Ena največjih novosti, ki jih pričakujemo v letu 2010, je zagotovo prihod 3D televizije in vsega, kar sodi zraven. Ta hip je sicer še težko reči, ali gre res za revolucijo ali zgolj marketinški trik, ki bo rešil finančno prihodnost precej opešanih izdelovalcev zabavne elektronike ter ponudnikov vsebin, toda napoved vsekakor zbuja vso pozornost javnosti. Novost utegne precej spremeniti televizijo, kot jo poznamo danes, pa ne samo to - najbrž tudi področje računalništva v celoti.
Poznate ljudi, ki uporabljajo Facebook, Twitter ali Second Life? Bom neposreden - po moje gre za ovce. Res, vsi aktivni uporabniki teh "fenomenov" po imenu socialna omrežja so navadne ovce. Pač digitalne, a še vedno ovce. Takšne, ki jih je mogoče s ščepcem soli voditi okoli po širnih planjavah interneta in izkoriščati za bolj ali manj pridobitne namene.
Spremembe pri rabi informacijskih tehnologij so gnane predvsem z vse bolj razširjeno povezljivostjo v globalno računalniško omrežje. Žične in predvsem brezžične povezave prodirajo vse globlje in vse bolj in bolj vplivajo na naš vsakdan.
Računalniški virusi so očitno precej drugačni od tistih, ki jih vsak dan vdihavamo. Če se slednji kljub hudi svetovni "pandemiji" kar naenkrat razblinijo v nič, se prvi zelo hitro razvijajo, mutirajo in ogrožajo svet, kot ga poznamo. Resda panika ob njih še ni dosegla primerljive ravni, a ne manjka veliko.
Na splošno si pod pojmom prenosnik še vedno predstavljamo povprečno prenosljiv računalnik s 15-palčnim zaslonom, optično enoto, nizko tipkovnico solidne velikosti in nekaj različnimi možnostmi za dostop do spleta. Prenosnike z večjimi zasloni smo imeli za prevelike za večino navadnih opravil, tisti manjši, povečini taki, pri katerih je diagonala merila okoli trinajst palcev, pa so bili vedno malo posebni, namenjeni prenašanju.
Google je dvignil del tančic iznad operacijskega sistema Chrome OS, to pa utegne imeti globoke posledice za prihodnost računalnikov in računalništva, kot ga poznamo danes. Kljub preprostosti vnaša radikalno drugačen pogled na to, kaj je pravzaprav vloga osebnega računalnika. V tej zamisli je precej tveganj - zaneti lahko veliko revolucijo, po drugi strani pa se lahko izkaže tudi za največji spodrsljaj Googla.
Na straneh te revije se je pred skoraj dvema letoma nad pretirano zeleno propagando razkuril že naš urednik. Trend, ki je samega sebe prignal do absurda, si po tolikšnem času zasluži še malo pozornosti in zdravorazumskega pogleda.
Strojna in programska oprema sta dve plati računalništva, ki uporabnika niti ne bi smeli preveč zanimati, navsezadnje si vsi želimo uporabljati delujočo napravo, z vsemi potrebnimi sestavinami. A zelo presenetljivo je to, da si le redka podjetja upajo razvijati celovite sisteme.
Prejšnji mesec je odjeknila novica, da je vlada na zahtevo resornega ministra Gregorja Golobiča s položaja razrešila direktorja Agencije za pošto in elektronske komunikacije (APEK) Tomaža Simoniča z očitkom, da naj bi pri podeljevanju frekvenc za omrežje UMTS družbi Tušmobil kršil zakon. Na njegovo mesto je bil do objave razpisa kot vršilec dolžnosti imenovan Dušan Schuster, sicer upokojenec, ki je do pred dvema letoma služboval v Mednarodni zvezi za telekomunikacije (ITU) v Ženevi, nekaj časa celo kot sekretar generalnega sekretariata. Prav kmalu bomo videli, ali bo novi direktor nadaljeval v glavnem uspešno zastavljeno politiko regulacije svojega predhodnika, ali pa jo bo moral na pritisk Telekomovih in Mobitelovih botrov spremeniti (predvsem pri razvezavi optične zanke).
Finska bo kot prva država na svetu zakonsko regulirala dostop do širokopasovnega interneta. Tako bodo morali finski telekomunikacijski operaterji do sredine prihodnjega leta vsem prebivalcem Finske zagotoviti dostop s hitrostjo vsaj 1 Mb/s, do leta 2015 pa naj bi se najnižja hitrost povečala na 100 megabitov na sekundo. V finskem ministrstvu za promet in telekomunikacije so namreč ugotovili, da je internet nekaj, brez česar človek v moderni družbi ne more živeti; podobno kot vsakdo potrebuje elektriko in vodo, potrebuje danes tudi internetno povezavo.
Kar veliko poslušam zgodbe o tem, kako zanič so naprave GPS in kam vse so že peljale nič hudega sluteče voznike. Tu ne mislim skrajnosti v slogu Angležinje, ki je z avtom zapeljala s pomola v morje, ker ji je GPS naprava tako naročila. Vse več je tudi takih bolj navadnih zgodb, kako je nekdo preprosto šel na napačen izvoz z avtoceste. Ali pa kako je GPS navigator želel po ulici, ki je zaradi tamkajšnje ambasade pač zaprta (ulica, ne ambasada). Sam se nekako vedno znajdem med redkimi zagovorniki teh novih tehnologij, saj sem prepričan, da za veliko večino teh težav ni odgovorna naprava oziroma ljudje, ki so jo razvili, temveč so razlogi drugje. Morda pri uporabniku, morda pri kartografskem podjetju, morda pri teroristih (v zgornjem primeru z ambasado). Poglavitni problem pa je globlje nerazumevanje tehnologije.
Nedavno je minilo leto dni od predstavitve prvega mobilnega telefona z Googlovim operacijskim sistemom Android. Seveda je naprava, ki poganja Android, veliko več kot mobilni telefon. Pravzaprav je funkcija telefoniranja le privesek, ki naredi takšno napravo še malo bolj nepogrešljivo.
Gospodarska kriza je tudi trenutek za streznitev. Vsakdo, pa naj gre za posameznika ali podjetje, v takih časih spet pogleda temelje, na katerih stoji njegovo poslovanje, obstoj. Razumljivo. Toda časi so taki, da je treba ukrepati, ne pa vtakniti glavo v pesek kot noj. Prav tisti, ki reagirajo in ne čakajo, bodo iz te krize prišli najbrž še močnejši, kot so bili pred njo. Toda Slovenija je v teh časih, vsaj na področju informacijske tehnologije, skoraj kolektivno vtaknila glavo v pesek.
Pravijo, da so krizni časi priložnost za tiste, ki so spretni. To, kot kaže, zagotovo velja za Apple. Medtem ko si ostanek računalniške industrije bolj ali manj liže rane, je Apple zadnje četrtletje sklenil z novim rekordom v prodaji, in to kljub temu da veljajo izdelki tega izdelovalca za dražje na trgu. Če je vnovični rekord v prodaji telefonov iPhone že nekako pričakovan, pa je absolutno presenečenje več kot odlična prodaja računalnikov Macintosh. Skupno so jih prodali kar neverjetnih 17 % več kot v enakem obdobju 2008. To pa je stopnja rasti, ki smo jo redko videli celo v časih največje konjunkture in potrošniških mrzlic.
Prav zanimivo je bilo (in je še) opazovati evforijo bolj ali manj laičnih uporabnikov ob uradnem izidu operacijskega sistema Windows 7. Čeprav gre za zgolj evolucijski korak od Windows Vista, tega ne opazi, niti prizna, skoraj nihče. To pa pomeni, da so v Microsoftu presneto dobro opravili svoje delo. Celo tako dobro, da jim praktično širni računalniški svet priznava, da je Windows 7 najboljši operacijski sistem ta hip.
Blagovna znamka Windows je globalna uspešnica, o tem ni dvoma. Če (končno) odmislimo katastrofo z imenom Vista, to velja tudi danes - Windows 7 je nedvomno odličen operacijski sistem. Pa vendar lahko ugotovimo, da "zlato ime" mobilni različici Oken prav nič ne pomaga.
Zadnje tedne smo novinarji dobesedno bombardirani z najrazličnejšimi sporočili, ki zadevajo protivirusno zaščito. Predstavljajo se nam nove različice, njihovi dosežki, z zanimanjem beremo celo o dejanjih t. i. nelojalne konkurence. Je november torej sezona za trg protivirusnikov ali je v ozadju kaj drugega?
V računalniškem svetu velika podjetja bijejo pravo vojno, kdo se bo spomnil več vprašljivo uporabnih funkcij. Pri tem pa poteka še boj za najbolj neumno ime za te izumljene funkcije. Prav neverjetno, kaj vse lahko preberemo na reklamnih brošurah in spletnih straneh. Monitorjevci se včasih prav prijetno zabavamo ob prebiranju nalepk na različnih napravah - od prenosnikov pa do televizorjev.
O tem, ali je v krizi pametneje varčevati ali na vso moč zapravljati, si niti ekonomisti niso čisto edini, zato se v to ne bi spuščal. Očitno pa je, da je treba varčevati, če izračuni trenutnih številk ne prenesejo. In to se v slovenskih telekomunikacijah že resno dogaja.
Verjetno bi pri iskanju ključnih vzrokov za veliko uspešnost interneta zelo hitro prišli do - sodelovanja. Temeljna razlika pri rabi računalnikov se je zgodila, ko so ti iz osamljenih otočkov za ustvarjalnosti takih in drugačnih vrst postali povezane, omrežene naprave.
V tokratnem Monitorju si lahko preberete dva članka, ki se v osnovi vrtita predvsem okrog cenovno racionalnega računalništva. Prvi je obširnejši preizkus cenejših prenosnikov, v drugem pa smo obdelali majhne in lahke mini prenosnike, imenovane tudi netbooki. Pri prvem smo bili sami presenečeni, kako solidne računalnike dobimo že za razmeroma malo denarja.
Potem ko smo v dveh letošnjih številkah komentirali dogodke na telekomunikacijskih trgih v letu 2008, lahko zdaj že naredimo bilanco za prvo polovico letošnjega leta, saj je Agencija za pošto in elektronske komunikacije (APEK) 10. septembra objavila poročilo do 30. junija 2009.
Ali je vredno uporabljati Twitter, je podobno vprašanje, kot ali se splača biti čim bolj na tekočem z informacijami.
Za boljšo kakovost izdelkov programske industrije se že dolgo iščejo ustrezna orodja. Java je prinesla mnoge izboljšave in številnim razvijalcem ponudila lažji in hitrejši razvoj. S časom so se izkazale tudi njene številne slabosti, a to njene priljubljenosti ni zmanjšalo.
Računalniški oblaki, spletne storitve, outsourcing, hosting in še kaj bi našli. Zahvaljujoč internetu in hitrim povezavam se računalništvo vse bolj seli iz krajevnih omrežij nekam, kjer storitve ponujajo več, hitreje, za manj denarja. Toda v praksi ni tako. Upam si trditi, da večina podjetij pravzaprav ostaja pri starem, preizkušenem modelu, kjer se vse dogaja za (ali pred, odvisno od perspektive) požarnim zidom. Toda kje je razlog? Tehnološka nezrelost? Pomanjkanje standardov? Skrb za varnost? Vse to, a tu je še nekaj drugega. Strah.
Kolega, urednik neke druge revije, je zadnjič zapisal, da so velika podjetja v stalni nemilosti javnosti; globalno gledano Microsoft, pri nas Telekom. Res je, "krivdo" za to pa nosimo vsi oziroma človeška narava, pa tudi prizadeta podjetja.
Ko sem tistega lepega dne bolščal v vladni dokument, ki govori o nakupih s področja informacijskih tehnologij v prihodnjem letu, sem si nenadoma vroče zaželel, da bi delal v državni upravi. Saj veste, tam so v povprečju delavci bolje plačani, praktično 100 % varni pred izgubo službe, v petek gredo prej domov in poleti lahko celo napol zastonj letujejo naokoli. Med branjem mi je postalo jasno, da se lahko na državni račun tudi fino tehnološko opremiš.
V tokratnem Monitorju si lahko preberete preizkus Olympusove novega digitalnega fotoaparata, modela E-P1. Gre za fotoaparat, ki ni pravzaprav nič posebnega. Še več, manjka mu nekaj osnovnih delov, denimo bliskavica in optično kukalo. A aparat predstavlja tisto inovativnost, ki jo v svetu globalizacije vse teže najdemo. Pri gromozanskih podjetjih gredo odločitve čez toliko posameznih pisarn in pisalnih miz, da je vse manj prostora za tovrstne posebnosti. Žal.
Priznajmo si, gonilo kapitalizma je potrošništvo, gonilo potrošništva pa smo mi vsi. Še posebej to velja na mladih in še nerazvitih področjih, h katerim vsekakor sodi tudi računalništvo, ali kar ves IT, če sem malo širši.
V starih časih so bili zlatokopi pripravljeni žrtvovat marsikaj i, da bi dosegli končni cilj - najti zlato žilo in obogateti. Mrzlično so raziskovali in preizkušali še tako nemogoče možnosti, a le redki so na koncu zares obogateli. Zdi se, da je računalniška industrija v teh časih v podobni situaciji. Vsi mrzlično iščejo novo zlato žilo, pri tem pa vse manj izbirajo sredstva. Čeprav ne bodo priznali, gre za vprašanje obstoja.
Arhiv
Po avtorjih
