V prejšnji številki smo v računalnik namestili eno najbolj priljubljenih alternativ Microsoftovim Oknom – operacijski sistem Linux Mint 17. Tokrat bomo nadaljevali s spoznavanjem z njim in prilagajanjem, vse z namenom, da bi nam kar najbolj poenostavil vsakdanja opravila.
Linux že po svoji odprtokodni duši zahteva od razvijalske skupnosti čim večjo raznolikost. Poleg izbire distribucije tega operacijskega sistema je treba izbrati še namizno okolje, ki dodatno razširi Linuxov potencial.
Operacijski sistemi Linux slovijo kot zahtevni za uporabo in so pregovorno težko priučljivi, a po drugi strani vedno več ljudi prepričajo s tem, da so zastonj in kot taki skoraj ne predstavljajo stroškov. To vseeno ne pomeni, da jo boste skrbniki in uporabniki operacijskih sistemov z Linuxom odnesli brez težav. Res zna biti teh številčno manj, a so vsaj tako trdovratne kot pri konkurenci, zato je nekaj osnovnih napotkov povsem na mestu.
Razmah digitalne fotografije je prinesel poplavo pripomočkov za urejanje tovrstnih domačih izdelkov. Začelo se je s komercialnimi programi tipa ACDSee in brezplačnimi alternativami za ceno ene poslane kartice, kot pri programu IrfanView, nadaljevalo pa z giganti kova upravljalnika fotografij Picasa, ki so pokrivali več operacijskih sistemov hkrati. Nato se je zbudila široka odprtokodna skupnost.
Ne boste verjeli, vendar zajete slike zaslona občasno potrebujemo tudi linuxaši. Kako se temu streže tam?
Digitalizacija zabavnih vsebin je doživela svojo prvo revolucijo s stiskalnim algoritmom MP3. Od tistih davnih časov je preteklo že veliko vode in primerljivo tej količini se je povečala glasbena zbirka povprečnega računalniškega navdušenca. Format MP3 je priljubljen še danes, čeprav ni več najzmogljivejši. Pravi dedci med informatiki se zato ponašajo z orjaškimi, šarastimi zbirkami popevčic, ki jih ni ravno lahko prenašati naokrog, še teže pa kjerkoli uporabljati.
Življenje mineva s svetlobno hitrostjo. Prehitro. Ko se tega zavemo, je navadno že prepozno. Mladi mislijo, da je še vse pred njimi, starejši ravno nasprotno. Čim več pomladi ima človek za seboj, tem več mejnikov je že preživel. Krsti, birme, poroke, rojstva, smrti, ločitve. Zdaj so tu, že naslednji hip jih ni. Na tej poti vsakega od nas pričaka trenutek, ko si zaželimo vsaj nekaj od tega shraniti in zapustiti zanamcem.
Že dvanajst let mineva, kar se je na trgu pojavil program za peko CD nosilcev, Nero Burning ROM, in kar hitro upravičil ime slovitega rimskega vladarja. Z brezhibnostjo, enostavnostjo in enormno količino zmožnosti je iz sprva težavnega opravila naredil preprosto, samoumevno, vsakdanjo nalogo, ki jo lahko uspešno izvede prav vsak uporabnik Oken. Uslugo bi Nero rad ponovil operacijskemu sistemu Linux.
Med brskalniki še vedno kraljuje Internet Explorer, dohiteva ga Firefox. Vendar pa dokaj dobro kaže tudi Googlovemu Chromu. Najnovejša različica 4 je na voljo tudi za Linux, kjer trenutno nedvomno (še) kraljuje Firefox.
Vsakdo, ki vsaj malo spremlja dogajanje na področju operacijskih sistemov, ve, da Linux spremlja četa težav. Ena glavnih je nepregledna množica različnih distribucij, podobnih kot jajce jajcu, a hkrati dovolj različnih, da povzročijo marsikateri siv las na glavi neukega uporabnika. A včasih je mnoštvo poti dobro za sprehajalca in tako je tudi v primeru, ko iščemo zanesljiv operacijski sistem za otroke.
