Potrošništvo je gibalo družbe. Delamo zato, da lahko zapravljamo, zakaj zapravljamo, pa večinoma ni več jasno. Celotna državna gospodarstva se zamajejo, če potrošniki počivajo ali so "leni". V ZDA zapravljanje velja celo za patriotsko držo. Posameznik, ujet v vzorec stalnega zapravljanja, se praviloma ne sprašuje o svojem početju. Tako se pač dela!
Celotni splet je mogoče s pomočjo Googla preiskati dva velikostna razreda hitreje, kot nam Okna po desetletju inovacij omogočajo na lastnem disku.
Legendarni igralec baseballa Yogi Berra je nekoč dejal, da je napovedovati težko, še posebno prihodnost. A bom kljub temu tvegal, deloma zato, ker s svojimi napovedmi ne bom segel v daljno prihodnost, temveč bom poskušal le predvideti, kaj nas čaka v računalništvu in zabavni elektroniki leta 2004, deloma pa zato, ker se bom, kakor vedno, z zadnjim stavkom zavaroval pred morebitnimi brcami v temo.
Januarja je minilo 20 let, odkar je Apple predstavil svoj prvi osebni računalnik Macintosh in s tem opravil drugo veliko revolucijo na področju osebnega računalništva. Mac je za vselej spremenil svet računalništva z vpeljavo grafičnega uporabniškega vmesnika, miške in še marsičesa drugega. Za razliko od številnih vrstnikov iz tistega časa Mac živi še danes in še naprej postavlja nove mejnike glede tega, kaj osebni računalniki ponujajo in zmorejo.
Bo leto 2004 zares leto, ki bo spremenilo računalniška namizja?
Osebni računalniki so se po skoraj četrt stoletja razvoja znašli na razpotju. Se bodo preselili v uporabnikov žep, dnevno sobo ali pa bodo morda pristali v kuhinji?
Po dolgih letih špekulacij, ugibanj, lažnih informacij in, kot kaže, dobro prikritega razvoja (ter strategije), se je vendarle zgodilo to, kar je bilo še do nedavnega domala nepredstavljivo - Apple je najavil, da bo svoje računalnike v prihodnje zasnoval na Intelovih procesorjih. Toda zakaj ravno zdaj in kakšne bodo posledice? Kot se spodobi za dobro režiran film, ali, če želite, premeten tržni pristop prodornega podjetja, kakršno je Apple, bomo odgovore dobivali postopoma, v obrokih.
Junija je imel v Ljubljani predavanje znameniti - ali bolje rečeno razvpiti - sodelavec Harvard Business Review, Nicholas Carr, eden najbolj priznanih avtorjev na temo vpliva in pomena informacijske tehnologije.
Najava Steva Jobsa o zamenjavi srca Applovih računalnikov je že zadosti stara, da je začetno osuplost zamenjala kopica ugibanj o resničnih vzrokih prekinitve navidez srečnega zakona Appla, Motorole in IBMa v svetu osebnih računalnikov.
Še tole napišem, pa grem lahko na počitnice. No, skoraj, ampak pomembno je, da sem z mislimi že skoraj tam in zato bo tudi tokratno mnenje bolj lahkotno. Ne bom se namreč ukvarjal z usodnimi računalniškimi problemi ali prihodnostjo interneta, ampak z malimi žepnimi predvajalniki glasbe.
Zelo pogosto je slišati mnenje, da je največji razlog za še vedno razmeroma skromen tržni delež Linuxa pri operacijskih sistemih (vsaj na namizju) razdrobljenost ponudbe. Toda očitno se bodo razmere kmalu korenito spremenile. Četverica distributerjev, Caldera, Conectiva, Turbolinux in SuSE, se je namreč dogovorila o skupni distribuciji Linuxa, ki so mu nadeli zveneče ime UnitedLinux. Dogovor, ki bo zaživel (skupaj s podrobnostmi) v praksi predvidoma do konca leta, naj bi bil predvsem odgovor izdelovalcev na prevlado vodilnega ponudnika Linuxa, družbe Red Hat Software. Ta nadzoruje več kot 40 % trga, četverica pa skupno le okoli 20 %. Očitno so ugotovili, da jim brez skupnega nastopa trda prede, kar so pred meseci pokazali z odpuščanji tako pri Calderi kot družbi SuSE. Toda mnogi menijo, da se je koalicija dogovorila nekoliko pozno in Red Hata ne more ogroziti. Nekateri pa so kar jezni, saj je ime UnitedLinux pravzaprav zavajajoče. Zraven ni ne Red Hata ne nekaterih drugih pomembnih distribucij, recimo Mandrake Linuxa. Zato je povsem legitimno vprašanje, ali lahko UnitedLinux brez njih uspe.
Velika podjetja se trudijo, da bi svojo računalniško infrastrukturo čim bolj standardizirala in s tem poenostavila vzdrževanje, nadgradnje, rabo. Skratka, kar se da zmanjšala stroške lastništva, ki so lahko zelo visoki. Toda ali ta standardizacija res koristi, ali v isti sapi zavira razvoj in inovacije? Prav razvoj pa lahko pripelje do nižjih stroškov lastništva. Videti je kot začarani krog.
Pri programski opremi marsikaj ni tako, kot bi moralo biti. Verjetno tudi rešitev težav, s katerimi se danes spopada industrija programske opreme, ne bo najbolj običajna.
S sodobno tehnologijo so težave. Nekoč je bilo dovolj stikalo, s katerim smo prižgali luč, in gumb ali dva, s katerim smo iskali postaje in nastavljali glasnost radia. Tudi televizor ni bil nič bolj zapleten. Potem pa so se stvari začele zapletati. Pralni stroj je že imel programator, manjši čudež elektromehanike. Videorekorder pa je sploh postal pojem zapletene domače naprave.
V računalništvu vsako leto srečamo kopico novih zamisli in tehnologij, vendar jih večina razmeroma v kratkem času tudi ponikne. Precej redkeje pa se zgodi, da se kaka od teh zamisli čez čas vrne in postane celo uspešnica. Kot nekakšen feniks, ki se je dvignil iz pepela in našel svoje pravo mesto šele v nekem drugem obdobju. Prav mogoče je, da se bo v bodoče to zgodilo z nekdanjim modelom nudenja programskih storitev na daljavo (ASP).
Pred kratkim je skupina mladih slovenskih računalnikarjev zmagala na mednarodnem tekmovanju. Imamo kar nekaj razmeroma majhnih a resnično sposobnih podjetij, ki ne le uporabljajo sodobno informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, ampak jo tudi ustvarjajo. Imamo celo nekaj podjetij, ki so - seveda ne po velikosti, a to so nekako geografsko-zgodovinske danosti, pač pa po inovativnosti, prodornosti, zanimivosti - med vodilnimi na svetu.
V množici okroglih jubilejev, povezanih s temeljnimi gradniki sodobne računalniške industrije, ki jih proslavljamo zadnja leta, je dokaj neopaženo minila 10. obletnica javne oznanitve jave, ki se je zgodila 23. maja 1995 na konferenci SunWorld.
Televizijski standardi na prvi pogled ne sodijo v računalniško revijo, a televizorji s 1080 vrsticami ločljivosti so izjema, saj bodo na stežaj odprli vrata dolgo napovedovani selitvi osebnega računalnika v dnevno sobo.
Pred časom sem pisal o tem, kako je internet nova frontiera, divji zahod, kjer se pravila pišejo sproti in veljajo samo, dokler jih ne spodrine močnejši, ki samovoljno postavi nova pravila. Zadeva se počasi premika skozi zgodnja obdobja kapitalizma.
Kadar smo soočeni z reševanjem problema, je praktično izbrati podlago, na kateri bomo s čim manj truda prišli do čim boljše rešitve.
Star računalniški rek pravi, da na disku ni nikoli dovolj prostora. A če se bo večanje zmogljivosti diskov nadaljevalo z dosedanjo hitrostjo, utegne veljati samo še kakšen ducat let.
Računalniška in informacijska industrija mrzlično išče nove trge, na katerih bi lahko nadaljevala zgodbo o uspehu in rasti, ki smo jo videli v minulih letih. Številna področja so že zasičena s ponudbo, zato vsakdo išče nove izzive in priložnosti. V zadnjih letih smo tako priča pravemu napadu na "mala podjetja", ki so jih mnogi doslej zanemarjali, po mnenju analitikov pa je na tem področju še precej priložnosti.
V računalništvu se danes le malo izdelkov razvija tako hitro kot skupina mobilnih naprav, ki jim pravimo pametni telefoni. V nekaj letih so skoraj povsem zasenčili ročne računalnike in obetamo si lahko celo, da bodo nekega dne s svojo funkcionalnostjo zasenčili tudi osebne računalnike. Nikar pa ne hitite z metanjem računalnikov skozi okno, saj bosta za učinkovit prehod računalniška in telekomunikacijska industrija morali še marsikaj postoriti.
Svoboda je eden najbolj zlorabljenih pojmov, na široko porabljen v propagandne in demagoške namene. Pomeni vse ali nič. V politiki o svobodi zelo radi govorijo tisti, ki jim je malo mar za svobode, ki si jih želijo volivci. Ogledali si bomo dvoje zelo različnih pojmovanj svobode: svobodo v programiranju in svobodo kapitala.
Tekme gigahertzov je konec, prišel je čas za več jeder, več procesorjev in programje novega rodu.
Oni dan sem nekaj tipkal, sedeč pred računalnikom, v katerem se je trudil šest let star 300-megaherčni procesor in vrtel nekajgigabajtni disk. Stara šara, skratka, a razlike nisem opazil nobene. Tipkanje mi gre kar hitro izpod prstov, a urejevalnik besedil, ki, mimogrede, tudi ni bil najnovejši, mi je z lahkoto sledil. Skratka, še enkrat sem se vprašal, zakaj pravzaprav kupujemo desetkrat hitrejše procesorje in stokrat večje diske.
V časih, ko še vedno uživamo zelo hiter razvoj računalniške in digitalne tehnologije v celoti, se zdi skoraj neverjetno, da desetletja stari televizijski standardi še vedno kljubujejo času. Medtem ko vsepovsod drugod govorimo o gigahertzih in gigabajtih, televizija kot osrednji predmet velikega števila dnevnih sob po vsem svetu še vedno temelji na analognem sprejemanju signalov, zaslonih z nizko ločljivostjo in tehnologijo prepletanja slike, kar je v računalništvu preteklost že vsaj deset let.
Slovenščina seveda ni ne eno ne drugo, temveč le čisto navaden, majhen indoevropski jezik, ki ga kolikor toliko razumljivo govori nekaj manj kakor dva milijona ljudi in za silo piše še malo manj. Jezik ni pretirano blago zveneč, vsekakor se ne more primerjati s kakšno italijanščino ali portugalščino, ali pa ruščino, če se omejimo na slovansko vejo. Tudi besedišče ni med najširšimi in vsekakor je precej slabo obdelano. Po drugi strani pa sodi slovenščina med zelo pregibne jezike. Marsikaj, za kar potrebujejo drugi jeziki dve besedi (na primer tudi angleščina, ki je, mimogrede, zelo slabo pregibna), po slovensko povemo z eno, pregibano besedo.
Dnevi po težko pričakovani nadgradnji najbolj priljubljenega operacijskega sistema niso prinesli kakšne hude novosti. Nekaj programja je z namestitvijo XP SP2 prenehalo delovati, Okna so postala nekoliko bolj škripajoča, varnost pa se, vsaj sodeč po zadnjih odkritih ranljivostih, verjetno ni povečala dovolj, da bi bili uporabniki zadovoljni s ceno nezdružljivosti, ki so jo morali plačati. Ali pa jo bodo šele morali. Microsoft je namreč najavil, da bo nepokrpana Okna dopuščal le še nekaj mesecev, potem pa bodo vsi uporabniki Oken XP prisiljeni namestiti SP2 ali pa za zmeraj ostati brez popravkov.
Oni dan sem iz interneta piratsko pretočil film in ker je bil zvok, kot običajno, precej ubog, sem v spletu poiskal še podnapise. Gledam torej film s srbskimi podnapisi, ko me proti koncu preseneti obvestilo: Od tu naprej je prevod slabši. Jebiga, nisem imel dovolj časa, da bi ves film dobro prevedel. Zanesenjak, ki se je lotil prevoda, si je takšno hudomušno odkritosrčnost lahko privoščil, saj je dobro vedel, da mu je nihče ne bo niti najmanj zameril.
Arhiv
Po avtorjih
