi dejali, da število in izbor programov veliko pove o človeku, ki jih uporablja.
Najprej je bilo Jabolko. Potem je prišel Telefon in na njem se je lepega dne znašel Instagram. In 30 milijonov "ekskluzivnih" uporabnikov je nekega aprilskega dne leta Gospodovega 2012 dobilo družbo v obliki razcapanih hord, ki si drznejo uporabljati androidne naprave.
S pomočjo pritožbe Zveze potrošnikov Slovenije, ki Apple opozarja, da s ponujanjem dodatne garancije v obliki paketa AppleCare krši slovensko in evropsko zakonodajo, smo vas prvega aprila malce potegnili za nos. Objavili smo novico, da je sodišče zaradi pritožbe podjetju Apple začasno prepovedalo prodajo. To seveda ne drži, a je vendarle vprašanje, ali Apple res ne deluje v skladu z našimi zakoni. Garancijo in grajanje stvarnih napak si namreč vsakdo razlaga po svoje.
V rubriki Najboljši izdelki (interno imenovani "nenehni testi") vsak mesec redno osvežujemo cene vseh naprav, torej prenosnikov, fotoaparatov in tiskalnikov. Seveda pa iz tabel redno tudi odstranjujemo naprave, ki niso več naprodaj (no, te ostanejo še vedno v tabeli, a le na listu "Odpad").
Odločitev za nakup Apple TV je odlična izbira za vse, ki imamo vsaj eno iOS napravo in polno iTunes knjižnico vsebin. Nastavitev in povezava med iOS izdelki, računalnikom z iTunes in Apple TV sta preprosti in neboleči. Čeprav priloženi infrardeči daljinski upravljalnik ni najboljša rešitev, ga odlično nadomesti t. i. Remote App na iOS napravah. Zaradi tega ne potrebujem neposredne "zračne linije" do naprave, saj se bo upravljala prek brezžičnega omrežja in jo lahko popolnoma skrijem očem.
O domovini, slovenstvu, nacionalnem interesu in nacionalnem ponosu je bilo v Sloveniji v zadnjih letih že zelo veliko napisanega. Je mogoče kaj od tovrstnih debat prenesti tudi na tematike, ki jih pokriva Monitor? Nekateri menijo, da je mogoče.
Stacionarne računalnike seveda še prodajajo, a prodaja že nekaj let praktično stoji, torej ne narašča, kot je splošen trend v računalništvu. Za rast so seveda zadnjih nekaj let skrbeli prenosni računalniki, a se vedno bolj zdi, da ne prinašajo več takih dobičkov, kot bi si želeli izdelovalci, vse več ljudi pa bo segalo po osnovnejših modelih, ki so tako kot osnovni namizni računalniki že dovolj zmogljivi za večino potreb.
iPad je odlična naprava, o tem ni dvoma. Sam po sebi praktično predstavlja trg tabličnih računalnikov. Tablice z Androidom so v zadnjem letu sicer naredile velik preskok, a še vedno ni pametnega razloga, zakaj bi kupili katero izmed njih namesto iPada. Razen Asusovega Transformerja ne ponujajo nečesa bistveno naprednejšega - pa še omenjeni Asus spet nima tako velike prednosti pred iPadom, saj lahko tudi za slednjega dokupimo celo vrsto različnih tipkovnic.
Ne glede na sivo glavo se imam za digitalno dete, navdušeno nad vsemi čudeži elektr(on)ike. Imam čuda napravic, ki jih z veseljem prenašam naokrog in zvesto priklapljam v vtičnico, ko jim zmanjka energije, da bi mi služile naprej. Le prevažam se še vedno z dizelsko ropotuljico, kakor se za pravega kmeta spodobi. Vsaj toliko imam okusa, da ni golf. Vmes pa sanjam, kako bi bilo fino, ko bi mogel tudi prevozno sredstvo napolniti na enak način. Ne pa, da mi slovenski črpalkarji vsakih štirinajst dni napravijo veselje z novimi cenami in me ob obisku ogulijo za pošten, malodane trimestni znesek.
Že kar urbana legenda je, da se Google malone utaplja v denarju (zadnje čase je pri tem še hujši Apple, a pustimo zdaj to). Pa vendar, ali je komu jasno, od kod mu ves ta denar??
V prejšnji številki ste se razpisali o nakupovanju po eBayu. Pa ste res tako zelo prepričani, da je nakupovanje v spletu boljše od nakupovanja "v živo", v pravih trgovinah?
Apple je v začetku leta naredil nov korak v svojem poslanstvu, da s tablicami osvoji množice. Zanje je pripravil ekosistem, v katerim bodo skušali nadomestiti šolske učbenike z elektronskimi knjigami. Nekaj, kar so že mnogi poskusili, a brez večjega uspeha. Ali lahko sodobna tehnologija res nadomesti stoletja stara prepričanja v papirnata šolska gradiva? Ali tvegamo, da s tem vzpostavimo novo digitalno ločnico med bolj in manj informiranimi?
Najsi so bili razlogi tehnične ali politične narave, Apple ni želel podpreti flasha na i-napravah in kmalu je obupal še Adobe. A pokop flasha je šele začetek.
Internet je postal nekaj samoumevnega, tako rekoč infrastruktura, ki jo enostavno moramo imeti. Vsi, ne samo "računalnikarji". Kdaj se je to pravzaprav zgodilo? Verjetno takrat, ko se je vzpostavila kritična masa storitev, ki jih uporabljamo - komunikacija, druženje, nakupovanje in, verjetno še najbolj, iskanje informacij.
Pri digitalnih fotoaparatih smo vajeni ciklov, ko lahko brez večjih presenečenj pričakujemo novosti izdelovalcev. Resda prihaja do manjših odklonov, sploh letos so bila poleno pod nogami podjetij poplave na Tajskem, ki so še posebej Nikonu povzročile manjšo zamudo. Kljub temu je začel novo sezono digitalnih aparatov z modelom D800.
Danes bi težko trdili, da na trgu zabavne elektronike in računalnikov ni velike izbire, pa kljub temu nekateri še vedno niso zadovoljni s tem, kar jim v izdelkih ponujajo izdelovalci. Mnogi še nove izdelke vzamejo v svoje roke (ali, preprosteje, dajo jih v roke lokalnemu poznavalcu) in predelajo v nekaj drugačnega - z zamenjavo operacijskega sistema, odklepanjem zaščit, dodajanjem novih funkcionalnosti. Toda zakaj? Kje je čar ali vsaj korist postopka, ki lahko povzroča težave, potencialno popolnoma onesposobi napravo, razveljavi garancijo, zagotovo pa zahteva veliko število porabljenih ur, da pridemo do cilja?
Menjavo dobrin so ljudje prepoznali že v prazgodovini in se vse odtlej niso več ločili od nje. Mene je barantanja naučila babica, ki se na primer spominja, kako so krompir menjali za drva in da je moj pokojni oče v življenju vedno kaj "kompenziral". Žal so ljudje kmalu po iznajdbi menjave ustvarili denar in z njim zmotno mišljenje, da bo tako trgovanje enostavnejše. Denar je postal sveta vladar. A še tako trdni temelji neke trditve se ob velikih socialnih spremembah hitro zamajejo. Nekdanji Jugoslovani že vedo, drugi spoznavamo to danes.
Arhiv
Po avtorjih
