Po Windows Windows
Microsoft se je odločil, da nas ima dovolj. Uporabnikov namreč, ki nikakor nočemo v celoti preskočiti na vlak prihodnosti, na Windows 10. Bo to težava?
Microsoft se je odločil, da nas ima dovolj. Uporabnikov namreč, ki nikakor nočemo v celoti preskočiti na vlak prihodnosti, na Windows 10. Bo to težava?
Ali res menite, da moramo protivirusnike, ki smo se jih navadili na računalnikih, imeti tudi na mobilnih telefonih?
Za Monitor elektroniko opisujem že od leta 2010, v tem času pa sem imel v rokah skorajda vse telefone, ki so naprodaj pri nas. Priznam, ko stopiš v trgovino, že sama količina telefonov zmede in odločitev na prvi pogled ni lahka. V resnici pa je resnih izbir med telefoni malo.
Te dni prebiram res odlično biografijo Adriana Neweya, bržkone najuspešnejšega inženirja avtomobilov formule 1. Ena izmed ponavljajočih se tem njegovega delovanja so zanimive ideje, take, ki so, kot bi rekli Američani, outside the box. Drugačne torej, seveda pa znotraj izredno strogo definiranih pravil, ki jih ekipam v motošportu narekujejo krovne organizacije. Te ideje se včasih sicer ne primejo – na papirju se zdi, kot da imajo potencial, ki pa ga kasneje, med dejanskim preizkusom ali pa v nekem drugačnem kontekstu, ni.
Gospodje, čas je da nadgradimo naš dosedanji načrt, da ustvarjamo zgodbe naših izdelkov. Imamo uspešne izdelke, ki nagovarjajo večje segmente potencialnih kupcev. Manjka samo le še največji. Najtežji.
Tehnologija ni bila nikoli uspešna le zaradi same tehnologije. Ni dovolj, da uporabnikom prinese le »vau« efekt, ampak mora biti predvsem koristna.
Videti je, da so danes najuspešnejše igre tiste »zastonjske«, medtem ko običajnih ne kupuje več nihče. Ali je res tako?
Imam težavo – moj televizor je manjši od sosedovega. Še več, zaradi tega si sploh ne belim glave. In, da, govoril bi lahko tudi o telefonu, avtu (čeprav, ne, sosed ima manjši avto, tu sem varen), kosilnici (jaz, revež, imam tisto ročno, brez kakršnegakoli motorja, in jo moram kar z lastno močjo okoli potiskati) in še čem.
Da so tehnološka gigapodjetja Facebook, Google, Twitter in druga v zadnjih letih spremenila v prave kovnice denarja na račun zbiranja, obvladovanja in trženja podatkov o navadah svojih uporabnikov in njihovih omrežnih prijateljev, je opazila večina zainteresirane javnosti. Manj pa je tistih, ki so opazili, da se utegne to področje v kratkem precej spremeniti. A zaplet je v tem, da ne vemo, kako in v katero smer.
Kitajsko smo že pred leti spremenili v tovarno sveta. Ker je tam vse ceneje, ker imajo množice »cenenih« delavcev, ker sami ne maramo več onesnaženja, ki ga prinaša industrija. Nam je že kaj žal?
Trendi so očitni – vse več proizvajalcev programske opreme, ponudnikov kulture, take in drugačne in celo strojne opreme, nas poskuša navleči na plačevanje mesečne ali letne naročnine. Se vam to zdi prav!?
V tokratni številki Monitorja sta se med nenehnimi preizkusi znašla prenosnika, za katera sem skoraj zapisal besedo »zanimiva«, a sta v resnici daleč, daleč od tega. Gre pravzaprav za resnično dolgočasna prenosnika. A s tem ni nič narobe! Prej obratno, gre za prenosnika, pri katerih je pravzaprav težko najti kak resen razlog proti nakupu oziroma kakšno resno slabost. Dobro, vedno se najde kakšna malenkost. Če ne drugega bi lahko bil vsak še kak evro cenejši, ponudil malenkost večji SSD ali rahlo boljši zaslon.
Če igrate, spremljate ali vsaj poznate nekoga, ki ga Fortnite zanima, verjetno veste, da se je pred kratkim končala 10. sezona te fantastično popularne igre. Konec je bil res konec, saj je igra preprosto izginila in prikazovala animacijo črne luknje.
Kaj danes beremo, gledamo in poslušamo na spletu, nam odmerja umetna inteligenca. Nekoč smo potrebovali še nekaj možganske telovadbe, da smo našli informacije, ki smo jih iskali, danes nas informacije najdejo same. Če to želimo ali pa ne.
Opažam, da veliko primerjalnih testov računalniške opreme kar nekako izpusti Applove izdelke. Zarota ali realnost?
Tako kot na marsikaterem področju se tudi v računalništvu pojavlja množica čarobnih besed, takih, ki skoraj ne potrebujejo razlag, ampak so same po sebi dovolj, da prepričajo. Nekoč je obstajal rek »Nobody ever got fired for choosing IBM«, torej da nihče ni izgubil službe, če je izbral IBM. Resda je bil IBM takrat spoštovanja vredno podjetje, a bolj kot za tehnične prednosti je šlo za njihov ugled. Bil je varna izbira, taka, zaradi katere nam niso nadrejeni imeli kaj očitati.
Če bi slepo verjeli proizvajalcem mobilnih tehnologij, predvsem kitajskemu Huaweiju, bi moral biti svet ravnokar preplavljen z omrežji pete generacije. Še več, to je menda bolj kot ne nujno, saj se bo brez tega razvoj človeštva upočasnil. Pa se res tako zelo mudi?
Včasih so bili kitajski telefoni tam, kjer so danes kitajski avtomobili. Posmehovanja vrednim izdelkom se nihče ni želel niti približati, »poznavalci« pa so znali našteti stotine dokazov, zakaj Kitajcem ne bo nikoli uspelo. Japonci in Korejci so to pot že prehodili, danes pa so povsem spodobni – poceni kitajski telefoni.
So električni skiroji le modna muha, ki je povrhu vsega še nevarna, ali resno prevozno sredstvo, ki se bo prijelo?
Pred kratkim me je klical kolega, sicer tudi IT-jevec, in me spraševal po priporočilu za prenosnik, za nekega znanca. Želje so bile vse preveč znane – prenosnik naj bo malo manjši (brez številčne tipkovnice ob strani, torej nekje okoli štirinajst palcev), tanek in prenosljiv. V uporabi bo za pisarniško delo, no, pa tudi za urejanje slik in montažo videa. Potrebuje dovolj prostora, pa zanj ne bi dal več kot 700 evrov. Želje se seveda zaključijo z: »To je bolj ali manj vse, kar rabim od računalnika.« Skratka, tanek prenosnik za malo denarja, ki vseeno ponuja strojno moč za obdelavo videa.
V začetku poletja so mediji in družabna omrežja z vso vnemo zagrabili zgodbo o zabavni aplikaciji FaceApp. A če ste bili le za nekaj dni odklopljeni od digitalnega sveta, ste celotno zgodbo morebiti celo zgrešili, saj se je tako hitro, kot se je vnela, tudi polegla. Pozornejši opazovalci pa so v njej lahko zaznali kopico naukov, ki lepo opisujejo splošno stanje sodobnega spleta, mobilnih ekosistemov in sveta nasploh.
Veselje ob spoznanju, da nas je internet popolnoma povezal in nam dal znanje vsega človeštva na doseg roke, ni trajalo dolgo. Počasi spoznavamo, da so med milijardami tistih, s katerimi smo povezani, tudi milijoni tistih, ki nimajo najboljših namenov.
Kakšno je vaše mnenje o uredbi o varstvu podatkov, ki je stopila v veljavo v letu 2018?
Ali je sploh mogoče konkurirati podjetjem, ki delujejo na globalnem tržišču, ali pa se bomo morali tolažiti s krilatico, da je majhno v resnici lepo?
Če kdo, potem smo računalničarji tisti, ki bi morali znati prepoznati vzorce prodora nove, revolucionarne tehnologije na področja, ki so vsaj na videz stabilna, področja, kjer vse deluje po ustaljenih praksah in za katera se zdi, da novinec tam ne more prekucniti velikanov. Podcenjevanje napredka, ki ga prinaša nova generacija, se zdi stalnica, ki ob postopnem prehodu v zrelo fazo tehnologije hitro zbledi in gre v pozabo.
Je res smiselno odklepati drago kupljene naprave in se igrati z garancijskim jamstvom le teh?
V sodobnih podjetjih je varnost IT-rešitev ena najsvetejših kvalitet. V svetu storitev za končne uporabnike pa smo uporabniki velikokrat prepuščeni sami sebi. Čeprav nekateri proizvajalci na varnost gledajo kot na dodaten strošek, smo vseeno ravno uporabniki tisti, ki imamo vse niti v rokah.
Ni še dolgo tega, kar smo o hekerjih, tistih zlobnežih, ki menda znajo prelisičiti telefonsko centralo, da jim dovoli telefonirati zastonj, pisali le strogo specializirani tehnični časopisi in revije. Danes so hekerji in hekanje nekaj tako vsakdanjega, da o njih beremo tudi v črni kroniki, sama beseda pa je pristala že v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ).
»Excel mi je izbrisal podatke.« To so besede, ki jih prej ko slej sliši vsak računalničar. Nekoliko manj vešči uporabniki sicer zamenjajo Excel kar z besedo računalnik, drugi pomešajo vse povprek in krivijo usmerjevalnik, vreme ali Internet Explorer (da, slišal sem že vse troje). Pred leti mi je uporabnica razlagala, kako je računalnik ne mara, a da ga ona vseeno prelisiči. Hvaležen sem, da se podrobnosti ne spomnim.
Ravno na dan, ko pišem ta uvodnik, sem se udeležil študentskega hackathona na ljubljanski računalniški fakulteti. Študentje so precej bolj podjetni, kot smo bili pred dobrima dvema desetletjema, njihovi izdelki pa bistveno bolj prijazni in zmogljivi, kot bi bili deset ali več let nazaj. To mi je dalo misliti, da smo v kratkem času na področju računalništva, tako strojne kot programske opreme, naredili zares velik korak.
Arhiv
Po avtorjih