Današnji superračunalniki imajo več milijonov jeder, že pisarniške delovne postaje pa več tisoč. Levji delež predstavljajo jedra v grafičnih čipih, ki že zdavnaj ne služijo več le izrisu slike, temveč so nujni sestavni del strojnega učenja. Izkazalo se je, da so ti čipi izjemno pripravni za izračune, ki ne potrebujejo visoke stopnje natančnosti, temveč predvsem ponavljanje in paralelizacijo. Najzmogljivejše grafične kartice ne le da nimajo več priklopa za monitor, temveč sploh niso več kartice, saj na plošče sedejo v podobna ležišča kot procesorji.