Precejšnja verjetnost je, da ste sredi junija slišali za t. i. inteligentni dom, skupni projekt podjetij Telekom, Gorenje in Goap. Precejšnja verjetnost pa je tudi, da ste na to medtem že pozabili, ko ste ugotovili, da gre le še za eno marketinško predstavitev nečesa, kar morda nekoč bo, a zdaj še ni. No, bodimo pošteni, v resnici najverjetneje ne bo nikoli.
Ste zadnje čase kaj hodili po trgovinah, v katerih prodajajo fotoaparate? Ali morda le brskali po kateri od spletnih fotografskih trgovin? Potem ste verjetno opazili, da je izbira tako velika, kakor ni bila še nikoli. Za povrhu so si mnogi fotoaparati po videzu in tehničnih značilnostih, podobni kot jajce jajcu, pa še njihove cene so velikokrat zelo podobne, če že ne kar enake. In kako naj se potem ubogi kupec v tej zmedi znajde, če se še poznavalci komaj?
Kot vse kaže, bo Telekom Slovenije d. d. letos dokončno privatiziran. Sredi marca je bil izbran izvajalec (oziroma več izvajalcev), ki bo(do) za ministrstvo za gospodarstvo izvedli skrben pregled poslovanja, ocenili vrednost premoženja in svetovali pri privatizaciji Telekoma Slovenija. Čas bo pokazal, ali je načrt privatizacije dovolj domišljen, ali je pravšnji trenutek za prodajo v treh korakih, ali bodo delničarji zadovoljni in ali bo država kot dober gospodar iztržila največ. Dotlej pa morajo v Telekomu postoriti vse, da bo "nevesta" lepa in modno naličena, čeprav vse kaže, da "nevestina dota" ni popolnoma brezmadežna.
Računalniki (no, njihovi izdelovalci) že nekaj let grozijo, da bodo poleg pisarn osvojili tudi dnevne sobe ter izpodrinili namenske zvočne in video predvajalnike in snemalnike, ki zdaj delajo družbo televizorjem. Razvoj zadnjih nekaj let gre vsekakor v to smer in čeprav se računalniki v dnevnih sobah še niso dobro uveljavili, se čedalje več ljudi vsaj poigrava z mislijo, da bi računalnik nadomestil video predvajalnike in snemalnike, bodisi analogne bodisi digitalne, ki jih imajo zaenkrat v dnevni sobi. Nekateri izmed njih se za to tudi res odločijo, druge pa odvrne menda nerodna namestitev in uporaba take naprave. Imajo slednji prav? Menim, da ne.
Mobilne telefone imamo vsi, z njimi telefoniramo veliko več kot včasih, marsikdo jih uporablja kar kot edini telefon in je stacionarnega odjavil. Vse to zato, ker so cene pogovorov danes že tako nizke, da si to lahko privoščimo. Popolnoma drugače je, ko se znajdemo v tujini - cene gostovanj so namreč še vedno zasoljene.
Zdi se, da v potrošniškem svetu elektronike vladajo le megapike, gigaherci in terabajti, kupci pa se pri nakupu odločajo na osnovi dolžine seznama zmožnosti, ki jih ponuja ta ali ona naprava. Zato je pravo olajšanje, ko se tu in tam izkaže, da je mogoče uspeti tudi drugače.
S tem, ko se razvija Googlova shema, je vse bolj jasno, zakaj je moto podjetja "ne stori žalega".
Ste se že kdaj vprašali, kako to, da osebne računalnike "že od nekdaj" poznamo bolj ali manj le v dveh formatih - namiznem in prenosnem oz. v obliki prenosnika, z zaslonom in tipkovnico, vsi pa imajo na namizju ikone, ki jih klikamo, in menuje, s katerih izbiramo. In kako to, da nove, drugačne rešitve, ki nam jih računalniški velikan(i) tu in tam zelo glasno poskušajo prodati, nikakor ne zaživijo?
Se vam zdijo prizori z računalniki v starih znanstvenofantastičnih filmih kaj smešni? Utripanje lučk in enoglasno piskanje je vse, kar ti računalniki res odlično obvladajo. Osebno se tem prizorom niti ne smejim več, kajti na las podobna resničnost me v budnem stanju preganja že kar nekaj časa in spravlja v bes.
Telekomunikacijski operater T-2 se v svoji odškodninski tožbi proti Telekomu Slovenije v višini skoraj 130 milijonov evrov, ki jo je vložil januarja, pritožuje iz podobnih razlogov, kot se je SIOLova konkurenca pritoževala zadnjih deset let: da Telekom z diskriminacijo med podjetjema SIOL in T-2 in z zavlačevanjem pri izvajanju storitev povzroča, da se uporabniki interneta več odločajo za SIOL, kot bi se sicer - preprosto bi lahko rekli, da Telekom "pospešuje" prodajo SIOLovih storitev.
O tem, da je prihodnost telekomunikacij, tako "telefonskih" kot "internetnih" in verjetno še vseh drugih in drugačnih, ki bodo vzniknile v prihodnosti, v optičnih vodih, že dolgo čivkajo tudi vrabci na strehah. Pa smo bili kljub temu skorajda priča pokopu projekta, ki je na tem področju pri nas trenutno najdlje. Ali pa je šlo le za izsiljevanje oziroma poskus hitrega polnjenja sicer preveč prazne občinske malhe?
Pred nami je čas za globok premislek o prihodnosti naše programske infrastrukture.
Človeštvo bo leta 2010 v svojo že tako obsežno zbirko digitalno hranjenih podatkov dodalo novih 988 milijard gigabajtov vsebin. Šestkrat več kakor leta 2006. Število elektronskih sporočil narašča trikrat hitreje kot število uporabnikov elektronske pošte. Konvergenca večpredstavnih vsebin v digitalni svet, zlasti video posnetkov, obeta rekordno rast prenosa podatkov po internetnih povezavah. Toda ali bomo zaradi tega leta 2010 bolje živeli?
Odkar se ni treba truditi s samozaložništvom na papirju, temveč se moramo samo odločiti, na katerem brezplačnem bložnem strežniku bi hoteli objavljati, se marsikdo sprašuje, kako bi s pisanjem v spletu lahko tudi kaj zaslužil.
Najprej dejstva - sodim med tiste posebneže, ki na svojem računalniku že od nekdaj shajajo brez protivirusnega programa in brez požarnega zidu. Pravzaprav slednjega v popolnosti zaupam mojemu usmerjevalniku, dokler ga nisem imel, pa je to vlogo opravljal požarni zid, ki je vgrajen v Okna. In, da, popolnoma se strinjam, da s tem izstopam iz povprečja, ki ga sicer pomagam ustvarjati tudi sam; prav vsakomur, ki me o tem pobara, namreč na srce polagam tisto klasično priporočilo "kids, don't try this at home".
Svetla leta računalništva so bila vselej tesno povezana s hitrim razvojem polprevodniških elementov, predvsem procesorjev. Tekma za vse večjo zmogljivost napaja in navdihuje razvoj vsega drugega, kar nastaja na podlagi teh gradnikov. Toda kljub temu da Moorov zakon o številu tranzistorjev, ki se podvojijo v čipih vsakih 18 mesecev, še vedno velja in je v resnici redno zlahka presežen, razmere danes še zdaleč niso tako bleščeče, kot se zdi.
Programček, ki so ga v slovenski davčni upravi poimenovali Vida in s katerim poskušajo pomagati številnim davkoplačevalcem, ki se ne znajdejo v labirintih naše davčne zakonodaje, ne bi bil deležen moje pozornosti, ko ne bi izvedel, da so zanj plačali kar 650.000 evrov.
Preobrazba namizja, ki si jo obetamo že dolgo časa, končno trka na glavna vrata.
Službe PR so pri nas vzklile nekako takrat, ko smo sprejeli kapitalizem. To pomeni, da smo jih bolj ali manj že vajeni. Kljub temu da so za delo novinarjev potrebne, pa je vedno več takih, ki si domišljajo, da bodo sčasoma novinarsko branžo kar prevzele. Po drugi strani pa najdemo tudi take, ki so si zadale za ključno nalogo obrambo pred zvedavimi novinarji.
Mobilna igra je postala nezanimiva in kliče po svežem igralcu z rezervne klopi.
Prejšnji mesec sem pisal o slovenski blogosferi, tokrat pa bom razmišljal o blogih na splošno oziroma o njihovi (bodoči) vlogi v našem vsakdanjem življenju. Nekateri namreč že vidijo, kako bodo na smetišče zgodovine pometli časopise in revije. Jih bodo res?
Filmski studii in glasbene založbe ga sovražijo. Uporabniki ga obožujejo. Ponudniki interneta so tiho, v ozadju pa se zadovoljno smehljajo. Govorimo o omrežju BitTorrent, prek katerega je moč dobiti domala vse vsebine, od najnovejših filmov, glasbe do programov. Večinoma piratiziranih, brez dovoljenj avtorjev ali založnikov. Toda ali je BitTorrent poguba ali prihodnost interneta?
Pisarniške zbirke, še posebej pa Microsoft Office, so in bodo tudi v prihodnje predmet neizčrpnih polemik v najrazličnejših smereh. Najbrž zato, ker so za večino uporabnikov eno poglavitnih, če že ne poglavitno orodje za delo z informacijami. Zanimivo, da smo do teh orodij pogosto precej kritični. Toda upam si trditi, da ne zato, ker bi bila slabo napisana, temveč zato, ker jih intenzivno uporabljamo in iz svojega dela črpamo izkušnje in mnenja. Prepričan sem, da za večino drugih programov to ne velja - preprosto zato, ker jih premalo uporabljamo in poznamo, da bi imeli kvalificirano mnenje.
Lansko jesen je napočil tisti čas, ko je tedaj še moj, zdaj pa sestrin ThinkPad le še s težavo sledil naporom razvojnih in virtualizacijskih orodij ter postal zame dokončno neuporaben (o tem sestri niti besede!). Ko sem kupoval novega, sem cincal med ThinkPadom in MacBook Projem in za slednjega sem se končno tudi odločil. V času kupovanja in vsega, kar je sledilo, sem dodobra spoznal, kako je z Applom v Sloveniji.
Čeprav sem po duši zmeren konservativec, v meni ostaja nekaj mladostno cheguevarovskega, kar me žene, da svoje simpatije naklonim tistemu, ki je v alternativi šibkejši. Zlasti, če zna močnejšemu nasprotniku odriniti kako krepko brco. Tako bo počasi odbilo desetletje, odkar poganjam AMDjeve procesorje. Začelo se je, ko je Intel po prvih Celeronih začel z zaklepanjem preprečevati navijanje in se s tem nisem mogel sprijazniti. Argument odklenjenosti in navijanja je pozneje odpadel, saj je začel zaklepati tudi AMD, a prišli so drugi, močnejši argumenti: tam od leta 2000 pa do letošnjega poletja je AMDjev procesor preprosto veljal za boljši nakup kakor Intelov.
Z vsakim dnem postajamo bolj odvisni od informacijske tehnologije in temeljno razumevanje dela z računalnikom postaja vse pomembnejše.
Čeprav danes virtualizacijo pripisujemo predvsem področju strežnikov in profesionalni rabi, se utegne to v prihodnjih letih močno spremeniti. Prav lahko se zgodi, da bodo virtualizirani programi postali temeljni način posredovanja novih rešitev in storitev uporabnikom tako v poslovnem kot domačem okolju. Na drugi strani pa nekako vsi verjamemo, da je prihodnost predvsem v programski opremi kot (spletnih) storitvah. Katera smer bo torej prevladala?
Slovenska blogosfera se razvija. Med bolj ali manj anonimnimi blogerji je čedalje več v javnosti znanih ljudi, od novinarjev in režiserjev do glasbenikov in športnikov. In ker jo je v zadnjih časih pretreslo tudi nekaj aferic, je skrajni čas, da ji zopet namenim nekaj pozornosti.
Nova Okna so tu, oziroma so bila v Monitorju že pred enim mesecem. Reči moram, da sem z Windows Vista na splošno zadovoljen, vendar sem lahko isto prej trdil tudi za Windows XP. Nadgradnja v mojem primeru enostavno ni bila potrebna, šel sem se jo predvsem zaradi tehničnega firbca, ki me muči, odkar pomnim, in, seveda, zaradi nove "šminke" v obliki uporabniškega vmesnika Aero.
Microsoft in Novell sta novembra nekoliko presenetljivo sklenila sporazum o sodelovanju, s katerim naj bi Linux približali okolju Windows in nasprotno. Poteza je požela precejšnje odobravanje, vendar je bila deležna tudi dokaj ostrih komentarjev, zlasti iz tabora zagovornikov odprte kode. Ali gre za resnično otoplitev Microsoftovih stališč do Linuxa ali bolj za dobro premišljeno taktično potezo, ki bo na področje odprte kode vnesla zmedo in razdor?
Arhiv
Po avtorjih
