Samsung pri tiskalnikih ni novinec, vendar njegovih modelov v Sloveniji že kar nekaj let ni bilo dobiti. Za razliko od Hrvaške, kjer so šli Samsungovi tiskalniki lani zelo dobro v prodajo (po podatkih IDC). No, dva distributerja sta se prodaje v Sloveniji pravkar lotila zelo resno, tako da lahko v kratkem pričakujemo "poplavo" poceni laserskih modelov (tudi barvnih).
Epson je pri povprečnem uporabniku računalniške opreme znan predvsem kot izdelovalec brizgalnih tiskalnikov, podjetje pa ima v repertoarju izdelkov tudi digitalne fotoaparate. Ti so navadno namenjeni manj zahtevnim kupcem. Najnovejša fotoaparata v Epsonovi prodajni paleti sta modela PhotoPC L-300 in PhotoPC L400. Med sabo se, razen po nekaterih lepotnih razlikah na ohišju, razlikujeta le po zmogljivosti tipala. To je pri modelu L-300 trimilijonsko, medtem ko L-400 zajema fotografije s tipalom s štirimi milijoni svetlobnih elementov. Fotografije shranjujeta na kartice SD ali MMC (priložena je kartica Secure Digital z zmogljivostjo 16 MB). Za napajanje poskrbijo štiri baterije ali akumulatorji velikosti AA.
Casio že "od davnih časov" poznamo po miniaturnih digitalnih urah, ki imajo še marsikaj drugega (višinomer, termometer, tudi predvajalnike MP3), v zadnjem času pa tudi kot izdelovalca najmanjših digitalnih fotoaparatov. Prejšnji rod le-teh z oznako Exilim EX-S2 (in izpeljanka M2) je bil velik kakor kreditne kartice, pa tudi nič debelejši (če malo pretiravamo). Vendar je imel (pravzaprav ima, saj je še vedno naprodaj) tudi veliko slabost - bil je brez optičnega zuma. Fotoaparat, ki ne zmore niti malo približati objekta fotografiranja, med resnimi (četudi turističnimi) uporabniki ni cenjen, zato nova različica premore objektiv s trikratnim zumom. Model Exilim EX-Z4 (oznaka pove, da gre za štirimilijonski model) ima Pentaxov objektiv in se v zelo tanko (vendar debelejše od predhodnika) ohišje tudi zloži enako (poševno). Pravzaprav je ves fotoaparat po zasnovi podoben Pentaxovemu modelu Optio S4, a je hkrati vendarle drugačen.
Ixusi so precej priljubljeni in trdno izdelani žepni modeli, ki jih izdeluje Canon in so postali znani po svoji velikosti, ki približno ustreza velikosti škatlice cigaret, pa kljub temu ponujajo dokaj dobro zmogljivost in optične povečave. Svojo ponudbo je Canon pred kratkim dopolnil tudi z nekoliko manj zmogljivim Ixusom i. Za razliko od drugih modelov "i" namreč nima objektiva z optično povečavo, temveč je uporabljen objektiv s fiksno goriščno razdaljo, ki je nekoliko manj širokokotna, kot bi si morda želeli, saj ustreza goriščni razdalji 39 milimetrov v formatu leica. Kljub temu objektiv ob vklopu še vedno nekoliko izstopi iz ohišja (a zares hitro). Objektiv lahko ostri na razdalji od le 3 centimetre naprej, zato ne preseneča, da aparat niti nima posebnega makro načina. Zasnova seveda omogoča, da je Ixus i najmanjši med Ixusi, ni pa tudi najmanjši med žepnimi modeli, saj so recimo Pentaxi kljub optični povečavi manjši. Tipalo je enako kot pri modelu Ixus 400; gre za CCD z diagonalo 1/2,5 palca, ki izkorišča od 3,9 od 4,1 milijona svetlobnih elementov. To je dovolj za slike ločljivosti 2272 × 1704, kot alternativa pa so na voljo še ločljivosti 1600 × 1200, 1024 × 768 in 640 × 480 pik. Ročnih nastavitev je zelo malo, lahko določimo občutljivost delovanja tipala (ISO 50, 100, 200 ali 400), kompenziramo osvetlitev (-2EV do +2EV), določimo način merjenja osvetlitve (lahko "oceni" celotno sliko, upošteva le osrednje območje ali le središčno točko)) in izbiramo področje samodejnega ostrenja (tudi ta Canon lahko sam išče objekte v ospredju na petih področjih, lahko pa za ostrenje določimo tudi središčno področje). Z Ixusom i je mogoče tudi posneti do tri minute dolge filme v ločljivosti 320 × 240 pik.
Ne glede na to, s katero dejavnostjo se ukvarjamo ali preživljamo, je vedno koristno voditi evidenco o svojem delu. Pri kakršnemkoli opravilu z računalnikom nam pri evidentiranju lahko pomagajo namenska orodja - eno takih je tudi Responsive Time Logger.
Najbrž se vam je že zgodilo, da ste imeli podatke shranjene v računalniku, ki ga je uporabljalo več uporabnikov. Če ste želeli drugim preprečiti dostop do njih, je bilo (na primer v operacijskem sistemu Windows XP ali 2000) treba v sistemu definirati vse uporabnike in upravitelja; s tem je vsak uporabnik dobil svojo zaščiteno mapo na primarnem razdelku (znotraj mape Documents and Settings). Lahko ste sicer zaščitili tudi druge mape - tako, da ste kot upravitelj izbrali napreden način varnosti (v Explorerju je treba izključiti Simple File Sharing na zavihku Folder Options/View) ter določili, da določena mapa ni dostopna drugim uporabnikom. A taka zaščita je precej luknjasta. Izkaže se namreč, da se z enostavno zvijačo lahko do podatkov dokoplje vsak upravitelj sistema. Dokaj zoprno. Zadeva kar kliče po namenskem orodju za zaklepanje datotek. Drugi razlog, ki nas vodi do tega, je to, da z upravljavskimi orodji v Oknih XP ni mogoče zaščititi podatkov na prenosnih nosilcih. Če podatke zapečete, so avtomatično berljivi komurkoli, ne glede na avtorizacijo, ki je bila definirana znotraj operacijskega sistema.
Če sodimo po intenzivnosti širjenja ponudbe, je telefonija VoIP področje, na katerem se bodo v naslednjih nekaj letih zgodili veliki premiki. Podjetja, ki vidijo svojo poslovno priložnost v posredovanju pogovorov prek interneta, postajajo vse bolj agresivna.
Video zapisov je vedno več in hkrati tudi preveč, vsaj s stališča uporabnikov, ki marsikdaj ne vedo, kaj pravzaprav pomeni kakšna končnica in katere kodeke potrebujemo, da si lahko ogledamo film. A to je že druga zgodba. Oglejmo si Videozilla, program za prevajanje v različne video zapise.
Sony na trgu LCD monitorjev nikoli ni tekmoval z izdelovalci najcenejših modelov, temveč se je za svoj tržni delež raje boril z nekoliko prestižneje opremljenimi, a tudi dražjimi izdelki. Nova družina monitorjev ima modele na voljo v dveh različicah: kot navaden računalniški LCD ali pa kot LCD TV.
Ko je Sony lani izbranim evropskim novinarjem v idiličnem okolju italijanskega jezera Como predstavljal videokamero HDR-FX1 kot prvo kamero visoke ločljivosti, namenjeno ljubiteljski rabi, se je večina navzočih strinjala, da bi morali tisto "ljubiteljska" jemati s precejšnjo rezervo in da se bo kamera veliko pogosteje znašla v rokah poklicnih uporabnikov. Dobrega pol leta pozneje je v evropske trgovine prišla tudi druga Sonyjeva kamera visoke ločljivosti, namenjena ljubiteljski rabi, a je dejansko prva, ki si tak naziv tudi zares zasluži.
USB ključi so se na trgu že dobro uveljavili, vendar pa so izdelki, ki ponujajo nekajgigabajtno zmogljivost, dokaj dragi in redki. Seagate zahtevnejšim kupcem tako ponuja alternativo - 5-gigabajten mikro disk v zanimivem zunanjem ohišju.
USB pomnilniški ključi so se že uveljavili kot nadomestek za diskete, ko želimo prenašati datoteke med računalniki. Včasih pa zmogljivost, ki jo ponujajo flash pomnilniki, ni dovolj.
Panda Gatedefender 8200 je namenska naprava za varovanje omrežja. Sodi v serijo 8000, ki je namenjena delu v kakršnemkoli omrežju, ne glede na velikost ali topologijo, in obsega tri modele. Model 8200 je najzmogljivejši in namenjen podjetjem z več kot 500 uporabniki. Njegova naloga je varovati omrežje pred virusi, nezaželeno pošto in spletnimi vsebinami. Za vsako od teh zaščit je treba dokupiti licenco, cena pa je odvisna od števila uporabnikov.
Še pred kratkim je veljalo, da so izdelki WLAN uporabljali eno, največ dve anteni. Belkin in Linksys sta nedavno ob pomoči tehnologije True MIMO to mejo prestavila na tri, medtem ko je Netgear ubral še drznejšo pot in predstavil usmerjevalnik, ki ima kar sedem anten.
Kaleidagraph 4 je na voljo za okolji Windows in Mac OS X, mi smo preizkusili okensko različico. Do programa pridemo najlaže v spletni trgovini izdelovalca. Cena 200 dolarjev ni prav nizka, na voljo pa je znaten popust za nadgradnje s prejšnje različice oziroma za nadgradnje iz drugega okolja (z Oken na Maca ali nasprotno). Kupci iz šol, ki jim Kaleidagraph tudi dolguje svojo priljubljenost, lahko dobijo program po nižji ceni. Namestitveno datoteko prenesemo iz spleta in tehta le 8 MB. Pri namestitvi se poleg programa na disk prenesejo še obsežna navodila za uporabo v zapisu pdf. Teh uporabnik kmalu po seznanitvi s programom ne potrebuje več.
Spletni dnevniki, "blogi", so v zadnjem času precej priljubljeni med uporabniki interneta, pa naj jih piše naš znani Jonas ali pa domača gospodinja Mica. Blogi so pravzaprav spletne strani, namenjene vodenju dnevnika. To pomeni, da so razdeljene na leta, mesece in dneve, znotraj katerih lahko preberemo zapise avtorja. Ta lahko po pravilu k besedilu doda tudi kakšno sliko, naprednejši dnevniki pa imajo možnost komentiranja zapisov prek spletnega obrazca. In to je v osnovi vse. Teže jih je seveda urejati, predvsem tistim, ki niso vešči spletnega programiranja.
Neposredno v omrežje priključene pomnilniške naprave (Network Attached Storage - NAS) so v večjih omrežjih zaradi razmeroma nizke cene in preprostega vzdrževanja priljubljen način povečanja diskovnega prostora, ki je na voljo uporabnikom. V zadnjem času pa so na voljo tudi rešitve za ljudi s plitkejšimi žepi.
Osnovni predvajalniki DivX so danes na voljo že za malo več kot 10 tisočakov, zahtevnejši uporabniki pa si seveda lahko omislijo naprave, ki sicer stanejo nekajkrat več, a zato ponujajo precej več zmožnosti.
Ko je Intel predstavil prve dvojedrne Pentiume, je AMD skoraj hkrati na trg poslal svoj odgovor nanje. Novi Athloni 64 X2 imajo, podobno kot Pentiumi D, dve jedri.
Toshiba je letos predstavila prenosnike Qosmio, namenjene predvsem večpredstavni rabi. Odlikujejo se po odličnih zaslonih širokega formata in za prenosnike nadpovprečnih zvočnih sposobnostih. Preizkusili smo Qosmio F10-106, ki je dostopnejši od dveh modelov, trenutno dobavljivih na našem trgu. To je ne preveč vitek niti lahek prenosnik. Zasnovan je okoli procesorja Pentium M in nabora Intel 855GME. Procesor deluje s taktom 1,7 GHz. Vgrajenih 512 MB pomnilnika povsem zadostuje za udobno delo, na hitrostnem preizkusu med notesniki s procesorji Pentium M pa je pristal v sredini.
Solonote 8089C je klinasto oblikovan prenosnik (spredaj je za centimeter in pol tanjši kot na zadnji strani), ki s svojo opremljenostjo in ceno meri na manj zahtevne kupce. Prenosnik je namreč namenjen predvsem poganjanju pisarniških programov, medtem ko za igre ali zahtevnejšo večpredstavno programsko opremo ni najprimernejši.
Prenosnik Solonote 8066 ima prijetno oblikovano ohišje, v katero je zloženo drobovje, ki ga poganja procesor Intel Pentium M s taktom 1,6 GHz. Za delo ima na voljo 256 MB pomnilnika, ki za poganjanje poslovnih programov povsem zadostuje, zaganjanje večpredstavnih programov pa bo nekoliko počasnejše. Računalnik temelji na naboru podjetja Intel in tudi zvočna in grafična kartica sta delo istega izdelovalca. Izrisovanje slike v 3D programih in igrah je nekoliko počasnejše, a prenosnik temu niti ni namenjen.
Solonote 8050QDA lahko po zmogljivosti nadomesti tako domači kakor tudi poslovni računalnik. Opremljen je s procesorjem Intel Pentium M, ki je pri taktu 1,6 GHz srce tega prenosnika. Za udobno delo ima 512 MB delovnega pomnilnika, za shranjevanje podatkov pa mu je na voljo 60 GB prostora na disku. Po številu priključkov, ki jih ponuja ohišje, sicer ne izstopa, vendar ponuja vse standardne vmesnike. Na osnovni plošči z naborom Intel Alviso ima vgrajeno zvočno kartico Intel 82801FB (na ohišju najdemo tudi izhod SPDIF), za prikaz slike na monitorju z ločljivostjo 1280 × 800 pik skrbi grafična kartica GeForce GO 6200 s 128 MB pomnilnika. Ta se je na preizkusu izkazala kot učinkovita (program 3D mark 2001 ji je prisodil 5402 točk), tako da omogoča tudi igranje novejših iger.
Ricohov aparat Caplio R2 po tehničnih značilnostih nekako odstopa od povprečnih aparatov spodnjega cenovnega razreda. Poglavitna posebnost je objektiv, ki ponuja 4,8-kratno optično povečavo, njegova goriščna razdalja pa bi v svetu 35-milimetrskega filma ustrezala razponu od 28 do 135 mm. Aparat tako ponuja slikanje s precej širšim kotom kakor večina kompaktnih aparatov, katerih objektivi v skrajno širokem položaju navadno ponujajo goriščnico 35 mm.
Caplio GX8 je namenjen nekoliko zahtevnejšim kupcem, tako po tehničnih zmogljivostih kot po ceni. Ponuja veliko ločljivost posnetkov, saj ima tipalo kar osem milijonov pik. Objektiv ima samo trikratno optično povečavo. V dobro mu lahko štejemo, da je v skrajno širokokotnem položaju goriščna razdalja ekvivalentna 28 mm in ne običajnim 35 mm. Ricoh za doplačilo ponuja tudi širokokotno predlečo, ki kot slikanja še nekoliko razširi, na 22 mm.
Prestigiov model Nobile 1590w je naslednik modela 159w, ki smo ga opisali v aprilski številki. Gre za prenosnik s 15,4-palčnim zaslonom širokega formata in ločljivostjo 1680 × 1050 pik. Po zunanjih merah je od predhodnika malenkost večji, dodatne obline pa so prinesle tudi nekaj dodatne teže.
Na lanskoletni Photokini smo bili priča predstavitvi Pentaxovega *istDs, ki nas je navdušil z majhno težo, dobrim posnetkom in ugodno ceno. Namenjen je predvsem manj zahtevnim fotografom, a to ne pomeni, da smo tudi pri zahtevnejšem fotografiranju za kaj prikrajšani. Slabo leto po tem pa so nas zopet presenetili in izdelali še cenejšo različico modela *istD z oznako L. Ta se od predhodnika po velikosti ne razlikuje in sledi že utečeni prepoznavi teh modelov. Še vedno velja za najmanjšega med digitalnimi SLRji in s še manjšo težo, okrog 590 gramov, za najlažjega. Težo so zmanjšali na rovaš prizme, namesto katere je v fotoaparat vgrajen lažji sistem ogledalc. Aparat kljub majhnosti dobro leži v roki, za kar ima največ zaslug dober gumijast oprijem, vendar pa lahko po daljšem držanju roko vseeno utrudi. Najopaznejša sprememba na ohišju je prav gotovo povečan LCD pregledovalnik, ki zdaj po diagonali meri slabih 13 milimetrov več kot tisti pri *istDs, a je ločljivost ostala enaka, 210.000 pik. Priloženi objektiv se je izkazal odlično, malce deformacije je bilo zaslediti pri širokem kotu, vendar pa je kotna ostrina pri vseh položajih zuma zelo dobra, svetlobna prepustnost s 3,5-5,6 pa je za ta razred povsem običajna. Tudi tokrat je fotoaparat združljiv s starejšimi Pentaxovimi objektivi, pa tudi z objektivi za srednjeformatne klasične modele 67 in 645 ter navojem 42 prek adapterja. Fotoaparat tudi tokrat poganjajo štiri baterije velikosti AA, ki omogočajo dolgotrajno fotografiranje.
C-7070WZ nadaljuje tradicijo Olympusovih modelov zmogljivega razreda kompaktnih digitalnih fotoaparatov. Tipalo sodi v razred 7 MP, tako da je največja ločljivost snemanja kar 3072 × 2304 pik, na voljo pa so praktično vse vmesne ločljivosti do velikosti VGA (640 × 480 pik). Slike zna zapisovati v zapisu JPEG, TIFF ali kot neobdelane "surove" (RAW) podatke. Kot pomnilniški nosilec uporablja kartice xD ali Compact Flash II, torej podpira tudi mikrodiske. Ohišje je že kar konkretno veliko, predvsem je zelo visoko, je črne barve in omogoča zelo dober prijem, saj ima precej odebeljen rob in ob strani nedrsečo prevleko.
C300 je namenjen manj zahtevnim fotografom, saj je zasnovan skrajno preprosto. V plastično ohišje, ki precej drsi in ne omogoča dobrega oprijema, je vgrajen objektiv s fiksno goriščno razdaljo, ki je enaka 37 mm v formatu leica. Svetlobna jakost je skromnih 4,5, ostri pa od 80 cm naprej. Makro načina ne pozna. Tipalo zajema slike s 3,2 milijona svetlobnih elementov, pozna pa le eno ločljivost, 2096 × 1560 pik. Slike se zapisujejo v 16 MB notranjega pomnilnika, uporabiti je mogoče tudi kartice SD/MMC. Ročnih nastavitev praktično ni, lahko le kompenziramo delovanje osvetlitvene avtomatike med -2EV in +2EV v korakih po 0,5EV. Ni niti ročnega določanja temperature bele niti česa drugega.
Eden zmogljivejših Kodakov je model Easyshare DX7630. Ohišje je izdelano iz kombinacije temno in svetlo sive umetne mase, ob strani pa ima odebeljen rob za boljši prijem. Blizu držala je postavljena bliskavica, tako da jo je mogoče ob neprevidni rabi hitro prekriti s kazalcem. Na vrhnjem delu je stikalo za zumiranje, ki ima na sredini tudi sprožilec, blizu pa so še tipke za vklop hitrega zaporednega slikanja, makra ali slikanje panoram ter način delovanja bliskavice. Zumiranje je zelo počasno in poteka v korakih.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
