Med zanimivimi "nefotografskimi" imeni na trgu je tudi Samsung, ki ga gotovo bolj poznamo po drugačnih elektronskih izdelkih. Veliko povpraševanje po digitalnih fotoaparatih pa je očitno mamljivo tudi za tega južnokorejskega izdelovalca. Digimax V4 je eden močnejših modelov, ki jih ponuja.
Samsung je kot izdelovalec digitalnih fotoaparatov znan predvsem v "potrošniškem" razredu. Ponuja namreč večinoma cenovno ugodne modele, ki pa so kljub temu spodobno zmogljivi. Podobno velja tudi za modela Digimax V5 in nekoliko močnejšo izvedbo V50. Razlika med obema modeloma je majhna, še najopaznejša je v ohišjih (sicer izdelana iz plastike in kovine); to je pri modelu V50 nekoliko bolj izdelano (tudi ergonomsko), poleg tega ima model V50 predvsem večji barvni zaslon LCD. Po diagonali namreč meri kar 51 milimetrov in je vrtljiv po obeh oseh. Zaslon modela V5 je nepremičen, njegova diagonala pa meri le 38 milimetrov. Zaradi velikosti zaslonov je drugače izdelana tudi upravljalna plošča. V5 ima namreč tudi kolesce za izbiranje načina delovanja na hrbtni strani, pri modelu V50 je nameščeno na vrhu, razlikuje pa se tudi namestitev tipk za ročno ostrenje, kompenzacijo osvetlitve in pregledovanje slik. V5 tudi nima stikala za zumiranje okoli sprožilca, medtem ko ga V50 ima (skupaj s tipkama na hrbtni strani, ki opravljata isto nalogo in ju je mogoče uporabljati s palcem). Večja razlika je še v podpori pomnilniškim karticam, saj oba podpirata standard SD/MMC (priložene so kartice zmogljivosti 32 MB), V50 pa podpira tudi še Sonyjev Memorystick Duo. Z V50 lahko uporabimo tudi nekoliko daljši čas osvetljevanja objektov (do 15 sekund), poleg tega ima ta model litijev akumulator, medtem ko model V5 uporablja dve bateriji velikosti AA (ti lahko s pretvornikom vstavimo tudi v V50).
Toshibina serija prenosnikov z imenom Tecra je namenjena zahtevnim uporabnikom, ki potrebujejo prenosnik, ki je hkrati dovolj lahek, da je tudi prenosen, hkrati pa kar najbolj zmogljiv in opremljen. Včasih je veljalo, da je to tudi prenosnik, ki je silno drag, toda časi se spreminjajo in sedanje Tecre so cenovno primerljive s podobno opremljeno konkurenco.
Sony se v svetu digitalne fotografije očitno znajde zelo dobro. Še posebej, če upoštevamo, da se podjetje pred tem sploh ni ukvarjalo s fotografijo. Pa vendar njihovi modeli pogosto ponujajo precej dobre tehnične lastnosti po dokaj ugodni ceni, ob tem pa je Sony tako ali tako znan po svojevrstnih in (bolj ali manj) uporabnih tehničnih rešitvah. Sony DSC-W1 pri tem ni izjema. Gre namreč za cenovno dokaj ugoden fotoaparat, ki pa ponuja veliko tistega, kar je sicer omejeno na dražji (a v marsičem podobni) model DSC-V1. Za razliko od tega ima sicer le trikratni optični zum (ekvivalent leica je od 38 do 114 milimetrov), a je uporabljen dokaj kakovosten objektiv Carl-Zeiss. Ta je pri vodenju svetlobe precej natančen, vendar ima vsaj v tele položaju za digitalne fotoaparate dokaj majhno svetlobno jakost 4,8, pri širokem kotu pa solidnih 2,8. Z njim je mogoče ostriti objekte na razdalji od pol metra naprej, v makro načinu pa od le šest centimetrov naprej, v slabi svetlobi pa si aparat "pomaga" še z dodatnim snopom svetlobe rdečkaste barve. Ostrenje je sicer izvedeno kar precej hitro, le natančnost bi lahko bila boljša, saj včasih ne zaklene slik optimalno.
Samsung s svojimi fotoaparati meri predvsem na spodnji del trga, njegovi izdelki pa sicer ne sodijo med najcenejše, se pa zato ponašajo z dokaj spodobno optiko. Poleg tega so bili med prvimi, ki so fotoaparate z zmogljivejšimi tipali (z več kot tremi megapikami) ponudili za manj kot 100 tisočakov. Model Digimax 430 ne sodi med najzmogljivejše izdelke tega izdelovalca, gre pa za dokaj kompakten in trden fotoaparat prijetne oblike s štirimilijonskim tipalom in trikratno optično povečavo. Kot zanimivost omenimo, da poleg štirimilijonske ločljivosti 2272 × 2704 pik ponuja tudi slikanje z 2048 × 1536 pikami, to pa je pri štirimiljonskih fotoaparatih redkost. V fotoaparat lahko vtaknemo kartice SD/MMC in MemoryStick (tudi MS Pro), tako da gre za enega redkih fotoaparatov, ki ponuja podporo več kot enemu formatu kartic, in tudi enega redkih (razen Sonyjevih izdelkov, seveda) s podporo Sonyjevim karticam MemoryStick.
Čeprav Pentax izdeluje tudi večje in celo "resne" (zrcalno refleksne) fotoaparate, je med amaterskimi fotografi morda najbolj znan po svojih žepnih modelih Optio S, S3 in S4 (sedaj S4i). "Igračkami" torej, ki gredo res v vsak žep in so hkrati dovolj zmogljivi za povprečnega uporabnika. Pri Pentaxu so očitno ocenili, da je na tržišču prostor tudi za fotoaparate, ki so nekoliko večji (pa še vedno žepni in celo manjši od večine konkurenčnih žepnih), vendar veliko cenejši. Naredili so tri-milijonski model S30 (in prihajajoči štiri-milijonski S40).
Združevanju foto in video snemalnih naprav smo sicer priča že dolgo časa. Tako zmore večina digitalnih fotoaparatov snemati kratke filme VGA, digitalne videokamere pa fotografije sprejemljive kakovosti. Pentax Optio MX želi biti naprava nekje vmes - torej čim boljši hibrid med obema možnostma. No, vsaj želi si tega, v praksi pa je Pentax Optio MX še vedno predvsem fotoaparat, saj za shranjevanje tako fotografij kot tudi filmov uporablja pomnilniške kartice SD/MMC. Te kartice pa seveda za resnejše delo z videom niso niti najmanj primerne, še posebej ne priložena kartica zmogljivosti 16 megabajtov, kar je malo celo za fotografiranje pri največji ločljivosti 2048 × 1536 pik (tipalo CCD diagonale 1/2,7 palca ima namreč efektivno ločljivost 3,1 milijonov pik), kaj šele za snemanje videa MPEG4 ob ločljivosti 640 × 480 pik s 30 slikami na sekundo. Za le eno minuto je namreč treba več kot 25 MB - za dvajset minut videa je torej treba imeti kartico zmogljivosti 512 MB. Je pa res, da naprava po obliki prej spominja na kamero kakor na fotoaparat. Ima namreč zložljivo držalo na spodnjem delu ohišja, ohišje pa je precej globoko. Velik barvni zaslon LCD je zadaj in ga je mogoče obračati okoli obeh osi, optičnega kukala pa Optio MX sploh nima.
Panasonicov aparat Lumix LC-80 sodi med kompaktne aparate, ki jih lahko vtaknemo tudi v malo večji žep, kljub temu pa se lahko pohvali z dokaj dobrimi zmogljivostmi. Gre za nadgradnjo modela LC70, od predhodnika pa se razlikuje po tipalu, ki v osemdesetici omogoča zajem slik pri ločljivosti pet milijonov pik. Izdelovalec objektiva je Leica, omogoča pa trikratno optično povečavo. Pri najširšem kotu je svetlobna jakost objektiva 2,8, v tele položaju pa le še 4,9. Ohišje je plastično, a kljub temu med trdnejšimi v tem cenovnem razredu. Razporeditev gumbov na ohišju sicer ne omogoča, da bi aparat uporabljali z eno roko, a resnici na ljubo gre za izdelek, ki ga bo večina uporabljala v samodejnem načinu delovanja, kjer poseg v menuje med slikanjem pravzaprav ni potreben. Aparat se napaja iz dveh baterij AA (priložena sta dva NiMH akumulatorja), slike pa zapisuje na kartice SD.
Panasonic si je s svojimi fotoaparati v svetu pridobil kar nekaj privržencev, pri nas pa so njegovi izdelki nekoliko manj razširjeni. Lumix DMC-FZ20 sodi med zmogljivejše aparate tega podjetja. Panasonic je bil eden prvih, ki je predstavil fotoaparat z veliko optično povečavo in optičnim stabilizatorjem slike, FZ20 pa je trenutno njihov paradni konj v tem razredu. Pohvali se lahko s kar petmilijonskim tipalom (kar je največ med podobnimi izdelki), ima pa tudi 12-kratno optično povečavo, ki v 35-milimetrskem formatu ustreza goriščni razdalji med 36 in 432 milimetri. Napaja se iz litijevega akumulatorja, slike pa shranjuje na kartice SD (priložena je kartica s 16 MB pomnilniškega prostora).
Da so lahko fotoaparati tudi modni dodatek, je prvi zares pokazal Canon s svojim modelom Ixus I. Zdaj mu sledi tudi Olympus - z modelom Mju-mini digital.
O Olympusovih digitalnih naslednikih zelo dobro prodajane analogne serije mju smo veliko povedali že pri obeh preizkusih prvotnih modelov mju 300 in mju 400 (marec, september 2003). Najnovejši model 410 se od modela 400 razlikuje le po podrobnostih, zato bomo tokrat krajši.
Olympus je v svetu digitalne fotografije že dokaj staro ime, v nižjem razredu analognih fotoaparatov pa se ponaša tudi z enim najuspešnejših modelov sploh, to je model Mju. Doslej so ga (v različnih serijah) prodali kar okoli 25 milijonov kosov. Nič čudnega torej, da so si v Olympusu vzeli čas za načrtovanje digitalne različice tega priljubljenega modela, z upanjem, da bo prišel vsaj blizu uspešnosti analognega. Mju 300 digital prinaša dobrodošlo novost in prednost - njegovo ohišje je bolj ali manj odporno proti vremenskim vplivom, kot sta dež ali sneg. Razvoj takega aparat niti ni povezan s tako majhnimi težavami, saj mora elektronika digitalnih fotoaparatov nekako odvajati toploto, drugače se na tipalih CCD hitro naredi odločno preveč šuma kot posledica previsoke temperature v ohišju aparata. V Olympusu so se torej lotili odpravljanja te težave in dokaj uspeli. Dokaj pravimo zato, ker je treba kljub temu priznati, da novinec pri občutljivosti za šum ni ravno med uspešnejšimi primerki digitalne tehnologije, a se vseeno po rezultatih glede tega uvršča nekje v spodobno sredino - to pomeni, da povprečen ljubiteljski uporabnik tega v vsakdanji rabi večinoma niti ne bo opazil.
Olympus je med "resnejšimi" kompaktnimi aparati z večjimi optičnimi povečavami doslej ponujal le dokaj drag model E-20, tako da v razredu zmogljivih kompaktnih modelov, v katerem sicer kraljujejo Fujifilm, Minolta in Sony, doslej ni imel pravega predstavnika. Z modelom C-8080 Wide Zoom (ali na kratko WZ) se to stanje nekoliko spreminja, saj gre za aparat, ki se ponaša z zmogljivim objektivom s petkratno optično povečavo. Goriščna razdalja ustreza 28-140 mm leica formata, svetlobna jakost je med 2,4 in 3,5. Objektiv so izdelali v isti tovarni kakor objektive sistema E-1, prav tem pa naj bi se po lastnostih in kakovosti kar najbolj približal. Olympus je mimogrede poskrbel tudi za to, da je aparat kar najhitreje pripravljen za delo, saj od vklopa do delovanja mine le kakšna sekunda do dveh (odvisno od postavitve objektiva, saj si aparat zapomni zadnji položaj).
V prejšnji številki Monitorja predstavljeni Olympusov novinec z 10× optično povečavo C-765UZ je zdaj dobil tudi nekoliko zmogljivejšega brata z imenom Olympus C-770 Ultra Zoom. Najopaznejša (in tudi najbolj reklamirana) novost je vsekakor možnost snemanja video posnetkov v obliki zapisa MPEG4, take posnetke pa odlikuje predvsem majhna velikost datotek. Vsekakor C-770 ni mišljen kot naslednik C-765, saj aparata skupaj nastopata v "boju" s trdo konkurenco.
Olympus je pred približno štirimi leti na trgu za domače uporabnike prvi ponudil digitalni fotoaparat, ki je imel širok razpon objektiva, hkrati pa po velikosti ni presegal primerljivih aparatov z dosti manj zmogljivim objektivom. Bliskovit razvoj pa narekuje stalno osveževanje ponudbe in tako je danes po nekaj vmesnih serijah že na voljo najnovejši fotoaparat iz te družine, Olympus C-765 Ultra Zoom.
Olympus je bil med prvimi izdelovalci digitalnih fotoaparatov, ki so ponujali modele z desetkratno optično ločljivostjo. Ker si nobeden od izdelovalcev ne more privoščiti zaostajanja za konkurenti, si novi, predhodnikom podobni modeli sledijo hitro drug za drugim. Olympus je tako skoraj hkrati predstavil tri med seboj dokaj podobne fotoaparate C-760 UZ, C-765 UZ in C-770 UZ. Prvi je na voljo model 760. Temu aparatu lahko že po zunanjem videzu pripišemo poreklo, saj je po oblikovnih potezah dokaj podoben drugim modelom iz družine UZ, le da je nekoliko manjši in lažji.
Olympus C-5060 Zoom je zelo podoben že pred letom in pol predstavljenemu modelu C-5050 Zoom, vendar prinaša nekaj dobrodošlih izboljšav. Oblika ostaja zelo podobna in precej spominja na klasične analogne modele fotoaparatov. V oči pade klasično oblikovano ohišje črne barve, predvsem zaradi svoje višine, saj je glede na predhodnika C-5060 še za sedem milimetrov višje. S tem so v Olympusu dosegli, da je bliskavica vgrajena v samo ohišje in je kljub temu precej više nad objektivom. To je tudi eden izmed razlogov, da je osvetljevanje bliže ležečih objektov manj "agresivno" in bolj točno, manj pogost je "učinek rdečih oči". Velika površina hrbtne strani aparata ni preveč natlačena s tipkami, dve tipki (za uporabo bliskavice in kompenziranje osvetlitve) sta na prirezanem stranskem delu, na gornjem delu ohišja je nekaj manj pogosto rabljenih tipk (recimo tipki za uporabo samodejnega sprožilca, izbiranje načina in področja ostrenja), stikalo za uporabo zuma, tipka za vklop, podnožje za zunanjo bliskavico ter enobarvni zaslon LCD, ki kaže podatke o nastavitvah in lahko pride prav tudi ob uporabi optičnega kukala. Na vrhu je tudi značilni Olympusov obroč za izbiranje načina fotografiranja. Popolnega samodejnega načina delovanja Olympus ne pozna (to je nastavitev, ki se ponavadi imenuje "auto"), najbolj samodejen način je nastavitev "P", pri kateri fotoaparat sam določa čas in velikost zaslonke, lahko pa nastavljamo druge nastavitve. Na voljo so tudi polsamodejni načini delovanja, pri katerih nastavljamo bodisi čas ali zaslonko, popolnoma ročni način "M", osebni modus ("My mode"), pet scenskih nastavitev in način za snemanje filmčkov.
V prejšnji številki Monitorja smo pod drobnogled vzeli Olympusov C-310 Zoom, ki se je izkazal kot dober nakup za začetniški vstop v digitalno fotografijo. Tokrat predstavljena fotoaparata istega izdelovalca, C-360 in C-460, sta v marsičem zelo podobna modelu C-310. Še najbolj opazna razlika je drsni pokrovček, ki ga imata novinca namesto stikala za vklop ter za zaščito objektiva ob izklopljenem aparatu.
Že na prvi vtis Olympusov novinec C-310 izdaja, da je namenjen predvsem uporabnikom, ki so se odločili preskočiti iz sveta preprostih analognih fotoaparatov, namenjenih družinski fotografiji, v nov, digitalni svet. Večina takih stavi predvsem na preprosto rabo, nekoliko manj pa na kakovost posnetkov in nekatere napredne zmožnosti, ki jih analogni predhodniki tako ali tako niso poznali.
Nikon je pred kratkim predstavil naslednika Coolpixa 5700, ki ga je nadgradil z zmogljivejšim osemmilijonskim tipalom CCD (gre za Sonyjevo tipalo), večina drugih lastnosti pa ostaja enaka kakor pri predhodniku. "Osemmilijonska" ločljivost pomeni 3264 × 2448 pik, kar je dovolj za velike povečave, dovoljuje pa tudi več rezanja. Objektiv zmore osemkratno optično povečavo, ki ustreza goriščni razdalji med 35 in 280 milimetrov leica formata. Objektiv krmilimo elektronsko - z dvema tipkama in motorčkom, zumiranje pa je hitro in ne preveč sunkovito. Svetlobna jakost pri širokem kotu znaša dobrih 2,8, v tele položaju pa pade na bolj povprečnih 4,2. Ostriti je mogoče od pol metra naprej, v makro načinu (oziroma pri ročnem ostrenju) pa od 3 cm naprej. Čas lahko nastavljamo od 1/4000 do osem sekund, ročno pa je mogoče zaslonko pustiti odprto do pet minut. Za dodatno osvetljevanje predmetov lahko uporabljamo vgrajeno bliskavico (ki ima največji domet 4 m) ali primerno zunanjo. Omenimo tudi, da ima Nikon kljub veliki ločljivosti sposobnost, da zajema slike s hitrostjo 5 slik na sekundo - žal pa lahko tako posnamemo le tri slike naenkrat. Drugi način omogoča zajemanje do 12 slik s hitrostjo 1,2 slike na sekundo.
Več kot leto je že minilo, odkar smo opisali digitalni fotoaparat Nikon Coolpix 5000, ki je bil tedaj zelo dobro ocenjen. Seveda pa konkurenca ni počivala, tako da ne preseneča, da so v Nikonu pred kratkim predstavili tudi naslednika tega modela, ki glede na predhodnika prinaša nekaj predvsem manjših sprememb. Že model 5000 je namreč premogel "petmilijonsko" tipalo, nič drugače ni pri novincu (čeprav je tipalo drugačno, celo manjše, in uporablja namesto filtra CYMK "standardni" filter GRBG). Se pa je spremenil objektiv - "4x" postaja v srednjem razredu digitalne fotografije očitno standard, saj je po modelu Canon Powershot G3 vse več modelov s takim zumom. Je pa res, da se Nikon razlikuje predvsem po tem, da so njegov razpon večali v širino, torej pri najmanjši goriščni razdalji, ki zajame čim večji kot. Razpon objektiva tako ustreza goriščni razdalji med 28 in 116 milimetri, kar je še kako dobrodošlo, saj je široki kot pri nekaterih vrstah posnetkov (panoramski, bližinski ipd.) nepogrešljiv, ob tem pa je spreminjanje zuma silno hitro. No ja, je pa res, da je svetlobna jakost objektiva dokaj povprečna, saj sega od solidnih 2,8 pri širokem kotu, ki pa pade na 4,6 ob uporabi največje povečave.
Nikon je pred kratkim prenovil svoj repertoar majhnih digitalnih fotoaparatov za zabavo in prosti čas. Predstavil je nova modela, ki se med seboj razlikujeta po vgrajenem tipalu (4 proti 5,1 milijona efektivnih pik) in po nekoliko naprednejšem zajemanju video posnetkov pri modelu Coolpix 5200, vsi drugi vitalni deli in funkcije pa so pri obeh enaki.
Dolgo smo čakali na to, da tudi s strani tako priznanega izdelovalca fotoaparatov, kot je Nikon, dobimo kak model digitalnega fotoaparata, ki bi si zares zaslužil oznako žepni. Model Coolpix SQ se je temu resda precej približal, a vrtljivo ohišje ob uporabi hitro postane precej veliko, tako da se "žepnost" izgubi. Coolpix 3700 je tudi po zasnovi pravi žepni model, pa čeprav sodi z merami 90 × 60 × 31 mm in težo 162 gramov med povprečno majhne modele (najmanjši modeli tega razreda imajo tudi za več kot polovico manjši volumen in težo) in je za normalno rabo dovolj majhen, ob tem pa ima trdno ohišje, ki bo zdržalo tudi kakšno večjo obremenitev.
Stabilizator slike je izveden precej drugače kot sicer. Namesto da bi imel posebno gibljivo lečo, deluje kar s premikanjem samega tipala CCD (pri analognih fotoaparatih bi bilo seveda nemogoče izvesti kaj podobnega). To je nameščeno na posebnem nastavku, ki je vpet v vodoravno in navpično vodilo. Naprava s pomočjo gibalnih senzorjev zaznava premike in jih ustrezno kompenzira s premikanjem tipala v nasprotno smer.
Minolta E323 je eden tistih digitalnih fotoaparatov, ki se ponašajo predvsem z enostavno rabo, ne pa tudi s kakimi velikim možnostmi vplivanja na videz fotografije. Ohišje aparata je solidno majhno in dokaj trdno ter nenavadne, a lične oblike, ki pa ne omogoča najboljšega prijema. Aparat ima tipalo, ki izkorišča 3,14 milijona pik. To pomeni ločljivost 2048 × 1536 pik in omogoča tudi nekoliko večje povečave na papir, kot alternativa pa je voljo tudi še ločljivost 1600 × 1200 pik, ki zadostuje za razvijanje slik 10 × 15 centimetrov, 640 × 480 pik ali VGA. Slednja je primerna za pošiljanje po elektronski pošti ali spletno rabo, ponuja pa tudi programsko ustvarjeno ločljivost 2880 × 2160, katere raba pa je skoraj nesmiselna, saj so na voljo boljše programske rešitve za osebne računalnike. Objektiv ponuja ekvivalent od 36 do 108 milimetrov ob svetlobni jakosti od 2,8 do 4,9, ostri pa lahko od pol metra naprej, v makro načinu pa le od 11 centimetrov naprej.
Tega, da ima že skoraj vsak izdelovalec digitalnih fotoaparatov v svojem programu tudi žepni model, smo dandanes že kar nekako vajeni. To drži tudi za izdelovalce, ki nekako ne sodijo ravno med smetano fotografske industrije, kot je npr. Kyocera (kljub temu da ima v lasti legendarni blagovni znamki Yashica in Contax). Še več, Kyocera je bila eno prvih podjetij, ki je že pred leti prodajalo fotoaparat, ki se je približeval "žepnosti" (model S3).
Fotoaparati, katerih objektivi imajo veliko optično povečavo, so v zadnjem času čedalje bolj priljubljeni. Konica Minolta si je med njimi s svojima modeloma Dimage Z1 in Z2 izborila kar precejšen tržni delež, vendar pa oba modela po nekaterih tehničnih značilnostih zaostajata za nekaterimi konkurenti. Model Dimage Z3 to popravlja in je tako že na papirju precej zmogljivejši od obeh predhodnikov. Fotoaparat se namreč ponaša z objektivom s kar dvanajstkratno optično povečavo, vgrajen pa ima tudi optični stabilizator, tako da so rezultati slikanja ob velikih povečavah ostri brez uporabe stativa.
Doslej so bili Konica-Minoltini modeli Dimage X opremljeni z največ trimilijonskim tipalom. Ker pa je konkurenca že predstavila prve žepne aparate s pet in več milijoni pik, so temu sledili tudi pri Konici Minolti in predstavili Dimage X50, ki naj bi nadomestil zmogljivejše trimilijonske žepne modele tega izdelovalca (za manj zahtevne so obenem predstavili Dimage X31). Aparat se nekoliko razlikuje od cenejših modelov iz družine: objektiv je nameščen na sredino, ne v vogal ohišja. Fotoaparat je eden najhitrejših na trgu: od vklopa do prve slike mine le pol sekunde. Na zadnji strani aparata je velik (dvopalčni) zaslon LCD, ki se lahko pohvali tudi s svetlo sliko, tako da je dobro viden tudi ob neposredni svetlobi. Aparat se napaja iz litijevega akumulatorja.
Konica-Minoltini fotoaparati družine Dimage X spadajo med bolj posrečene izdelke med žepnimi aparati. Gre za zelo majhne in lahke aparate, katerih objektiv je v celoti skrit v ohišju. Na koncu objektiva je prizma, ki sliko podobno kot pri periskopu zasuka za 90 stopinj. Tako fotoaparati nimajo nobenih iz ohišja segajočih delov, kar cenijo vsi, ki so nekoliko bolj nerodni, saj je verjetnost, da bo aparat preživel tudi nekoliko trši padec po tleh, tako precej večja. Dimage X31 je eden cenejših aparatov iz te družine, na trgu pa naj bi nadomestil zelo priljubljena modela X20 in X21.
Minoltin žepni fotoaparat G600 je naslednik modela G400, ki smo ga že preizkusili (oz. bolj natančno - modela G500, ki pa ga pri nas nismo imeli) in že po imenu lahko presodimo, da je poglavitna razlika v tem, da gre za 6-milijonski (in ne 4) model. Zmore torej fotografije z ločljivostjo do 2816 × 2112 pik (video pa vendarle samo do 320 × 240 pik).
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
