Prenosniki TroNote so na slovenskem trgu navzoči že nekaj časa, merijo pa na kupce, ki za računalnik niso pripravljeni odšteti še zadnjega cekina. Model T65-CX spada med srednje zmogljive modele te blagovne znamke. Opremljen je z Intelovim Pentiumom M s taktom 1,4 GHz, 256 MB pomnilnika in 60 GB diska. Kombinirana optična enota zmore branje DVDjev in pisanje na CDje. Za grafiko skrbi ATIjev sistemski nabor.
Toshibina družina prenosnikov Tecra je bila vedno namenjena najzahtevnejšim kupcem, ki so za vrhunski prenosnik odšteli tudi temu primerno ceno. Danes so razlike med cenejšimi in dražjimi prenosniki precej manjše kot včasih, kljub temu pa Tecra S1 izstopa iz siceršnje palete Toshibinih prenosnikov. Po opremljenosti se lahko kosa z večino drugih prenosnikov v tem razredu: procesor Pentium M deluje s taktom 1,7 GHz, pomnilnika je za 512 MB, diska pa za 60 GB. Prenosnik je opremljen z brezžičnim omrežnim vmesnikom in bluetoothom.
Portege R100 spada med najlepše oblikovane prenosnike na trgu. Za to se ima zahvaliti predvsem tankemu ohišju, ki deluje zelo elegantno. Z debelino 1,5 cm in težo 1,1 kg spada med najmanjše in najlažje prenosnike, kljub temu pa gre še vedno za spodobno opremljen računalnik s procesorjem Pentium M s taktom 1,1 GHz (gre za varčno različico procesorja), 256 MB pomnilnika in 40 GB diska. Optična enota v ohišje seveda ni vgrajena, Toshiba pa ponuja zunanjo enoto za doplačilo. Pohvaliti moramo to, da je prenosniku priložen dodaten akumulator, ki ga namestimo v priklopni postaji namenjeno razširitveno mesto na dnu prenosnika. S tem prenosnik prijetno privzdignemo.
Toshibin prenosnik Portege M100 je naslednik uspešnega modela Portege 4000. Podobno kot pri predhodniku gre za prenosnik, ki sicer ne spada med najmanjše in najlažje, ima pa zato vgrajeno optično enoto in nekoliko pestrejši nabor vmesnikov. Opremljen je z 1,2-gigaherčnim procesorjem Pentium M, 256 MB pomnilnika in 40-gigabajtnim diskom. Pograjali bi zaslon, ki ima nekoliko slabšo kotno vidljivost, zato pa se lahko prenosnik pohvali z najboljšimi zvočniki v svojem razredu, ki spravijo iz sebe nekoliko čistejši zvok od tekmecev. Zanimivo, da gre za enega redkih prenosnikov, ki ima samo krmilno paličico, vsaj začetnike pa bo motilo, da sta "levi" in "desni" gumb razporejena drug nad drugim.
Preostala dva modela Solonote, ki smo ju preizkusili, po opremljenosti in videzu še bolj ustrezata prenosnikom Prestigio. Procesor je Pentium M s taktom 1,5 GHz, opremljena pa sta s po 512 MB pomnilnika in 60-gigabajtnim diskom. Šibkejši model, P1556, ima kombinirano optično enoto, medtem ko je model P1557 opremljen z zapisovalnikom DVD. Zmogljivejši model ima ločen grafični procesor ATI Radeon 9600, pa tudi ločljivost zaslona je večja, 1400 × 1050 pik.
NEC z modelom Versa M340 meri predvsem na kupce s plitvejšimi žepi, ki pa vseeno niso pripravljeni pristati na prevelik kompromis pri opremljenosti prenosnika. M340 je sicer še eden izmed tipičnih predstavnikov prenosnikov s procesorjem Pentium M in se po opremljenost ne razlikuje od večine tekmecev. Gre za klasično oblikovan prenosnik umirjenega videza, ki sicer spada med večje prenosnike s procesorjem Pentium M.
MSI je še eno izmed podjetij, ki si je ugled ustvarilo predvsem s proizvodnjo grafičnih kartic in osnovnih plošč, v zadnjem času pa se poskušajo uveljaviti še na celi vrsti drugih področij, med drugim tudi na trgu prenosnikov. M510C je prvi prenosnik tega podjetja, ki je naprodaj tudi pri nas. Prenosnik je zelo zanimive oblike, z veliko svetlečimi plastični deli. Opremljen je s procesorjem Pentium M s taktom 1,5 GHz, 256 MB pomnilnika in 40-gigabajtnim diskom.
IBMovi prenosniki ThinkPad T spadajo med najzmogljivejše prenosnike tega izdelovalca, modela na preizkusu pa sodita med bolje opremljene modele iz te družine. T41p spada celo med mobilne delovne postaje s certifikati za delo s programi CAD/CAM, seveda pa je opremljen z ATIjevim FireGLom s 128 MB pomnilnikom. Prenosnika sicer sodita med najmanjše in najlažje v svojem razredu in se z enim očesom že spogledujeta s ultralahkimi modeli. S 512 MB pomnilnikom in kombinirano enoto sicer ne spadata med najbolje opremljene prenosnike, kljub temu pa se lahko kosata z večino tekmecev.
Hyundai je pri nas bolj znan po avtomobilih, v svetu računalništva pa po monitorjih. Podjetje se je odločilo, da bo poskusilo srečo tudi na trgu prenosnikov. Model P57F spada v srednji razred Hyundaieve ponudbe prenosnikov. Gre za izdelek s procesorjem Pentium 4, ki deluje s taktom 2,8 GHz. Pomnilnika je 512 MB, na disku pa za 40 GB podatkov prostora. Prenosnik je opremljen z nadpovprečnim grafičnim procesorjem: ATIjev Radeon Mobility 9600 ima kar 128 MB namenskega pomnilnika, sliko pa prikazuje na zaslonu z ločljivostjo 1400 × 1050 pik. Brezžičnega omrežnega vmesnika prenosnik nima. Ob strani prenosnika najdemo čitalec za pomnilniške kartice, ki podpira vse formate pomnilniških kartic.
Compaq nx7010 je edini Hewlett-Packardov prenosnik z zaslonom širokega formata. Gre sicer za enega bolj domiselno oblikovanih prenosnikov s 15,4-palčnim zaslonom, tako da deluje manjši od nekaterih, sicer po merah enako velikih modelov. Prenosnik je dobro opremljen: procesor Pentium M deluje s taktom 1,6 GHz, pomnilnika je 512 MB, disk pa je 60 GB. Vgrajen je zapisovalnik DVDjev. Tudi nad naborom brezžičnih vmesnikov se ne moremo pritoževati: poleg vmesnika bluetooth ima tudi omrežni vmesnik 802.11g.
Bolj stroge oblike, pa tudi zmogljivejše zasnove od modela nx9005 je HPjev prenosnik Compaq nx5000. Gre za prenosnik s procesorjem Pentium M, ki deluje pri 1,4 GHz. Opremljen je povsem standardno: 256 MB pomnilnika, 40 GB diska, kombinirana optična enota in brezžični omrežni vmesnik, ki podpira standard 802.11b. 15-palčni zaslon ima ločljivost 1024 × 768 pik, za prikaz slike na zaslonu pa skrbi Intelov sistemski nabor.
HPjev najmanjši prenosnik po zasnovi ohišja spominja na preostale modele tega izdelovalca z oznako nc, le da je ohišje manjše in lažje. Gre za manjšo nadgradnjo modela nc4000, od katerega se po zunanjosti ne razlikuje. Spada med debelejše ultralahke prenosnike, saj je debel skoraj tri centimetre. Kljub temu v računalnik ni vgrajena optična enota, izdelovalec pa ne prilaga zunanje enote USB. Sicer gre za spodobno opremljen prenosnik s procesorjem Pentium M, 512 MB pomnilnika in s 40-gigabajtnim diskom. Tipkovnica pri nc4010 spada med boljše v tem razredu, kljub temu je pri razporeditvi tipk nekaj nelogičnosti (npr. tipki PgDn/PgUp sta v zgornji vrsti, vendar ne ob robu). Pograjati moramo to, da se spodnja stran prenosnika med delovanjem kar opazno segreje. Pri meritvah se je odrezal dokaj povprečno: pri hitrosti smo na račun dokaj zmogljivega procesorja pričakovali nekoliko boljši rezultat. Tudi čas trajanja akumulatorja je nekoliko kratek.
Gericomov prenosnik Cinema XXL je nedvomno največji prenosnik na našem preizkusu, če gledamo zunanje mere. Velikan s 17-palčnim zaslonom je širok skoraj 40 cm, debel 4,5 cm in tehta 4,5 kg. Vse to kaže, da je namenjen predvsem pisalnim mizam, medtem ko ga bodo na terenu uporabljali le redki. Prenosnik je sicer dobro opremljen: Intelov procesor Pentium 4 deluje s taktom 2,8 GHz, pomnilnika je 512 MB, na disku pa je za kar 80 MB podatkov prostora. 17-palčni zaslon deluje z ločljivostjo 1440 × 900 pik, kar je nekoliko malo, predvsem igričarje pa bo razveselilo to, da je prenosnik opremljen z ATIjevim Radeonom Mobility 9700 s 128 MB pomnilnikom.
Lifebook E8010 je najzmogljivejši prenosnik v Fujitsu Siemensovi ponudbi. Preizkusili smo dva prenosnika. Šibkejši ima 1,6-gigaherčni procesor Pentium M, 512 MB pomnilnik, 60-gigabajtni disk in kombinirano optično enoto. Še bolje je opremljen E8010 Supreme, ki ima 1,7-gigaherčni procesor, zmogljivejši disk (80 GB) in zapisovalnik DVDjev. Supreme ima vgrajen tudi ATIjev Radeon 9700 s 128 MB pomnilnikom, medtem ko ima šibkejši model grafični procesor integriran v sistemski nabor.
Fujitsu Siemensov prenosnik Lifebook C1110 je najmanj zmogljiv član "poslovne" družine prenosnikov Lifebook. Gre za povprečno opremljen prenosnik z Intelovim procesorjem Pentium M s taktom 1,5 GHz. Pomnilnika je za 256 MB, diska pa 40 GB. Za povezovanje v brezžično omrežje skrbi vmesnik WLAN, ki omogoča povezovanje po standardu 802.11g.
Najcenejši prenosnik na našem preizkusu je Fujitsu Siemensov Amilo Pro V1000. Gre za prenosnik z nekoliko starejšo zasnovo, ki pa se še vedno lahko kosa s šibkejšimi modeli drugih izdelovalcev. Srce prenosnika je Intelov Celeron s taktom 2,4 GHz, opremljen pa je še z 256 MB pomnilnika in 40-gigabajtnim diskom. Ohišje prenosnika deluje nekoliko plastično, pa tudi med najtanjše ne spada, saj je debelo skoraj štiri centimetre, pri čemer pa velja omeniti, da prenosnik ni tako težak kot nekateri podobno debeli tekmeci.
Dellov prenosnik Inspiron 9100 zaradi svoje velikosti in mase že težko upraviči ime "prenosnik". Debel je namreč več kot 5 cm, tehta pa dobre štiri kilograme. Gre za izdelek, ki niti ne skriva, da gre za namizni računalnik v prenosljivem ohišju, ki v nuji omogoča tudi delo z vgrajenim akumulatorjem. Opremljen je vrhunsko: Pentium 4 s taktom 3,2 GHz, 512 MB pomnilnik in kar 80-gigabajten disk. Na 15,4-palčen zaslon z ločljivostjo 1680 × 1050 pik sliko riše ATIjev Radeon 9700 s 128 MB namenskega pomnilnika. Prenosnik je opremljen tudi z brezžičnim omrežnim vmesnikom, ki podpira povezovanje v omrežja po standardu 802.11g.
M6800N, je že na prvi pogled pritegnil več pozornosti od šibkejšega modela. Gre za simpatično oblikovan prenosnik, ki sicer ne spada med najmanjše, z dokaj zmogljivo notranjostjo. Intelov procesor Pentium M deluje s taktom 1,5 GHz, pomnilnika je 256 MB, diska pa 60 GB. 15-palčni zaslon ima ločljivost 1400 × 1050 pik, za prikaz slike na zaslonu pa skrbi ATIjev Mobility Radeon 9600 s 64 MB namenskega pomnilnika. Nekoliko nas je zmedlo dokaj široko ohišje, saj smo najprej pričakovali prenosnik z zaslonom širokega formata.
Asus je podjetje, ki je sicer bolj znano po osnovnih ploščah in grafičnih karticah, vendar je tudi s prenosniki, ki se ponašajo z ugodno ceno, dokaj navzoč na trgu. Model A2500H sodi med manj zmogljive prenosnike tega izdelovalca. Opremljen je z Intelovim procesorjem Pentium 4 s taktom 2,8 GHz. Gre sicer za prenosnik z dokaj običajno notranjostjo, še največja posebnost je 512 MB pomnilnika, kar je dvakrat več, kot ponujajo konkurenti s podobno ceno. Brezžičnega omrežnega vmesnika nima.
TravelMate 6003LMi je naslednik družine TravelMate 600, po kateri je povzel tudi večino oblikovnih potez. Gre za zmogljiv prenosnik s procesorjem Pentium M s taktom 1,6 GHz, 512 MB pomnilnikom, 60-gigabajtnim diskom in zapisovalnikom DVDjev. Pri Acerju zasnove ohišja v primerjavi s predhodnikom niso spreminjali, gre za robusten in trden prenosnik. Edini na preizkusu je opremljen z vmesnikom DVI (za digitalni priklop zunanjega monitorja LCD), verjetno se lahko v prihodnje nadejamo posnemovalcev med tekmeci.
Med žepnimi modeli najdemo rudi Ricohov model Caplio R1. Ta je zanimivi tudi zaradi dokaj dobre zmogljivosti, ki jo ponuja po razmeroma ugodni ceni. Ima namreč kar 4,8-kratno optično povečavo, kar je največ v tem razredu sploh, res pa je svetlobna jakost slabša in sega od 3,3 do 4,8. Zaradi tega tudi nekoliko slabše ostri v slabih svetlobnih razmerah. Ostrenje je zmerno hitro in dokaj natančno, deluje pa od 30 cm naprej, v makro načinu od vsega enega centimetra naprej. Ima pa zato dober, predvsem v tem razredu zelo redek široki kot, ki je ekvivalent 28 mm, tele položaj pa je v formatu leica enak 135 mm. Ohišje je oblikovano tako, da je prijem nekoliko slabši, saj je zelo gladko. Tudi tipke za upravljanje so nekoliko neodzivne in neprijetne za rabo. Zaslon ima veliko diagonalo 46 mm in ločljivost 110.000 pik, a je slika dokaj povprečna in se ne more primerjati z najboljšimi. Aparat deluje predvsem z avtomatiko, a je na voljo tudi nekaj ročnih nastavitev, kot so določanje temperature bele izmed petih prednastavitev (lahko pa jo tudi zajamemo s predloge). Med ISO 64 in 800 (kar je seveda zelo dober obseg) je mogoče izbrati občutljivost delovanja tipala, posnetke je mogoče delati tudi v intervalih in tako naprej. Menuji so pregledni, niso pa prosojni (tako da izreza med uporabo ne vidimo). Zaslonke sicer ni mogoče določiti, je pa mogoče ročno določiti daljše čase osvetljevanja (1, 2 in 4 sekunde). Tipalo ima efektivno ločljivost 3,98 milijona pik (diagonala je 1/1,8 palca), slike pa so lahko ločljivosti 2304 × 1728, 1600 × 1200, 1280 × 960 in 640 × 480 pik. Shranjujejo se v 12-megabajtni pomnilnik, kar je za seveda premalo, zato je potrebno dokupiti pomnilniško kartico vrste SD. Pri zajemanju fotografij se aparat obnese nekoliko bolj povprečno. Avtomatika je nagnjena k podosvetljevanju, zelo slabo je tudi samodejno prilagajanje bele, zato tudi barve niso najbolj pravilne. Lahko so celo videti nekoliko "sprano". Kljub temu za normalno rabo kakovost povsem zadostuje, še posebej pri tej zmogljivosti in ceni.
Tudi Optio X sodi med manjše žepne modele, po katerih se je Pentax proslavil že v preteklosti. Vendar je zasnovan malo drugače, saj je tanko kovinsko ohišje vrtljivo na sredini. Kljub temu objektiv ni v celoti vgrajen v ohišje kot pri podobnih modelih, temveč še vedno "pokuka" iz ohišja kot pri klasični zasnovi. Vrtljivost je tako namenjena izključno vrtenju objektiva navzgor in navzdol (oziroma okoli celotne osi). Goriščna razdalja sicer sega od 35,6 do 107 mm v formatu leica, svetlobna jakost pa je med 2,6 in 4,8. Ostriti zmore od 40 cm naprej v makro načinu od dokaj skromnih 18 cm. Ima pa aparat kar precejšnje težave pri pravilnem ostrenju, še posebej v makro načinu. Kadar ostrine ne zna "zakleniti", niti ni mogoče fotografirati. Povejmo tudi, da je ohišje oblikovano tako, da ga je precej težko dobro prijeti, saj lahko aparat ponavadi držimo le z dvema prstoma, to pa seveda zmanjša stabilnost roke.
Med majhnimi in trdnimi zmogljivimi fotoaparati najdemo tudi Pentaxov Optio 750Z. Obliko kovinskega ohišja poudarja črna nedrseča prevleka na prednji strani ohišja, ki rabi tudi za boljši oprijem sicer kar precej drsečega ohišja. Na hrbtni strani je nameščen po obeh oseh vrtljiv barvni zaslon LCD z diagonalo 46 mm. Alternativa mu je majhno optično kukalo ob strani ohišja. Prek upravljalnega dela lahko upravljamo menuje, zumiramo (pri čemer aparatu zamerimo precejšnjo sunkovitost in majhno število vmesnih položajev), določamo način delovanja bliskavice, izberemo zakasnitev proženja ali hitre zaporedne posnetke ter določimo način ostrenja (makro, panorama, ročno). Zgoraj je okoli sprožilca nameščeno tudi krožno stikalo za izbiranje načina delovanja. Med temi je na voljo tako samodejni, polsamodejni in tudi ročni način določanja časa osvetljevanja in velikosti zaslonke. Na voljo je tudi 12 scenskih nastavitev, ki prilagodijo delovanje avtomatike (najdemo celo take programe, kot so "jesenske barve", "ognjemet" ali "hrana"), poleg tega pa lahko posnamemo panoramske posnetke z več slikami v vodoravni ali navpični vrsti ter celo "stereo slike" (iz dveh malo zamaknjenih slik), snemamo dokaj kakovosten video (640 × 480 pik, 30 slik na sekundo), eden bolj nenavadnih programov pa je zagotovo možnost, da napravo uporabljamo kot digitalni merilec za merjenje osvetlitve. V tem načinu lahko izmerimo čas in zaslonko, ki jo potrebujemo za določeno občutljivost filma glede na neko sceno. Druge nastavitve, kot so določanje občutljivosti zajemanja, izbor temperature bele itd., so na menujih, ki so pregledni, a žal niso prosojni (če torej kaj spreminjamo, izreza ne vidimo več).
Olympus že dolgo ponuja med zmogljivimi modeli tudi ugodno majhne in trdne modele. Tak je tudi digitalni fotoaparat s 7 MP tipalom C-70 Zoom. Kljub majhnim meram magnezijevega ohišja omogoča dober prijem, k čemur pripomore tudi nedrseča prevleka na prednji strani ohišja. Na hrbtni strani je sicer bolj nagneteno, saj je tam velik barvni zaslon, ki ima diagonalo 51 mm in ločljivost kar 206.000 pik. Kakovost zaslona je zelo dobra, slika je svetla in kontrastna, tudi odzivnost je med boljšimi. Pri gledanju prizorov imamo na voljo tudi hologram, ob prikazovanju katerega na sliki kot črne utripajoče površine vidimo podosvetljene dele, kot rdeče pa nadosvetljene. To zna biti zelo uporabno, če nismo prepričani o tem, na katerem delu meriti osvetlitev. Način merjenja osvetlitve in področje ostrenja sicer določamo prek tipk na hrbtni strani ohišja, tu vklopimo tudi zakasnitev proženja ali vklopimo daljinski upravljalnik ter določimo način delovanja bliskavice (to moramo sicer ob uporabi ročno odpreti). Tipke desno od zaslona so namenjene upravljanju menujev, razen tipke AEL, ki je namenjena "zaklenitvi" osvetlitve. Z vrtljivim kolesom za način delovanja, ki je prav tako na hrbtni strani ohišja, lahko izberemo avtomatiko, polavtomatiko (z ročno določitvijo časa ali zaslonke), ročni način delovanja, eno izmed petih scenskih prednastavitev, ki prilagodijo način delovanja avtomatike določenim situacijam, ali izberemo snemanje dokaj kakovostnega videa ločljivosti 640 × 480 s hitrostjo 30 slik na sekundo. Večina nastavitev tako poteka po menujih. Ti so oblikovani po vzoru drugih Olympusov in so pregledni in uporabni. Med različnimi možnostmi so tudi možnost določanja zasičenosti in ostrine, med pregledovanjem pa lahko tudi uporabimo algoritem za samodejno odpravljanje rdečih oči, ki deluje solidno. Samodejno določanje temperature bele je med boljšimi, na voljo pa je tudi pet prednastavitev, zajem bele s predloge in tudi ročno popravljanje bele. Na vrhu ohišja je tipka za vklop, sprožilec, okoli tega pa pomikač za zumiranje.
V poplavi fotoaparatov z veliko optično povečavo redko najdemo izdelek, ki stane občutno manj kot 100.000 tolarjev, tako da se tisti, ki za fotoaparat niso pripravljeni odšteti nekoliko več denarja, večinoma odločajo za nakup fotoaparata s trikratno optično povečavo. Konica Minolta pa je hkrati z modelom Dimage Z3 predstavila tudi njegovo okleščeno različico, Z10, s katero naj bi pritegnili prav te. Fotoaparat, ki je po zunanjosti skoraj enak zmogljivejšemu modelu, je namreč na voljo že za dobrih 70 tisočakov, za to pa ponuja tipalo s tremi milijoni pik in objektiv z malo več kot osemkratno optično povečavo. Prva razlika v primerjavi z zmogljivejšimi modeli je pri vgrajeni bliskavici. Ta je pri Z10 nameščena precej niže kot pri Z3, fotoaparat pa tudi nima priključka za zunanjo bliskavico, ki je bila sestavni del vseh Dimageov družine Z.
Med 4 MP digitalnimi fotoaparati je tudi HPjev žepni model Photosmart R507. Gre za ugodno majhen fotoaparat, katerega ohišje je narejeno iz kombinacije kovine in plastike, zato ne sodi med najtrdneje zasnovane modele. Ima objektiv s trikratno optično povečavo, goriščna razdalja pa sega v formatu leica od 35 do 105 milimetrov. Svetlobna jakost meri od dokaj dobrih 2,6 do nekoliko slabših 4,8. Izostriti zmore objekte na razdalji od 50 cm naprej, v makro načinu pa od 14 cm naprej. Tipalo izkorišča 4,05 milijona svetlobnih elementov, žal pa ima le eno ločljivost, ki je ustrezna za razvijanje na papir - to je največja ločljivost 2320 × 1744 pik. Poleg te ima namreč le še ločljivosti 1280 × 960 in 640 × 480. Slike se sicer shranjujejo na kartice SD, priložena je taka zmogljivosti 32 MB.
Photosmart M307 in M407 sta manj zmogljiva digitalna fotoaparata, ki si ta naziv zaslužita v dobesednem pomenu besede. Že zasnova ohišja obeh modelov je precej preprosta. Ohišje je namreč plastično in dokaj veliko, predvsem in nekoliko neprijetno za držanje. Tudi kakovost tipk je precej slaba, zaslon LCD pa je povprečne kakovosti, pa čeprav ima zelo spodobno diagonalo 46 milimetrov in tudi dobro ločljivost 130.000 pik. Kljub preprosti zasnovi pa aparat ponuja spodoben trikratni optični zum, prek objektiva z majhnim širokim kotom, ki je enak goriščni razdalji 40 mm v formatu leica, v tele položaju pa ja ta enaka 111 milimetrom. Ostriti zna od 80 centimetrov naprej, v makro načinu od 10 cm. Tipalo modela M307 slike zajema z ločljivostjo 3,21 milijona ali 2080 × 1544 pik, tipalo modela M407 pa zajema slike s 4,05 milijona svetlobnih elementov, kar ustreza ločljivosti 2080 × 1544. Poleg najvišje ločljivosti imata oba še dve nižji ločljivosti, 1280 × 960 in 640 × 480, ki pa ne zadostujeta za razvijanje na papir (vsaj pri modelu M407 pogrešamo še eno vmesno ločljivosti). Drugih razlik med fotoaparatoma ni.
Med cenejšimi modeli z velikimi optičnimi povečavami je že dolgo navzoč tudi Fujifilm - pravzaprav bi lahko rekli, da je skorajda izumil ta razred digitalne fotografije. Tradicijo predhodnikov nadaljuje tudi model Finepix S5500. Temelji na objektivu, katerega goriščna razdalja bi bila v formatu leica med 37 in 370 milimetri in ima dobro svetlobno jakost. Ta namreč sega od 2,8 pri širokem kotu do 3,2 pri največji povečavi. Ostrenje je brez makra precej skromno, saj deluje šele od 90 centimetrov naprej, v makro načinu pa zapolni "vrzel" od 10 do 90 centimetrov. Objektiv je sicer v plastičnem ohišju, tako da velja biti pri delu z aparatom pazljiv, ker objektiv verjetno ne bi najbolje prenesel večjih obremenitev (beri: udarcev).
Novi Fujijev aparat Finepix S3500 na trgu igra vlogo naslednika prodajno uspešnega (po navedbah izdelovalca) modela Finepix S3000. Novinec prinaša predvsem večjo ločljivost tipala (namesto 3,2 v S3000 je v novincu štiri milijone svetlobnih elementov), druge lastnosti pa so ostale praktično nespremenjene.
Po površini je model Casio Exilim EX-Z55 podobno velik kakor model EX-S100, le da je ohišje nekoliko debelejše. Kljub temu gre za zelo majhen žepni model, ki ga odlikuje tudi izredna trdnost izdelave. Vsaj, kar zadeva kovinsko ohišje, veliko bolj "na udaru" je prav gotovo zelo velik zaslon LCD z diagonalo kar 64 mm in odlično kotno vidljivostjo. Ločljivost je s 115.000 pikami sicer povprečna, a na splošno daje zelo dober občutek. Seveda pa velik zaslon prinaša tudi kakšno slabo lastnost - tudi pri tem modelu je to predvsem velika površina, ki jo zaslon zasede na hrbtni strani ohišja, tako da je upravljalni del zelo stisnjen, za palec pa praktično ne ostane nič prostora (in ponavadi "počiva" nekje na robu zaslona). Vseeno je prijem aparata glede na nekatere (celo večje) konkurente še kar dober. Upravljalni del ima dokaj majhne tipke in je postavljen desno od zaslona LCD. Je precej lepo urejen, tako da je pregleden. Menuji so veliki in dobro oblikovani. Ker so prosojni, lahko ves čas vidimo tudi izrez. Med ročnimi nastavitvami najdemo občutljivost ISO (50, 100, 200, 400), kompenzacijo osvetlitve (med -2EV in +2EV v korakih po 1/3EV), določitev temperature bele izmed šestih prednastavitev ali zajem z bele predloge (samodejno določanje temperature sicer deluje dokaj solidno), lahko pa določamo tudi zasičenost, kontrast in svetlobo, pa še kaj (manj pomembnega).
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
