S sodobno tehnologijo so težave. Nekoč je bilo dovolj stikalo, s katerim smo prižgali luč, in gumb ali dva, s katerim smo iskali postaje in nastavljali glasnost radia. Tudi televizor ni bil nič bolj zapleten. Potem pa so se stvari začele zapletati. Pralni stroj je že imel programator, manjši čudež elektromehanike. Videorekorder pa je sploh postal pojem zapletene domače naprave.
V računalništvu vsako leto srečamo kopico novih zamisli in tehnologij, vendar jih večina razmeroma v kratkem času tudi ponikne. Precej redkeje pa se zgodi, da se kaka od teh zamisli čez čas vrne in postane celo uspešnica. Kot nekakšen feniks, ki se je dvignil iz pepela in našel svoje pravo mesto šele v nekem drugem obdobju. Prav mogoče je, da se bo v bodoče to zgodilo z nekdanjim modelom nudenja programskih storitev na daljavo (ASP).
Pred kratkim je skupina mladih slovenskih računalnikarjev zmagala na mednarodnem tekmovanju. Imamo kar nekaj razmeroma majhnih a resnično sposobnih podjetij, ki ne le uporabljajo sodobno informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, ampak jo tudi ustvarjajo. Imamo celo nekaj podjetij, ki so - seveda ne po velikosti, a to so nekako geografsko-zgodovinske danosti, pač pa po inovativnosti, prodornosti, zanimivosti - med vodilnimi na svetu.
V množici okroglih jubilejev, povezanih s temeljnimi gradniki sodobne računalniške industrije, ki jih proslavljamo zadnja leta, je dokaj neopaženo minila 10. obletnica javne oznanitve jave, ki se je zgodila 23. maja 1995 na konferenci SunWorld.
Televizijski standardi na prvi pogled ne sodijo v računalniško revijo, a televizorji s 1080 vrsticami ločljivosti so izjema, saj bodo na stežaj odprli vrata dolgo napovedovani selitvi osebnega računalnika v dnevno sobo.
Pred časom sem pisal o tem, kako je internet nova frontiera, divji zahod, kjer se pravila pišejo sproti in veljajo samo, dokler jih ne spodrine močnejši, ki samovoljno postavi nova pravila. Zadeva se počasi premika skozi zgodnja obdobja kapitalizma.
Kadar smo soočeni z reševanjem problema, je praktično izbrati podlago, na kateri bomo s čim manj truda prišli do čim boljše rešitve.
Star računalniški rek pravi, da na disku ni nikoli dovolj prostora. A če se bo večanje zmogljivosti diskov nadaljevalo z dosedanjo hitrostjo, utegne veljati samo še kakšen ducat let.
Računalniška in informacijska industrija mrzlično išče nove trge, na katerih bi lahko nadaljevala zgodbo o uspehu in rasti, ki smo jo videli v minulih letih. Številna področja so že zasičena s ponudbo, zato vsakdo išče nove izzive in priložnosti. V zadnjih letih smo tako priča pravemu napadu na "mala podjetja", ki so jih mnogi doslej zanemarjali, po mnenju analitikov pa je na tem področju še precej priložnosti.
V računalništvu se danes le malo izdelkov razvija tako hitro kot skupina mobilnih naprav, ki jim pravimo pametni telefoni. V nekaj letih so skoraj povsem zasenčili ročne računalnike in obetamo si lahko celo, da bodo nekega dne s svojo funkcionalnostjo zasenčili tudi osebne računalnike. Nikar pa ne hitite z metanjem računalnikov skozi okno, saj bosta za učinkovit prehod računalniška in telekomunikacijska industrija morali še marsikaj postoriti.
Svoboda je eden najbolj zlorabljenih pojmov, na široko porabljen v propagandne in demagoške namene. Pomeni vse ali nič. V politiki o svobodi zelo radi govorijo tisti, ki jim je malo mar za svobode, ki si jih želijo volivci. Ogledali si bomo dvoje zelo različnih pojmovanj svobode: svobodo v programiranju in svobodo kapitala.
Tekme gigahertzov je konec, prišel je čas za več jeder, več procesorjev in programje novega rodu.
Oni dan sem nekaj tipkal, sedeč pred računalnikom, v katerem se je trudil šest let star 300-megaherčni procesor in vrtel nekajgigabajtni disk. Stara šara, skratka, a razlike nisem opazil nobene. Tipkanje mi gre kar hitro izpod prstov, a urejevalnik besedil, ki, mimogrede, tudi ni bil najnovejši, mi je z lahkoto sledil. Skratka, še enkrat sem se vprašal, zakaj pravzaprav kupujemo desetkrat hitrejše procesorje in stokrat večje diske.
V časih, ko še vedno uživamo zelo hiter razvoj računalniške in digitalne tehnologije v celoti, se zdi skoraj neverjetno, da desetletja stari televizijski standardi še vedno kljubujejo času. Medtem ko vsepovsod drugod govorimo o gigahertzih in gigabajtih, televizija kot osrednji predmet velikega števila dnevnih sob po vsem svetu še vedno temelji na analognem sprejemanju signalov, zaslonih z nizko ločljivostjo in tehnologijo prepletanja slike, kar je v računalništvu preteklost že vsaj deset let.
Slovenščina seveda ni ne eno ne drugo, temveč le čisto navaden, majhen indoevropski jezik, ki ga kolikor toliko razumljivo govori nekaj manj kakor dva milijona ljudi in za silo piše še malo manj. Jezik ni pretirano blago zveneč, vsekakor se ne more primerjati s kakšno italijanščino ali portugalščino, ali pa ruščino, če se omejimo na slovansko vejo. Tudi besedišče ni med najširšimi in vsekakor je precej slabo obdelano. Po drugi strani pa sodi slovenščina med zelo pregibne jezike. Marsikaj, za kar potrebujejo drugi jeziki dve besedi (na primer tudi angleščina, ki je, mimogrede, zelo slabo pregibna), po slovensko povemo z eno, pregibano besedo.
Dnevi po težko pričakovani nadgradnji najbolj priljubljenega operacijskega sistema niso prinesli kakšne hude novosti. Nekaj programja je z namestitvijo XP SP2 prenehalo delovati, Okna so postala nekoliko bolj škripajoča, varnost pa se, vsaj sodeč po zadnjih odkritih ranljivostih, verjetno ni povečala dovolj, da bi bili uporabniki zadovoljni s ceno nezdružljivosti, ki so jo morali plačati. Ali pa jo bodo šele morali. Microsoft je namreč najavil, da bo nepokrpana Okna dopuščal le še nekaj mesecev, potem pa bodo vsi uporabniki Oken XP prisiljeni namestiti SP2 ali pa za zmeraj ostati brez popravkov.
Oni dan sem iz interneta piratsko pretočil film in ker je bil zvok, kot običajno, precej ubog, sem v spletu poiskal še podnapise. Gledam torej film s srbskimi podnapisi, ko me proti koncu preseneti obvestilo: Od tu naprej je prevod slabši. Jebiga, nisem imel dovolj časa, da bi ves film dobro prevedel. Zanesenjak, ki se je lotil prevoda, si je takšno hudomušno odkritosrčnost lahko privoščil, saj je dobro vedel, da mu je nihče ne bo niti najmanj zameril.
Zdi se, da danes skoraj ni več teme v računalništvu in informatiki, ki ne bi bila prežeta s takimi ali drugačnimi vidiki varnosti. Nekaterim se to zdi počasi že nekako "oguljena" tema, o kateri vsi pišejo in iz katere vsi želijo skovati nekakšen dobiček ali kako drugo korist. Toda po drugi strani je res, da o varnosti nikoli ne vemo preveč. Zlasti zato, ker take informacije pogosto naletijo na gluha ušesa ali pa gredo skozi eno uho noter, skozi drugo pa takoj ven. Pogosto za načrti manjkajo ustrezna dejanja ali pa so ta nezadostna.
Razvoj telekomunikacij po propadu netržno naravnanega socialističnega sistema je bil bolj ali manj samoumeven in samodejen. Temeljno vodilo ni bilo več utemeljeno kvaziideološko, temveč povsem preprosto z dobičkom. Velik dobiček pa je mogoče dosegati le tako, da veliko prodajaš. In Telekom je začel veliko prodajati. Kar nenadoma ni bilo več problematično dobiti telefonske številke, za katero so bili ljudje še malo prej pripravljeni čakati več let in celo sami kopati jarke. Priključek je postal smešno poceni, vsaj v primerjavi z nekaj tisoč markami v "socialističnih" časih. In čeprav je bilo videti, kakor da je Telekom postal pravi božiček, je vse to seveda počel s povsem navadnimi kapitalističnimi vzgibi: prodati čim več in doseči čim večji dobiček oziroma čim večjo vrednost delnice.
Računalnike in njim podobne naprave danes uporabljamo že za vse mogoče in zdijo se celo čedalje preprostejši za uporabo, vendar smo pogosto žrtve začetnega navdušenja. Porajajo se celo pomisleki, da so računalniki za nekatera opravila preprosto neprimerni. Pred leti sem se pogovarjal z direktorjem večjega podjetja, ki je v širši družbi brez zadržkov preklinjal nad svojimi računovodkinjami, saj pri rabi pisarniške programske opreme preprosto ne preverjajo več izračunov. Računalnik se pač ne zmoti. Že res, če bi delo opravil v celoti sam in bi ga pri tem krmilil popoln program. Pri ročnem preračunavanju so uslužbenke vsako številko trikrat vtipkale in znova seštele, elektronska preglednica pa tako lepo prikazuje izračun in vse spremembe samodejno upošteva, da preprosto niso pomislile, da bi celoten izračun opravile še enkrat, morda na drugem listu preglednice.
Zamisel o televizorju kot središču domače elektronske zabave ni nova. Že davnega leta 1951 se je 29-letni inženir Ralph Baer domislil, da bi lahko v televizor vgradili videoigro. Dlje od zamisli takrat sicer ni prišel, a ne toliko zato, ker bi tehnologija tega ne omogočala, temveč ker je bila že sama zamisel o elektronski zabavi takrat vsaj kakšno desetletje pred časom in šefi pobude mladega inženirja niso podprli. Češ s televizijo se ljudje ne igrajo, temveč jo gledajo.
Poslovni informacijski sistemi so danes nepogrešljiv sestavni del poslovnih procesov v vseh podjetjih in organizacijah po svetu. Čeprav bi lahko razpravljali, koliko prispevajo k uspešnosti poslovanja podjetij, se najbrž vsi strinjamo, da brez njih poslovanje v današnjem svetu najbrž ne bi bilo mogoče ali pa vsaj ne bi bilo konkurenčno. Podjetja si zato prizadevajo, da bi svoje procese čim bolj podprla z rešitvami, ki jih ponujata sodobna tehnologija in poznavanje najboljših procesov, ki so potrebni za optimalno delovanje podjetja.
Lahko bi se reklo, da je začel v letečem štartu. Prav nič se ni obotavljal, kar takoj je predlagal nekaj pomembnih popravkov veljavnih zakonov. Kar takoj se bo spremenila zgradba vlade in državne uprave.
Napihnjeni internetni balon je omogočil podjetjem, kot je bilo America Online (AOL), da so s kupčkanjem delnic ustvarjali internetne milijonarje. Novembra 1998 je AOL kupil Netscape za osupljivih 4,2 milijarde dolarjev. Šlo je seveda za izmenjavo delnic, a posel je bil še zmeraj veličasten. Naslednje leto so pri AOL kupili Nullsoft, drobno podjetje, znano po zelo razširjenem predvajalniku večpredstavnih datotek WinAmp. Njegov ustanovitelj, Justin Frankel, je čez noč postal bogatejši za skoraj 100 milijonov zelencev. V teh letih je AOL zmetal kupe denarja še za nekatera druga obetavna internetna podjetja, kot je bil npr. izraelski Mirabilis, avtor zelo priljubljenega programa za takojšnje sporočanje, ICQ. Zdelo se je, da ima AOL vizijo širitve storitev v internetu, s katero bi se otresel odvisnosti in počasi prehitel Microsoft, na čigar programju je temeljil AOLov CD-ROM, vstopnica v internet za stotine milijonov uporabnikov v ZDA in drugod po svetu. Sledil je posel, ki je zasenčil vse druge. Leta 2000 se je AOL, podjetje, ki je zraslo iz Atarijevih videoigric in modemskih stičišč, združilo z medijskim velikanom Time Warner. Vrednost delnic, ki sta jih podjetji vrgli na kup, je bila veličastnih 280 milijard dolarjev.
Miklavž, Božiček in dedek Mraz, tri inkarnacije istega v svetnika povišanega maloazijskega škofa Nikolaja, imajo letos pri nas še razmeroma enostavno delo. Mlado in staro, ki si želi imeti vedno pri roki elektronsko zabavo, jim bo pisalo le za GBA. Ali GameBoy Advance, za vse tiste, ki jim novodobne kratice ne gredo najbolje od rok. No, da ne bomo komu delali krivice, nekaj bo tudi takih, ki si bodo zaželeli N-Gage, Nokiin žepni igralnik, ki je lahko tudi telefon. Ali telefon, ki je lahko tudi igralnik, kakorkoli že gledamo nanj. A že prihodnje leto ne bo tako enostavno, kajti na področju žepnih igralnikov se nam obeta pravo mesarsko klanje.
V mali, nepomembni Sloveniji, za katero niti Slovenci ne vedo, po čem bi bila lahko pomembna ali znana, v velikem delu sveta pa se jim zanjo niti sanja ne, se vsake toliko časa, kot kakšna neozdravljena, ponavljajoča se eksotična bolezen, pojavijo izbruhi ekstravagantnega, na ničemer osnovanega optimizma oziroma "ocen", kako bo Slovenija ravnokar ali najpozneje v petih letih dosegla to ali ono. Nikoli niso roki oddaljeni za generacijo ali dve, Slovenija bo nejasne sanje vedno dosegla ob koncu petletke.
Prvo, kar pade na misel, ko govorimo o Kitajski, je nedvomno njena velikost. Ne geografska, saj jo po tem prekašajo tri države, temveč po številu prebivalcev. Kitajci danes predstavljajo z malo manj kot 1,3 milijarde ljudi približno petino človeštva in to je fenomenalen, včasih že kar malo srhljiv podatek. Orjaški trg, ki ga nihče ne more več ignorirati. Trg, ki raste in je zaradi tega upanje številnih izdelovalcev in celih ekonomij za nadaljevanje ekonomske rasti, ki je marsikje zastala. Trg prihodnosti, tudi za računalništvo.
Čeprav so možna tudi presenečenja in vsekakor ne gre izključiti kakšnih kupčij, s katerimi bi se LDS ohranila vsaj v koaliciji, je videti, da se volivci tudi v Sloveniji prebujajo. Počasi jim prihaja v zavest, da je LDS v zadnjem desetletju opustošila Slovenijo, da je koristila le sebi in svojim najožjim privržencem, večini pa je razmere poslabšala. In predvsem je Slovenijo iz obetavne dežele s številnimi prednostmi v primerjavi s podobnimi državami spremenila v zgolj eno od "držav iz vzhodnega bloka" brez posebnih perspektiv, brez volje in brez idej.
Digitalizacija je proces, ki se je globoko zajedel v številna področja človeške dejavnosti. Vsi poznamo uspeh osebnih računalnikov, namiznih tiskalnikov, digitalnih kamer in fotoaparatov, hišnih kinov, prenosnih telefonov... Ko naprave vse po vrsti postanejo digitalne, je, vsaj teoretično, njihovo medsebojno povezovanje trivialno preprosto. Veliko pa nas že pozna učinek Metcalfovega "zakona" ki pravi, da se uporabnost naprav povečuje s kvadratom med seboj povezanih uporabnikov. Žal je v resničnem svetu medsebojno povezovanje še vse prej kot preprosto. Dokler se izdelovalci naprav ne dogovorijo o skupnem standardu za povezovanje, je medsebojna povezljivost predvsem teorija. Na srečo pa se vse bolj uveljavlja dejanski standard povezljivosti, ki bo v prihodnosti najverjetneje spremenil vse. Brezžični internet je tak standard in končno je začel svoj pohod tudi v dnevno sobo, zadnje oporišče industrije zabavne elektronike pred nezaustavljivim pohodom programiranih naprav, ki jih danes še pooseblja osebni računalnik.
Zgodovina žepnih računalnikov se je sicer začela leta 1993 z Applovim Newtonom, a na njihov pravi uspeh je bilo treba počakati do leta 1996 in prvega Palmovega Pilota. V naslednjih letih smo bili priča hitremu razcvetu in številnim vedno bolj izpopolnjenim modelom, med katerimi so bili med opaznejšimi prav Sonyjevi žepni računalniki Clié. Zaradi tega je novica, da jih bo Sony poslej prodajal samo še na Japonskem, in to le stare modele, kajti tudi razvoj novih naj bi opustili, presenetila marsikaterega poznavalca.
Arhiv
Po avtorjih
