O Olympusovih digitalnih naslednikih zelo dobro prodajane analogne serije mju smo veliko povedali že pri obeh preizkusih prvotnih modelov mju 300 in mju 400 (marec, september 2003). Najnovejši model 410 se od modela 400 razlikuje le po podrobnostih, zato bomo tokrat krajši.
Olympus je v svetu digitalne fotografije že dokaj staro ime, v nižjem razredu analognih fotoaparatov pa se ponaša tudi z enim najuspešnejših modelov sploh, to je model Mju. Doslej so ga (v različnih serijah) prodali kar okoli 25 milijonov kosov. Nič čudnega torej, da so si v Olympusu vzeli čas za načrtovanje digitalne različice tega priljubljenega modela, z upanjem, da bo prišel vsaj blizu uspešnosti analognega. Mju 300 digital prinaša dobrodošlo novost in prednost - njegovo ohišje je bolj ali manj odporno proti vremenskim vplivom, kot sta dež ali sneg. Razvoj takega aparat niti ni povezan s tako majhnimi težavami, saj mora elektronika digitalnih fotoaparatov nekako odvajati toploto, drugače se na tipalih CCD hitro naredi odločno preveč šuma kot posledica previsoke temperature v ohišju aparata. V Olympusu so se torej lotili odpravljanja te težave in dokaj uspeli. Dokaj pravimo zato, ker je treba kljub temu priznati, da novinec pri občutljivosti za šum ni ravno med uspešnejšimi primerki digitalne tehnologije, a se vseeno po rezultatih glede tega uvršča nekje v spodobno sredino - to pomeni, da povprečen ljubiteljski uporabnik tega v vsakdanji rabi večinoma niti ne bo opazil.
Olympus je med "resnejšimi" kompaktnimi aparati z večjimi optičnimi povečavami doslej ponujal le dokaj drag model E-20, tako da v razredu zmogljivih kompaktnih modelov, v katerem sicer kraljujejo Fujifilm, Minolta in Sony, doslej ni imel pravega predstavnika. Z modelom C-8080 Wide Zoom (ali na kratko WZ) se to stanje nekoliko spreminja, saj gre za aparat, ki se ponaša z zmogljivim objektivom s petkratno optično povečavo. Goriščna razdalja ustreza 28-140 mm leica formata, svetlobna jakost je med 2,4 in 3,5. Objektiv so izdelali v isti tovarni kakor objektive sistema E-1, prav tem pa naj bi se po lastnostih in kakovosti kar najbolj približal. Olympus je mimogrede poskrbel tudi za to, da je aparat kar najhitreje pripravljen za delo, saj od vklopa do delovanja mine le kakšna sekunda do dveh (odvisno od postavitve objektiva, saj si aparat zapomni zadnji položaj).
V prejšnji številki Monitorja predstavljeni Olympusov novinec z 10× optično povečavo C-765UZ je zdaj dobil tudi nekoliko zmogljivejšega brata z imenom Olympus C-770 Ultra Zoom. Najopaznejša (in tudi najbolj reklamirana) novost je vsekakor možnost snemanja video posnetkov v obliki zapisa MPEG4, take posnetke pa odlikuje predvsem majhna velikost datotek. Vsekakor C-770 ni mišljen kot naslednik C-765, saj aparata skupaj nastopata v "boju" s trdo konkurenco.
Olympus je pred približno štirimi leti na trgu za domače uporabnike prvi ponudil digitalni fotoaparat, ki je imel širok razpon objektiva, hkrati pa po velikosti ni presegal primerljivih aparatov z dosti manj zmogljivim objektivom. Bliskovit razvoj pa narekuje stalno osveževanje ponudbe in tako je danes po nekaj vmesnih serijah že na voljo najnovejši fotoaparat iz te družine, Olympus C-765 Ultra Zoom.
Olympus je bil med prvimi izdelovalci digitalnih fotoaparatov, ki so ponujali modele z desetkratno optično ločljivostjo. Ker si nobeden od izdelovalcev ne more privoščiti zaostajanja za konkurenti, si novi, predhodnikom podobni modeli sledijo hitro drug za drugim. Olympus je tako skoraj hkrati predstavil tri med seboj dokaj podobne fotoaparate C-760 UZ, C-765 UZ in C-770 UZ. Prvi je na voljo model 760. Temu aparatu lahko že po zunanjem videzu pripišemo poreklo, saj je po oblikovnih potezah dokaj podoben drugim modelom iz družine UZ, le da je nekoliko manjši in lažji.
Olympus C-5060 Zoom je zelo podoben že pred letom in pol predstavljenemu modelu C-5050 Zoom, vendar prinaša nekaj dobrodošlih izboljšav. Oblika ostaja zelo podobna in precej spominja na klasične analogne modele fotoaparatov. V oči pade klasično oblikovano ohišje črne barve, predvsem zaradi svoje višine, saj je glede na predhodnika C-5060 še za sedem milimetrov višje. S tem so v Olympusu dosegli, da je bliskavica vgrajena v samo ohišje in je kljub temu precej više nad objektivom. To je tudi eden izmed razlogov, da je osvetljevanje bliže ležečih objektov manj "agresivno" in bolj točno, manj pogost je "učinek rdečih oči". Velika površina hrbtne strani aparata ni preveč natlačena s tipkami, dve tipki (za uporabo bliskavice in kompenziranje osvetlitve) sta na prirezanem stranskem delu, na gornjem delu ohišja je nekaj manj pogosto rabljenih tipk (recimo tipki za uporabo samodejnega sprožilca, izbiranje načina in področja ostrenja), stikalo za uporabo zuma, tipka za vklop, podnožje za zunanjo bliskavico ter enobarvni zaslon LCD, ki kaže podatke o nastavitvah in lahko pride prav tudi ob uporabi optičnega kukala. Na vrhu je tudi značilni Olympusov obroč za izbiranje načina fotografiranja. Popolnega samodejnega načina delovanja Olympus ne pozna (to je nastavitev, ki se ponavadi imenuje "auto"), najbolj samodejen način je nastavitev "P", pri kateri fotoaparat sam določa čas in velikost zaslonke, lahko pa nastavljamo druge nastavitve. Na voljo so tudi polsamodejni načini delovanja, pri katerih nastavljamo bodisi čas ali zaslonko, popolnoma ročni način "M", osebni modus ("My mode"), pet scenskih nastavitev in način za snemanje filmčkov.
V prejšnji številki Monitorja smo pod drobnogled vzeli Olympusov C-310 Zoom, ki se je izkazal kot dober nakup za začetniški vstop v digitalno fotografijo. Tokrat predstavljena fotoaparata istega izdelovalca, C-360 in C-460, sta v marsičem zelo podobna modelu C-310. Še najbolj opazna razlika je drsni pokrovček, ki ga imata novinca namesto stikala za vklop ter za zaščito objektiva ob izklopljenem aparatu.
Že na prvi vtis Olympusov novinec C-310 izdaja, da je namenjen predvsem uporabnikom, ki so se odločili preskočiti iz sveta preprostih analognih fotoaparatov, namenjenih družinski fotografiji, v nov, digitalni svet. Večina takih stavi predvsem na preprosto rabo, nekoliko manj pa na kakovost posnetkov in nekatere napredne zmožnosti, ki jih analogni predhodniki tako ali tako niso poznali.
Nikon je pred kratkim predstavil naslednika Coolpixa 5700, ki ga je nadgradil z zmogljivejšim osemmilijonskim tipalom CCD (gre za Sonyjevo tipalo), večina drugih lastnosti pa ostaja enaka kakor pri predhodniku. "Osemmilijonska" ločljivost pomeni 3264 × 2448 pik, kar je dovolj za velike povečave, dovoljuje pa tudi več rezanja. Objektiv zmore osemkratno optično povečavo, ki ustreza goriščni razdalji med 35 in 280 milimetrov leica formata. Objektiv krmilimo elektronsko - z dvema tipkama in motorčkom, zumiranje pa je hitro in ne preveč sunkovito. Svetlobna jakost pri širokem kotu znaša dobrih 2,8, v tele položaju pa pade na bolj povprečnih 4,2. Ostriti je mogoče od pol metra naprej, v makro načinu (oziroma pri ročnem ostrenju) pa od 3 cm naprej. Čas lahko nastavljamo od 1/4000 do osem sekund, ročno pa je mogoče zaslonko pustiti odprto do pet minut. Za dodatno osvetljevanje predmetov lahko uporabljamo vgrajeno bliskavico (ki ima največji domet 4 m) ali primerno zunanjo. Omenimo tudi, da ima Nikon kljub veliki ločljivosti sposobnost, da zajema slike s hitrostjo 5 slik na sekundo - žal pa lahko tako posnamemo le tri slike naenkrat. Drugi način omogoča zajemanje do 12 slik s hitrostjo 1,2 slike na sekundo.
Več kot leto je že minilo, odkar smo opisali digitalni fotoaparat Nikon Coolpix 5000, ki je bil tedaj zelo dobro ocenjen. Seveda pa konkurenca ni počivala, tako da ne preseneča, da so v Nikonu pred kratkim predstavili tudi naslednika tega modela, ki glede na predhodnika prinaša nekaj predvsem manjših sprememb. Že model 5000 je namreč premogel "petmilijonsko" tipalo, nič drugače ni pri novincu (čeprav je tipalo drugačno, celo manjše, in uporablja namesto filtra CYMK "standardni" filter GRBG). Se pa je spremenil objektiv - "4x" postaja v srednjem razredu digitalne fotografije očitno standard, saj je po modelu Canon Powershot G3 vse več modelov s takim zumom. Je pa res, da se Nikon razlikuje predvsem po tem, da so njegov razpon večali v širino, torej pri najmanjši goriščni razdalji, ki zajame čim večji kot. Razpon objektiva tako ustreza goriščni razdalji med 28 in 116 milimetri, kar je še kako dobrodošlo, saj je široki kot pri nekaterih vrstah posnetkov (panoramski, bližinski ipd.) nepogrešljiv, ob tem pa je spreminjanje zuma silno hitro. No ja, je pa res, da je svetlobna jakost objektiva dokaj povprečna, saj sega od solidnih 2,8 pri širokem kotu, ki pa pade na 4,6 ob uporabi največje povečave.
Nikon je pred kratkim prenovil svoj repertoar majhnih digitalnih fotoaparatov za zabavo in prosti čas. Predstavil je nova modela, ki se med seboj razlikujeta po vgrajenem tipalu (4 proti 5,1 milijona efektivnih pik) in po nekoliko naprednejšem zajemanju video posnetkov pri modelu Coolpix 5200, vsi drugi vitalni deli in funkcije pa so pri obeh enaki.
Dolgo smo čakali na to, da tudi s strani tako priznanega izdelovalca fotoaparatov, kot je Nikon, dobimo kak model digitalnega fotoaparata, ki bi si zares zaslužil oznako žepni. Model Coolpix SQ se je temu resda precej približal, a vrtljivo ohišje ob uporabi hitro postane precej veliko, tako da se "žepnost" izgubi. Coolpix 3700 je tudi po zasnovi pravi žepni model, pa čeprav sodi z merami 90 × 60 × 31 mm in težo 162 gramov med povprečno majhne modele (najmanjši modeli tega razreda imajo tudi za več kot polovico manjši volumen in težo) in je za normalno rabo dovolj majhen, ob tem pa ima trdno ohišje, ki bo zdržalo tudi kakšno večjo obremenitev.
Stabilizator slike je izveden precej drugače kot sicer. Namesto da bi imel posebno gibljivo lečo, deluje kar s premikanjem samega tipala CCD (pri analognih fotoaparatih bi bilo seveda nemogoče izvesti kaj podobnega). To je nameščeno na posebnem nastavku, ki je vpet v vodoravno in navpično vodilo. Naprava s pomočjo gibalnih senzorjev zaznava premike in jih ustrezno kompenzira s premikanjem tipala v nasprotno smer.
Minolta E323 je eden tistih digitalnih fotoaparatov, ki se ponašajo predvsem z enostavno rabo, ne pa tudi s kakimi velikim možnostmi vplivanja na videz fotografije. Ohišje aparata je solidno majhno in dokaj trdno ter nenavadne, a lične oblike, ki pa ne omogoča najboljšega prijema. Aparat ima tipalo, ki izkorišča 3,14 milijona pik. To pomeni ločljivost 2048 × 1536 pik in omogoča tudi nekoliko večje povečave na papir, kot alternativa pa je voljo tudi še ločljivost 1600 × 1200 pik, ki zadostuje za razvijanje slik 10 × 15 centimetrov, 640 × 480 pik ali VGA. Slednja je primerna za pošiljanje po elektronski pošti ali spletno rabo, ponuja pa tudi programsko ustvarjeno ločljivost 2880 × 2160, katere raba pa je skoraj nesmiselna, saj so na voljo boljše programske rešitve za osebne računalnike. Objektiv ponuja ekvivalent od 36 do 108 milimetrov ob svetlobni jakosti od 2,8 do 4,9, ostri pa lahko od pol metra naprej, v makro načinu pa le od 11 centimetrov naprej.
Tega, da ima že skoraj vsak izdelovalec digitalnih fotoaparatov v svojem programu tudi žepni model, smo dandanes že kar nekako vajeni. To drži tudi za izdelovalce, ki nekako ne sodijo ravno med smetano fotografske industrije, kot je npr. Kyocera (kljub temu da ima v lasti legendarni blagovni znamki Yashica in Contax). Še več, Kyocera je bila eno prvih podjetij, ki je že pred leti prodajalo fotoaparat, ki se je približeval "žepnosti" (model S3).
Fotoaparati, katerih objektivi imajo veliko optično povečavo, so v zadnjem času čedalje bolj priljubljeni. Konica Minolta si je med njimi s svojima modeloma Dimage Z1 in Z2 izborila kar precejšen tržni delež, vendar pa oba modela po nekaterih tehničnih značilnostih zaostajata za nekaterimi konkurenti. Model Dimage Z3 to popravlja in je tako že na papirju precej zmogljivejši od obeh predhodnikov. Fotoaparat se namreč ponaša z objektivom s kar dvanajstkratno optično povečavo, vgrajen pa ima tudi optični stabilizator, tako da so rezultati slikanja ob velikih povečavah ostri brez uporabe stativa.
Doslej so bili Konica-Minoltini modeli Dimage X opremljeni z največ trimilijonskim tipalom. Ker pa je konkurenca že predstavila prve žepne aparate s pet in več milijoni pik, so temu sledili tudi pri Konici Minolti in predstavili Dimage X50, ki naj bi nadomestil zmogljivejše trimilijonske žepne modele tega izdelovalca (za manj zahtevne so obenem predstavili Dimage X31). Aparat se nekoliko razlikuje od cenejših modelov iz družine: objektiv je nameščen na sredino, ne v vogal ohišja. Fotoaparat je eden najhitrejših na trgu: od vklopa do prve slike mine le pol sekunde. Na zadnji strani aparata je velik (dvopalčni) zaslon LCD, ki se lahko pohvali tudi s svetlo sliko, tako da je dobro viden tudi ob neposredni svetlobi. Aparat se napaja iz litijevega akumulatorja.
Konica-Minoltini fotoaparati družine Dimage X spadajo med bolj posrečene izdelke med žepnimi aparati. Gre za zelo majhne in lahke aparate, katerih objektiv je v celoti skrit v ohišju. Na koncu objektiva je prizma, ki sliko podobno kot pri periskopu zasuka za 90 stopinj. Tako fotoaparati nimajo nobenih iz ohišja segajočih delov, kar cenijo vsi, ki so nekoliko bolj nerodni, saj je verjetnost, da bo aparat preživel tudi nekoliko trši padec po tleh, tako precej večja. Dimage X31 je eden cenejših aparatov iz te družine, na trgu pa naj bi nadomestil zelo priljubljena modela X20 in X21.
Minoltin žepni fotoaparat G600 je naslednik modela G400, ki smo ga že preizkusili (oz. bolj natančno - modela G500, ki pa ga pri nas nismo imeli) in že po imenu lahko presodimo, da je poglavitna razlika v tem, da gre za 6-milijonski (in ne 4) model. Zmore torej fotografije z ločljivostjo do 2816 × 2112 pik (video pa vendarle samo do 320 × 240 pik).
Prvi fotografski izdelek podjetja, ki je nastalo z združitvijo Konice in Minolte, je malček z oznako Dimage G400 (kljub temu je na voljo tudi nekoliko starejša Konicina različica Revio KD-420z, a ne pri nas).
Med vedno bolj priljubljenimi digitalnimi fotoaparati, ki po ugodni ceni ponujajo dobro zmogljivost in veliko optično povečavo, ima tudi Kodak svojega predstavnika - model DX6490. Ta ima vsaj za ta razred nekoliko manjše tipalo CCD (diagonala 1/2,5 palca), ki izkorišča štiri milijone svetlobnih elementov. Ločljivost slike je 2304 × 1728, na voljo pa so še ločljivost 2304 × 1536, 1600 × 1200 in 640 × 480 pik, manjka pa kakšna vmesna ločljivost, primerna za spletno rabo.
Easyshare DX4530 sodi med zmogljivejše Kodakove fotoaparate spodnjega cenovnega razreda. Gre namreč za izdelek s kar petmilijonskim tipalom, ki pa kljub temu ponuja le osnovnejše zmožnosti ročnega nastavljanja slike. Največja ločljivost posnetih fotografij je tako 2580 × 1932 pik. Slike se zapisujejo v 32-megabajtni notranji pomnilnik, ki ga lahko razširimo s karticami Secure Digital ali MMC. Napaja se iz dveh baterij AA, izdelovalec pa priporoča uporabo akumulatorjev NiMH.
Kodak s svojimi fotoaparati, če izvzamemo nekaj izjem, namenjenih najzahtevnejšim uporabnikom, meri predvsem na manj zahtevne kupce, ki si pri fotografiranju ne želijo obilice ročnega nastavljanja, temveč imajo raje fotoaparat, ki za večino nastavitev poskrbi sam. Eden takih fotoaparatov tega podjetja je model Easyshare CX6230. Gre za fotoaparat z dvomilijonskim tipalom. Ločljivost fotografij je tako največ 1632 × 1232 pik, kar je nekoliko nestandardna ločljivost, s katero pa pridobimo nekaj malega manevrskega prostora, ko jo pri nadaljnji obdelavi z računalnikom zmanjšamo ali obrežemo na običajnejših 1600 × 1200 pik. Objektiv fotoaparata ponuja trikratno optično povečavo, ki ustreza razponu od 36 do 108 milimetrov v klasični 35-milimetrski fotografiji. Fotoaparat zmore izostriti sliko predmeta, ki je oddaljen najmanj pol metra, kar je nekoliko slabo, saj bi si marsikdo želel makro način, pri katerem bi se lahko predmetu bolj približal. Svetlobna jakost objektiva je za ta razred povprečna, 2,8 pri širokem kotu, ob uporabi največje povečave pa upade na 4,7. Fotografije shranjujemo na kartice SD/MMC, za prvo silo pa je v fotoaparat vgrajen 16-megabajtni pomnilnik.
Tokratna novost, ki prihaja iz fotografske hiše Kodak, je hkrati eden boljših, če že ne najboljši digitalni fotoaparat v ponudbi tega podjetja. Opremljen je s kar 6-milijonskim tipalom, zaslon LCD na zadnji strani ohišja sodi med večje, poleg tega pa omogoča tudi povsem ročne nastavitve, ki jih lahko izkoristimo za izdelovanje bolj kreativnih posnetkov. A pojdimo po vrsti.
Hewlett-Packard je najuspešnejši med "računalniškimi prišleki" v novo nastalem svetu digitalne fotografije, pa vendar je opazno, da "pravih" izdelovalcev fotoaparatov nekako ne dohaja. Še nedavno so bili fotoaparati te znamke (velikokrat sicer izdelani v sodelovanju s Pentaxom) nekoliko okorni in v primerjavi s konkurenco včasih podhranjeni, vendar se v zadnjem času to počasi spreminja. Eden izmed kazalcev v to smer je tudi to, da je podjetje končno razvilo svoj žepni fotoaparat (ali pa ga je zanj razvil kateri izmed izdelovalcev OEM), ki ponavadi pokaže, koliko je podjetje sposobno stisniti v kar najmanjše ohišje. Resda ima Photosmart 707 največji volumen med vsemi žepnimi fotoaparati, kar smo jih preizkusili, pa vendar.
Fujifilm že dolgo razvija kompaktne modele digitalnih fotoaparatov za zahtevnejše uporabnike. Eden takih je tudi model Finepix S20 Pro, ki je poleg modela S7000 eden izmed naslednikov tudi v naši reviji zelo dobro ocenjenega modela S602. Razlik v sami zasnovi ohišja je glede na predhodnika bolj malo, a to nikakor ne pomeni nič slabega, saj je bil že predhodnik zelo dovršen. Največja razlika med njima je gotovo uporaba tipala Super CCD SR (S7000 uporablja Super CCD HR). V četrtem rodu tipal Super CCD so svetlobni elementi osemkotne oblike , kar omogoča, da se vrstice med seboj prekrivajo, zato je mogoče slike natančneje programsko interpolirati v višjo ločljivost. Vsaka točka tipala ima dva svetlobna elementa, večjega za zajemanje temnih delov slike in manjšega za zajemanje svetlejših delov slike, zato tipalo bolje zajema tudi manjše razlike v osvetljenosti, dinamični razpon je večji. Ker se vsaka pika končne slike sestavi iz informacij dveh svetlobnih elementov, je ločljivost tipala pravzaprav le 3,1 milijona pik, kljub temu da ima kar 6,2 svetlobnih elementov. No, slike sicer lahko, tako kakor pri predhodnikih, zapisujemo v dvakrat večji ločljivosti od strojne (2832 × 2128) s pomočjo že omenjene interpolacije.
Fujifilm je z novimi aparati pošteno zapretil tekmecem v spodnjem in srednjem razredu. Zahtevnejšim amaterskim fotografom, ki ne potrebujejo velike optične povečave, je pa zato zanje pomembna čim višja ločljivost, je namenjen model FinePix F810. Gre za kovinski aparat, ki se po obliki spogleduje z žepnimi modeli, čeprav je od njih nekoliko večji. Opremljen je s 6,3-milijonskim tipalom Super CCD četrte generacije, ki zaradi posebne postavitve elementov na čipu (v obliki satovnice) omogoča zajemanje fotografij z ločljivostjo 4048 × 3040 pik (12,3 milijona). Objektiv omogoča štirikratno optično povečavo, ki bi v 35-milimetrskem Leica formatu ustrezala goriščni razdalji med 32,5 in 130 mm.
Fotoaparata iz družine izdelkov Finepix A izdelovalca Fujifilm sta se na preizkusu letos poleti dokaj dobro odrezala, predvsem po zaslugi nizke cene pa posegata po visokih mestih na naši lestvici cenejših in manj zmogljivih aparatov. Tokrat smo preizkusili dva aparata izmed treh v nekoliko zmogljivejši družini Finepix E.
Z modeloma A330 in A340 so v Fujifilmu obnovili svojo serijo manj zmogljivih fotoaparatov, namenjenih preprosti fotografiji. Preprosta je tudi zasnova fotoaparatov, saj je uporabnik pri možnostih vplivanja na fotografijo zelo omejen. Lahko bi tudi rekli, da aparata nimata nič "odvečnega", kar bi lahko neveščega uporabnika motilo. O tem priča tudi zasnova ohišja. Vključimo ju tako, da ploščico, ki ščiti objektiv, potisnemo vstran. Ploščica je dokaj trdno zasidrana in se v obeh skrajnih položajih zaskoči, kljub temu pa ni priporočljivo nositi aparata v žepu, saj se pri teh zasnovah lahko zgodi, da ploščico premaknemo in poškodujemo objektiv. Tipk je malo, na vrhu je zgolj sprožilec, tipke za upravljanje menujev in zumiranje pa so nameščene na hrbtni strani. Tam je tudi majhen zaslon LCD, ki je za optimalno delo (da bi videli, kdaj je slika zares ostra) že kar premajhen, pa tudi ločljivost 60.000 pik je slabša kot pri večini konkurentov tega razreda; je pa slika stabilna in dokaj vidna tudi v neposredni svetlobi. Brez uporabe menujev (s pomočjo smernih tipk levo/desno ob tipki za zumiranje) lahko vključimo vgrajeno bliskavico (ki ima doseg do 5 metrov) ter makro. Tudi menuji ponujajo le malo nastavitev. Če namesto popolnoma samodejnega načina delovanja izberemo način "m", ki dovoljuje tudi še nekaj nastavljanja, dobimo namreč le še možnost nastavljanja kompenzacije osvetlitve ter izbire temperature bele, ki jo lahko izberemo izmed sedmih prednastavitev, medtem ko zajema z bele predloge ne pozna. Zanimivo, da aparat ne ponuja prav nobenega spreminjanja občutljivosti delovanja tipala, ta ves čas deluje z ISO 100. Pri padcu svetlobne jakosti v tele položaju na 4,8 (pri širokem je svetlobna občutljivost 2,8) to pomeni že kar daljše čase. Razpon časa, ki ga izračuna avtomatika, je sicer med 1/2000 in 2 sekundama. Imata pa oba modela tudi štiri scenske nastavitve, ki prilagodijo delovanje elektronike določenim razmeram; med njimi najdemo portretno, panoramsko, športno in nočno fotografijo. Optični zum je trikraten, ustreza pa ekvivalentu leica med 38 in 114 milimetri. In povejmo še, kaj je pravzaprav razlika med obema modeloma: A330 ponuja največjo ločljivost 2016 × 1512 (3,2 milijona pik), A340 pa 2272 × 1704 pik (4 milijonov pik).
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
