Verjetno bi danes težko našli koga, ki vsaj malce sledi dogajanju, in se ne bi strinjal, da je Steve Jobs nadvse uspešen direktor, pravzaprav kar vizionar. In bržkone se bolj ali manj vsi strinjamo tudi v tem, da je absolutist, diktator.
Revolucija osebnega računalništva se je začela nekje v mojih časih, če štejem še kak Altair, tudi nekaj prej. Toda v mojih časih smo se imeli priložnost igrati s Spectrumi in Commodorji, jaz že malce prej tudi z ZX 81. Neskromno lahko povem, da je prav to botrovalo temu, da danes pišem te vrstice v to revijo. Tisti 8-bitni mlinčki so bili dovolj poceni, da so jih lahko kupili tudi starši iz revnejših socialističnih dežel, kot je bila takrat Jugoslavija, predvsem pa so bili pripravljeni za programiranje, takoj ko smo jih vzeli iz škatle! Edino, kar je bilo na njih, je bil namreč programski jezik basic. Le nekaj pritiskov po tipkovnici in v pomnilnik je bil vnesen prvi program, klasični "Hello world!".
Pred šestimi leti maja je Youtube začel nabirati prve beta preizkuševalce, novembra 2005 pa je ta danes največji ponudnik video storitev tudi uradno začel ponujati prostor za deljenje video vsebin. Prvi objavljeni video je bil dolg 19 sekund.
Med današnjo vsesplošno norijo zaradi najnovejših pametnih telefonov in tabličnih računalnikov navadno ne opazimo še druge vrste mobilne revolucije, ki morda ni toliko v medijskem ospredju, pa bi si to zaslužila. Tista, ki se dogaja z združevanjem računalnikov in avtomobilov. Elektronika v vozilih že vrsto let narekuje tempo razvoja in doživlja neverjeten razvoj, zdaj pa prihajamo v neko novo fazo, ko bodo mobilne internetne storitve zelo pomembne med vožnjo in v povezavi vozilo-lastnik. Za večjo varnost, pa tudi večje udobje.
Odločam se o nakupu majhnega prenosnega računalnika. Ko sem bil že skorajda odločen za nakup "netbooka", mi je dvom zasejal Appleov iPad, ki ga sedaj prodajajo tudi pri nas, pa še ugodno poceni je.
Zapuščina je v računalništvu, ki se še naprej razvija z divjim tempom, neizogibna. Določene tehnologije pristanejo na življenjski podpori, ki sicer lahko traja desetletja, a ne omogoča več tekmovanja na sami konici razvoja.
O globalizaciji je bilo prelitega že veliko črnila, takega in drugačnega. Vsi se nekako zavedamo, da je naša elektronika nekoč prihajala z Japonskega, danes pa jo večinoma dobimo s Kitajskega, nekaj pa tudi s Tajvana, iz Južne Koreje in drugih vzhodnoazijskih držav. Pravzaprav bomo težko kar iz glave izstrelili naprave, ki so narejene na Japonskem.
Pri avtomobilih je splošno znano, da nekateri posamezniki pomanjkanje česarkoli že nadomestijo z velikim, večjim, največjim avtom. Dobro, nočemo posploševati, a tako se govori. V Sloveniji smo bojda tako ali tako zelo vezani na svoje štirikolesnike, gojimo nekakšen pleh fetiš. Tega spet ne poznam iz prve roke, spet lahko le rečem, da se tako govori.
Vedoželjnost in firbčnost za novosti, računalniških, programskih in tistih iz sveta zabavne elektronike, je tisto, kar dela Monitor tak, kot je. Taki smo že dvajset let, vmes pa smo se nekateri tudi že postarali. Ali pa se je v resnici "postarala" kar celotna panoga?
Microsoft je torej prevzel priljubljeno spletno storitev Skype. Zanjo so odšteli največ zelencev v svoji ne tako kratki zgodovini in približno dvakrat več od tistega, o čemer so sanjali najbolj drzni finančni napovedovalci. Kaj je zdaj to? Napad ali obramba pred tekmeci? Strela z jasnega, mimoidoči komet ali pač val pred velikim cunamijem? Če smo se še nedavno spraševali, kje je Microsoftova mobilna strategija, je zdaj pred nami prvi odgovor, podkrepljen z nekaj milijardami argumentov. Pa je to res toliko vredno? Ali je dovolj?
Nedavno sem se kot član žirije udeležil tekmovanja Imagine Cup. Gre za Microsoftovo tekomovanje, ki se odvija po vsem svetu, namenjeno pa je študentom različnih ved. Promovira se interdisciplinarno sodelovanje, cilji pa so venomer plemeniti in naj bi reševali kak svetovni problem. Glede na videno pri slovenskem delu tekmovanja pa lahko trdimo, da bo svet še naprej shajal s svojimi problemi.
Ime Microsoft simbolizira začetek zlate dobe računalništva, dobe, ko so računalniki začeli postajati osebni in dovolj prijazni, da so sčasoma postali dostopni vsakomur. Poznamo pa ga tudi kot hegemona, ki je ustvaril enega največjih monopolov po zrušitvi naftnega Rockefellerja. Vendar ni nič večno in Microsoft je trenutno na nevarni prelomnici.
Če ste morda navdušeni za lomografijo (o čemer pa, glede na to, da berete te vrstice, dvomim), bo morda bolje, da nehate brati. Oziroma, berite naprej, a ne bodite preveč užaljeni. Kot vidite, imamo na tokratnih nenehnih preizkusih samo fotoaparate - a jih je res veliko. Že prejšnji mesec jih je bilo kar nekaj, pa naslednji mesec bodo spet. Začetek poletja je namreč čas, ko vsi izdelovalci na trg pripeljejo nove modele, kupci pa jih ravno pred počitnicam najraje kupujemo. A v tej množici novih modelov, ki se od starih včasih praktično ne razlikujejo, se še mi včasih ne znajdemo najbolje, kaj šele nezahteven uporabnik, ki si išče nov aparat.
Z razkritjem svoje storitve diska v oblaku (Cloud Drive) je Amazon storil skoraj nemogoče - prehitel je glavna tekmeca, od katerih smo si takšno storitev obetali veliko prej, Apple in Google. S tem pa je Amazon le pokazal, kako mogočno infrastrukturo je zgradil in kako pomemben igralec postaja v svetu po PCju.
Prodaja je dejavnost, pri kateri vpletena zamenjata različni dobrini. Največkrat gre za menjavo blaga z denarjem. Ko lastnika zamenjata svoji mesti, je dejanje končano, vsak ima tisto, kar si je želel oziroma izposloval. Zakaj ni tako pri spletni prodaji?
Si je še pred nekaj leti sploh kdo predstavljal, da bo podjetje, ki je izdelalo tako marginalen izdelek, kot je spletni iskalnik, postalo silno bogato in mogočno? In si je kdo predstavljal, da bo ta marginalni izdelek postal tako zelo pomemben, za marsikoga celo ključen, kot je sedaj?
Od leta 2010 sta kandidatki Hrvaška in Makedonija, to pa je edina nekdanja jugoslovanska republika, ki je članica EU. - Kaj je Bosna?
Pa smo jo dobili. Študijo za prehod na odprtokodne izdelke v celotni slovenski javni upravi. Predlog rešitve, ki bo državo in davkoplačevalce osvobodila jarma lastniških (beri: Microsoftovih) izdelkov in bo v teh težkih časih prihranila precej davkoplačevalskega denarja. V njej je na vidnem mestu zapisano, da bo menda do leta 2015 večina vseh osebnih računalnikov v državnih institucijah uporabljala odprtokodne izdelke. Toda natančno branje ob številnih hvalnicah in utemeljitvah na primerih iz tujine ponuja le malo odgovorov na resnična vprašanja in praktično nobene analize tveganj ali projekcije učinkov. Na tak način je seveda mogoče vsak projekt čez čas prikazati kot "uspešen".
Kaj se je zgodilo s tabličnimi računalniki, da po desetletju in več dolgočasnega pogrevanja in vnovičnega rojevanja te oblike osebnega računalništva končno postajajo najbolj vroča tema ne le v osebnem, domačem in k zabavi usmerjenem računalništvu, temveč jih vse več podjetij sprejema celo za poslovno rabo?
Pred leti je bil Linux tisto, o čemer se je največ pisalo, tisto, kar je edino grozilo Microsoftovi prevladi na osebnih računalnikih in še kje. Danes je popolnoma drugače, o vsenavzočem Linuxu na namizju kot zamenjavi za Okna se upa razpisati le še redko kdo. No, razen svetovalci naše države, ki so Linux, kot kaže, ravnokar odkrili.
V prejšnji številki ste si lahko prebrali velik preizkus večopravilnih brizgalnih tiskalnikov, v tej pa smo zopet preizkusili nekaj novih laserskih modelov. Raznovrstne tiskalnike sicer redno preizkušamo, od brizgalnih do laserskih, prvi so praktično samo še večopravilni, pri drugih pa je zaenkrat več samostojnih.
Računalniškim novostim ne sledim več vsak dan in tako sem zadnjo nedeljo v januarju z dvodnevno (!) zamudo prebral, da je v Sloveniji mogoče uradno kupiti iPad.
Po svoje je kar težko razumeti, kaj se je zgodilo z Nokio. Ta paradni konj finske in evropske visoke tehnologije se je zadnja leta vedel kot slon v trgovini s porcelanom. Ko se je leta 2007 pojavil Applov iPhone, so reagirali oholo in nezainteresirano, podobno kot še en tehnološki velikan, ameriški Microsoft.
Potrošniška mrzlica niti v kriznih časih ne popušča. Potrebujemo nov avtomobil, potrebujemo nov telefon, potrebujemo nov brezžični usmerjevalnik. Pa ga res? Morda bi bilo bolje, ko bi se ravnali po izreku: "Ne popravljaj, če ni pokvarjeno." No, vsaj v mojem primeru bi bilo bolje tako.
V kriznih časih skušajo vsa podjetja po svetu čim bolj ugajati tistemu, ki jih lahko obvaruje. Zato je danes kupec ena najbolj čislanih človeških vrst, saj se vsi udeleženi zavedajo, da le potrošnja lahko premaga zlobnega škrata. "Stranka ima vedno prav," je zlato pravilo, ki ga znajo recitirati povsod v razvitem svetu, razen pri nas. Na sončni strani Alp smo se očitno učili nekaj drugega.
Podjetje Intel trdi, da ima nared novo tehnologijo, ki bo bakrene povezave med čipi sčasoma nadomestila z optičnimi in s tem bistveno povečala hitrost prenosa podatkov. Raziskovalci so prikazali prvi prototip procesorja s tisoč jedri, spet tretji napovedujejo možnost hranjenja na stotine terabajtov v absurdno majhnem prostoru. To pa so le nekatere od novih tehnologij, s katerimi naj bi povečali zmogljivost običajnih računalniških in sčasoma najverjetneje tudi mobilnih naprav. Kaj pa bomo pravzaprav počeli s temi napravami, denimo čez deset let?
Pri mobilnih napravah novosti kar prehitevajo druga drugo. O tem, da je napravica, ki jo imamo skoraj vedno s sabo in je telefon le še po imenu, pravi osebni računalnik prihodnosti, so nas lahko prepričali nekateri ravnokar predstavljeni novi modeli.
V tokratnih nenehnih preizkusih imamo zopet nekaj zanimivih fotoaparatov, najbolj pa izstopata Canonov Powershot SX30 IS in Olympusov SP-800UZ. Gre za aparata, katerih glavna prodajna prednost je zelo velik razpon goriščnic - superzum aparata, torej. Olympus se hvali s trideset-, Canon pa kar s petintridesetkratnim zumom. Aparati z večjimi goriščnicami so sicer kar uspešna tržna niša, a ta nova generacija preveč očitno pretirava, nekako tako, kot so izdelovalci pretiravali z ločljivostjo tipal (v megapikslih).
V kinodvoranah je vse več filmov z oznako 3D, enako je tudi s televizorji v tehničnih trgovinah. Kakšno je vaše mnenje, si je ob nakupu novega televizorja smiselno omisliti različico 3D, ali pa je ta tehnologija le marketinško prenapihnjena?
Verjetno se vsi strinjamo, da so bili prvi IBMovi PCji grdi, prvi Applovi Macintoshi pa lepi. IBM je menil, naj bo računalnik le nadomestek za drugo pisarniško opremo, Apple pa, naj bo na domači mizi tudi prijeten na pogled. Tržno je bil uspešnejši prvi, pa vendar je jasno, da tudi Apple svojo zgodbo še vedno uspešno razvija. Zdi pa se, da ga zadnje čase nekateri (izdelovalci PCjev) napačno razumejo.
Arhiv
Po avtorjih
