Podjetje HTC (nekoč znano kot Qtek) je bilo pionir na področju pametnih telefonov in ni še dolgo tega, kar je za prevlado na tem trgu tekmovalo z veliko večjim Samsungom. Danes je podjetje finančno na dnu, v soj žarometov ga enkrat letno prestavi le predstavitev najnovejšega vrhunskega pametnega telefona iz serije One.
Tako kakor v podjetjih in gospodinjstvih tudi v svetu računalništva obstajajo izdelki, ki izstopajo. Marljivi delavci in pridne mravljice skrbijo, da poslovanje in/ali gospodinjstvo delujeta kot dobro naoljen stroj. Podobno vlogo v računalniku opravlja pogon SSD OCZ Vector 180. Njegova naloga je, da nikoli ne poklekne, niti takrat, ko zmanjka elektrike.
Na spletišču YouTube najdemo odlično parodijo razvoja novega MacBooka. Zlata barva, strojna podhranjenost in visoka cena sprožajo salve smeha. Še bolj si šaljivci privoščijo osamljeni vhod USB-C, ki računalnik polni ter hkrati omogoča priklop zunanjih naprav. Se Apple šali ali misli z računalnikom brez vhodov resno?
Med vsemi napravami, ki jih preizkušamo, se laserski tiskalniki najpočasneje menjavajo. Tehnologija se v osnovi že dvajset let ni zares spremenila, s časom se je le postopoma izboljševala in cenila. Tako se današnji modeli po osrednjih lastnostih praktično ne ločijo od tistih, ki smo jih preizkusili pred petimi, desetimi ali celo več leti. So pa cenejši, tudi cene izpisov so nekoliko nižje, ohišja so se nekoliko zmanjšala, vedno ceneje dobimo kakšno funkcionalnost več.
Že veliko let je tega, kar je bilo priljubljeno reči, da se gibljemo v smeri pisarne brez papirja. Saj veste, ko bo vse digitalno, ne bo več potrebe po papirju, mar ne? Niti ne.
Xerox je bil pred leti znan predvsem po velikih tiskalnikih, namenjenih večjim pisarnam, in po kopirnih strojih. V zadnjih letih so ponudbo razširili predvsem v nižjem cenovnem razredu, zdaj ponujajo tudi veliko cenejših naprav, namenjenih domačim uporabnikom, tudi domačim podjetnikom in manjšim pisarnam oziroma delovnim skupinam. Predvsem slednjim je namenjen tudi tokrat preizkušeni Phaser 3320dni. Gre za večjega brata laserskih tiskalnikov, ki smo jih sicer preizkusili med cenejšimi črno-belimi laserskimi napravami, je pa nekoliko dražji od modelov, ki smo jih uvrstili na omenjeni preizkus.
HPjev novi LaserJet MFP M127fw je osnovni črno-beli laserski večopravilni tiskalnik, ki se poleg črno-belega tiska spozna še na kopiranje, optično branje (v barvah) in celo na faks. Ponuja alternativo brizgalnim tiskalnikom za tiste, ki želijo napravo vse-v-enem, a tiskajo nekoliko več in bi torej pri brizgalnih tiskalnikih prehitro menjavali barvilo. Laserski modeli imajo sicer tudi nekoliko daljšo življenjsko dobo ter višjo največjo priporočeno zmogljivost na mesec, čeprav je na tem področju MFP M127fw med slabšimi, saj je največja priporočena zmogljivost le 8000 listov na mesec. To se morda sliši veliko, a samostojni laserski tiskalniki v tem cenovnem razredu ponujajo vsaj še enkrat toliko. V praksi naj bi torej komponente zdržale dlje kot pri brizgalnem modelu, a manj kot pri samostojnem laserskem tiskalniku.
Nova HPjeva naprava, LaserJet Pro MFP M225dw, je večja sorodnica preizkušene M127fw. Nekoliko je višja, predvsem zaradi samodejnega podajalnika papirja, namenjena pa je tudi kopiranju, optičnemu branju in pošiljanju faksov. Spodaj je pladenj za papir, nanj lahko položimo 250 listov, torej polovico standardnega paketa, čez liste pa postavimo enostaven prozoren pokrov, ki jih bo obvaroval prahu. Kot pri cenejši napravi M127fw je tudi tu na voljo ločen podajalnik, ki drži do deset listov (recimo za ločen tisk nalepk ali česa podobnega), samodejni podajalnik je hkrati kos do 35 listom.
V naših računalniških trgovinah imajo pri HPju po širini izbora vsekakor primat, saj ponujajo daleč največ različnih prenosnikov in sestav. Izbira je še posebej široka v nizkem in srednjem cenovnem rangu, kjer ponujajo veliko različnih modelov, pri teh pa tudi kup različic pri izboru procesorjev, diskov in vsega drugega. Tokrat smo dobili na preizkus model ProBook 455, konkretno z vgrajenim AMDjevim procesorjem in naloženim Windows 8.1 v 64-bitni različici.
V zadnjih letih smo dobili v laboratorij že kup različnih prenosnikov, ki so se tako ali drugače želeli vsaj občasno obnašati tudi kot tablice. Nekateri ob pomoči različnih tečajev, ki omogočajo, da se tipkovnico obrne naokoli, denimo Lenovo Yoga Pro 3, ki smo ga preizkusili pred pol leta. Drugi so bolj podobni tablicam, ki jim je bila dodana tipkovnica. To je pred leti začel Asus s svojimi napravami Transformer. To so bile v osnovi tablice s procesorji ARM in sistemom Android. Tokrat preizkušeni Transformer Book T300 Chi pa prihaja z druge strani – čeprav lahko ločimo zaslon od tipkovnice, gre po duhu najprej za prenosnik, šele nato za tablico.
Pred tremi leti so v Sonyju predstavili skoraj žepni kompaktni aparat najvišjega ranga, model RX100. Ta je takrat sodil v povsem svoj razred, tako po kombinaciji zmogljivosti oziroma tehničnih lastnostih kot po ceni. V presenetljivo majhnem ohišju je ponudil odlično, veliko tipalo, pred katerim je bil izredno uporaben zumirni objektiv z zelo veliko (svetlo) zaslonko. Aparat je požel veliko pohval in je bil za Sony kar lep uspeh – za prodajne rezultate sicer ne vemo, a je tudi po treh letih še vedno zelo hvaljen aparat, ki še ostaja v prodaji.
Pred nedavnim smo imeli večji preizkus zmogljivejših kompaktnih aparatov, ki so ponujali predvsem širok razpon goriščnic. Na preizkusu smo imeli nekoliko dražje, zmogljivejše modele, a se je ta segment aparatov cenovno opazno razširil. V spodnjem delu tako najdemo Nikonov Coolpix L340, ki za presenetljivo nizkih 179 evrov ponuja kar 28-kratni zum.
Nikon že kar dolgo časa ponuja vodotesne fotoaparate, najnovejši tak model je Coolpix AW130. Gre seveda za naslednika modela AW120 (in njegovega predhodnika AW110). Aparat je še vedno razmeroma majhen, pravzaprav gre za enega izmed manjših vodotesnih aparatov – vsekakor ga brez težav spravimo v žep. Ohišje je nadvse trpežno, menda zdrži padec na trda tla z dveh metrov, kar ne preseneča.
Nikonov model Coolpix S7000 je aparat, ki bi nekoč zasedal zgornji del zmogljivostne lestvice, danes pa je nekje na sredini, če ne celo nižje. Gre namreč za zelo dober aparat, ki po razmeroma ugodni ceni ponuja presenetljivo veliko.
Pod prste smo dobili Microsoftov telefon Lumia 640. Gre za naslednika telefona Lumia 635, ki kljub Microsoftovemu logotipu na hrbtišču naprave dostojno sledi tradiciji finske Nokie. Če spregledamo zaobljene robove, je telefon na prvi pogled skorajda enak predhodniku. Nadzorni gumbi so na običajnem mestu, oblika je enaka. Telefon Lumia 640 je v primerjavi z modelom 635 tanjši (8,8 milimetra). Naprava s 145 grami ni ravno peresno lahka, a se v roki kljub temu ne izkaže za odvečno utež.
Ukrivljeni zasloni so očitno lastnost telefonov, ki bo z nami vsaj nekaj časa. Prvi resni napravi, ki sta se lahko pohvalili z ukrivljenim zaslonom, sta bili Samsungov Note 4 Edge in LGjev G Flex. Note Edge se je očitno prodajal dovolj dobro, da so letos v Samsungu poleg navadnega Galaxyja S6 izdali še S6 Edge, ki ima stranici ukrivljeni v ohišje, torej navzdol. Na tistem delu zaslona lahko telefoni Edge kažejo informacije, ki so ločene od glavnega dela zaslona. O uporabnosti te funkcionalnosti je seveda mogoče razpravljati, a dejstvo je, da ima pri Samsungu ta zaslon nekaj smisla.
S prvim telefonom Galaxy S Samsungu ni uspelo, izdelek je bil plastičen, v resnici precej počasen in programsko zelo neusklajen. A vzbudili so zanimanje, dovolj, da je bil zelo popravljen naslednik, Galaxy S2, že uspešnica. Odtlej so pravzaprav vsi modeli Galaxy S predstavljani kot vrhunec Samsungove ponudbe, le da se jim kakšen model posrečil bolj, drugi manj. Lanski S5 je, recimo, sodil med »manj«. Poznavalci s(m)o ga ocenili kot »meh…«, kot je danes »v netu« priljubljeno reči. Pač, manjša nadgradnja telefona S4, ki ne prinaša nič zares novega. Nov je bil na primer bralnik prstnih odtisov (»če ga ima iPhone, ga moramo imeti tudi mi«), a je bil podobno na hitro vgrajen, kot vse v zgoraj omenjenem prvem modelu S, in zato – ni bil zares uporaben.
Microsoftova Površina še vedno ni našla množičnega uspeha, a so bile vse generacije dovolj dobro sprejete, da v Redmondu še vztrajajo. Dodatni razlog, zakaj naprave Surface sploh obstajajo, je ta, da naj bi z njimi v Microsoftu pokazali drugim izdelovalcem, kako naj bi bile videti moderne okenske tablice.
Logika izdelovalcev poceni tablic je nekako takale. Ko kupec pride v trgovino, na policah vidi različno velike pravokotnike. Vsi se skušajo predstaviti kot odlične tablice, ki bodo znale dostaviti spodobno uporabniško izkušnjo. Med vsemi pravokotniki sta na prvi pogled le dve razliki. Prva je velikost zaslona in tu izbiramo bolj ali manj med 7- in 10-paličnimi različicami. Pomembnejša razlika med črnimi pravokotniki je v očeh izdelovalcev poceni tablic seveda cena.
Slovenski ISL Light je nedavno ponudil posodobljeni dostop na daljavo do računalnikov in mobilnih naprav. Novosti je precej, najbolj pa izstopa možnost oddaljene pomoči uporabnikom telefonov in tablic z operacijskim sistemom iOS ali Android.
Oblačne shrambe so priljubljena oblika varovanja in deljenja najrazličnejših podatkov. Ob večjih količinah oblačnega prostora se nemalokrat zgodi, da imamo datoteke razpršene po različnih storitvah. Če uporabljamo več oblačnih shramb hkrati, je iskanje želenega predmeta prava muka. Za lajšanje teh težav poskrbi kitajsko podjetje Lenovo.
Potrebe sodobnega človeka po hrambi podatkov v digitalni obliki se iz dneva v dan večajo. Tudi pisec teh vrstic se vedno znova zaloti pri kupovanju vedno zmogljivejših ključkov USB in diskov. A ti so le kompromis med hitrostjo in/ali prostorom za hrambo podatkov, prava stvar je seveda v zunanje ohišje zapakiran pogon SSD, kakršen je tudi tokrat preizkušeni Samsung Portable SSD T1.
NVIDIA je naposled le uslišala igričarje, ki so od lanske jeseni ponižno čakali, kdaj bodo na voljo kartice srednjega cenovnega razreda. Večina teh namreč ne potrebuje zverin, kot sta GeForce GTX 970 in GTX 980, ki sta sposobni poganjati igre v ločljivosti 4K, temveč se brez težav zadovoljijo s karticami GTX 960, s katerimi so igre v polni visoki ločljivosti Full HD še vedno videti odlično.
Izdelovalci pametnih naprav so začeli ponujati začetne nabore izdelkov, ki kupce snubijo k nakupu. Belkinov začetni set Wemo je prav tak, saj ponuja povezovalnik Link in dve krmiljeni sijalki, ki imata svetilnost 800 lumnov, kar nekako ustreza 55–60 starim vatom.
Pogosto mi misli odtavajo k analognemu Olympusu OM4-T, ki mi je delal družbo več kot desetletje. Še danes ga tu in tam vzamem v roke, prislonim k licu in zavzdihnem ob čudovitem pogledu skozi okular. Toda danes je realnost pač digitalna.
Nikon L840 je zanimiv predstavnik razreda, v katerem imajo mišice prednost pred pametjo. Gre torej za model, ki sicer ne omogoča popolnoma ročnih nastavitev in ne premore prilagodljivih bližnjic, a se njegove vrline kljub temu kažejo v izjemni zmogljivosti objektiva, podkrepljeni z razmeroma ugodno ceno. Za nameček pa je tokrat opremljen tudi s povezavo Wi-fi, ki omogoča upravljanje s pametno napravo.
Novi S9900 je naslednik modela S9700, s katerim si deli do centa enako ceno v primerjavi z lanskim letom, ko smo preizkusili predhodnika. A tokrat ponuja nekaj več resnosti in uporabnosti ter se na prvi pogled spogleduje z zmogljivo serijo P.
Nikonov model P600 je bil lani s 60-kratnim razmerjem med skrajnima goriščnicama rekorder svojega razreda, a njegov naslednik danes sodi med povsem povprečne zmogljive aparate. Premagal ga je tako Canon s svojim 65-kratnim objektivom, Nikon pa je pred nekaj tedni predstavil tudi model s kar 83-kratnim zumom. Tako ostaja P610 povprečnež, ki to ni.
Olympus že nekaj časa ponuja zmogljive žepne aparate, namenjene zahtevnejšim uporabnikom, ki pa si želijo aparat tudi shraniti v žep. Temu segmentu nekako pravimo segment »zum za popotnike«, saj gre za prilagodljive aparate s širokim razponom goriščnic, ki pa so kljub temu dovolj majhni in lahki, da jih lahko hitro in enostavno pospravimo. Tak je tudi model SH-1, ki je že nekaj časa na trgu.
Olympus je bil med prvimi, ki so že pred leti ponudili majhne žepne, vodotesne fotoaparate, pravzaprav so imeli do zdaj res veliko različnih odpornih modelov. Tak je tudi novi Tough TG-3, ki uradno zdrži potop do petnajst metrov globine in padec na trda tla z dobrih dveh metrov. Pri potopu sicer na splošno velja, da lahko brez težav računamo tudi na kak meter več, pri padcu na tla pa raje kaj manj.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
