Epson Stylus D88 je drugi član serije D in trenutno najzmogljivejši v tej seriji. Praktično na las je podoben Epsonu C86 tako po videzu kot po lastnostih. Seveda pa ima D88 novo barvilo DuraBrite Ultra v štirih ločenih kartušah, tako kot njegov brat D68.
Družina ThinkPad Z60 ponuja dva modela, ki se razlikujeta predvsem po velikosti zaslona. Manjšega, Z60t, smo opisali že v prejšnji številki, Z60m pa je namenjen tistim, ki prenosnik malo manj prenašajo naokoli, a bi radi imeli večji zaslon.
Epson je po nadgradnjah tiskalnikov serije C uvedel kar novo serijo D. Razlike v primerjavi s serijo C na prvi pogled ni videti, pa vendar sta dve bistveni razliki. Prva je v samem črnilu. Pri seriji C imamo pigmentno barvilo z imenom DuraBrite. V seriji D so k temu imenu dodali še Ultra. Pa ne gre le za dodano besedico. Epson, ki je tokrat izboljšal tudi barvilo, trdi, da je z DuraBrite Ultra izpis obstojen 120 let, spravljen v albumu pa tja do 200 let (žal nismo imeli dovolj časa, da bi to praktično preizkusili). Druga razlika se nanaša na ceno teh kartuš, ki je presenetljivo nizka.
Predstavnika Canonove nove serije večnamenskih naprav smo preizkusili že v januarski številki - model Pixma MP500. MP800 mu je od daleč, pa tudi pod pokrovom zelo podoben, vendar gre v resnici za precej bolj "mišičasto" napravo.
Pri Fujijevem novincu so prenovili skorajda vse, tako da ga razen po zasnovi ohišja, ki je na moč podobna kot pri prejšnjih modelih, kot so npr. Finepix 602Z, S20 Pro ali S7000 (čeprav je nekoliko večje), s predhodniki vsaj po tehnični plati ne druži skoraj nič. Ohišje je sicer med bolje oblikovanimi, tudi dosegljivost tipk je med boljšimi. Menuji, na katerih se uporabnik hitro izgubi, ko išče določeno nastavitev, pa so manj pregledni. Za zajemanje svetlobe je uporabljeno visokoločljivostno tipalo SuperCCD petega rodu z diagonalo 1/1,6 palca, ki ima zelo visoko ločljivost 9,2 milijona pik (od katerih je uporabljeno 9,1 milijona pik). Največji izdelek ima tako lahko ločljivost 3488 × 2616 pik, kot alternativa pa so na voljo še ločljivosti 2592 × 1944, 2048 × 1536, 1600 × 1200 in 640 × 480 pik. Brez kakršnekoli izgube kakovosti lahko tako razvijamo slike z gostoto 300 pik na palec in velikostjo 29,5 × 22,1 cm, ob manjšanju gostote (povsem sprejemljiva je, recimo, tudi gostota 150 pik na palec) pa seveda še večje. Slike se sicer lahko zapisujejo bodisi na kartice xD bodisi na kartice Compact Flash tipa I ali II (podprt je torej tudi mikrodisk). Ohišje je zelo zaprto, da se ne bi prašilo tipalo, saj je to lahko pri tako majhnih svetlobnih elementih že kar precejšnja težava.
Pri grafičnih procesorjih razvoj še vedno poteka z nezmanjšano hitrostjo. nVidia in ATI neprestano dihata drug drugemu za ovratnik, izdelovalci računalniških iger pa postavljajo vedno nove meje in zahteve.
Dandanes skoraj ni več računalnika, ki ne bi imel vgrajene zapisovalne enote. Prednjačijo CD zapisovalniki, ki pa jih v zadnjem času, predvsem zaradi dostopnih cen, uspešno nadomeščajo enote DVD. Za delo z zapisovalniki potrebujemo primerne programe, ki jih je na trgu kar nekaj. Dva med njimi, Easy Media Creator 7.5 (EMC) in Nero Premium 7.0, smo si podrobneje ogledali in preizkusili. Pri obeh gre za nekakšen paket "vse v enem", ki obsega kar nekaj programov in orodij.
Core Force je osebni požarni zid, ki ga namestimo v osebni računalnik. V tesni povezavi s sistemskim okoljem budno pazi na vse dostope do datotek, na dostop do podatkov v registru in nadzoruje vse vrste omrežnih povezav.
Zvočniki sicer že dolgo sodijo k osnovni opremi vsakega osebnega računalnika, a jim marsikdo ne nameni prav veliko pozornosti in se zadovolji s cenenimi plastičnimi modeli, ki si komaj zaslužijo naziv zvočnik. A to seveda ne pomeni, da računalnika ne moremo opremiti s spodobnimi zvočniki in z njimi uživati v dobri glasbi.
Sonyjevi aparati družine T so vseskozi spadali med najmanjše in najlažje digitalne fotoaparate na trgu in podobno velja tudi za DSC-T9. Aparat z elegantnim kovinskim ohišjem, ki ga vključimo tako, da premaknemo kovinsko ploščico, ki ščiti objektiv, spada med bolj posrečene oblikovalske dosežek na trgu fotoaparatov. Objektiv aparata je v ohišju, slika pa se nanj preslika prek prizme, tako da tudi pri zumiranju ne pogleda iz ohišja. T9 tako verjetno preživi tudi nekoliko trši padec po tleh, ki bi bil za kako drugače zasnovan aparat že usoden.
Praktica Luxmedia 5303 je po številski oznaki zelo blizu modelu 5203, vendar je med njima kar nekaj ključnih razlik, tako po funkcionalnosti kot kakovosti.
Nemško podjetje Pentacon (lastnik znamke Praktica) je bilo svoje dni znano po kakovostnih analognih fotoaparatih. Na prehodu iz analogne v digitalno fotografijo pa je izdelovalec očitno nekoliko zaspal. Pod imenom Praktica so tako na trgu fotoaparati za pretežno nezahtevno rabo, ki so le bled odsev nekdanjega blišča in tehnološke naprednosti izdelovalca.
Panasonicov aparat DMC-LX1 se lahko pohvali s tem, da je prvi aparat na svetu s tipalom širokega formata, se pravi, da so fotografije, ki jih zajame, z robovi v razmerju 16 : 9. Aparat seveda omogoča tudi slikanje z bolj standardnimi formati slik z razmerjem robov 3 : 2 ali 4 : 3, vendar pri tem žrtvujemo del ločljivosti, saj pri tem aparat ne uporablja dela tipala ob levi in desni strani.
Lumix DMC-FZ30 je Panasonicov paradni konj med digitalnimi aparati in nadomešča model FZ20. V primerjavi s predhodnikom prinaša kar nekaj sprememb. Tipalo je pri FZ30 osemmilijonsko, drugačen je tudi objektiv. Razpon optične povečave je še vedno 12-kraten (35-420 mm), zumiranje pa zdaj poteka prek mehanskega obroča, ne več prek elektromotorja. Aparat ostri (in zumira) v objektivu, kar pomeni, da se pri ostrenju ali optični povečavi dolžina objektiva ne spreminja. V primerjavi s predhodnikom je tako precej hitreje pripravljen za uporabo, saj lahko prvo sliko posnamemo že v slabi sekundi.
Na lanskoletni Photokini smo poleg najrazličnejših novosti iz sveta digitalnih SLRjev dočakali tudi model E-300 podjetja Olympus, ki je bil zanimiv predvsem zaradi tehničnih zmogljivostih, samodejnega odstranjevanja prahu s tipala in zanimive oblike. A kljub nizki ceni ni naletel na pravi posluh uporabnikov. Razumljivo, da so se v podjetju že leto dni pozneje odločili za nov digitalni SLR, namenjen predvsem manj zahtevnim uporabnikom in tistim, ki vstopajo v svet digitalnih SLRjev. Kot že prejšnja modela E-300 in E-1 je tudi novinec član sistema 4/3, ki ga pri Olympusu vztrajno dopolnjujejo z novimi objektivi, bliskavicami in drugim priborom, vgrajeno pa ima enako tipalo kot E-300, z osmimi milijoni pik.
Nikon do zdaj ni imel predstavnika med kompaktnimi aparati z veliko optično povečavo. Model S4 je tako prvi model tega izdelovalca s tako velikim razponom objektiva. Za razliko od drugih izdelovalcev, katerih aparati so si v tem razredu tako po videzu kot po zmožnostih podobni kot jajce jajcu, je Nikon pri zasnovi aparata ubral nekoliko drugačno pot in se zgledoval po svojih aparatih Coolpix družine 900. Gre torej za fotoaparat iz dveh med seboj povezanih delov: v enem je objektiv, v drugem pa zaslon z večino elektronike in akumulatorjem. Del z objektivom lahko vrtimo okoli osi glede na preostanek aparata in tako položaj zaslona svobodno prilagodimo svojemu položaju pri slikanju.
Nikonov aparat Coolpix P2 po večini zmožnosti spada med manj zmogljive kompaktne aparate, kljub temu pa se lahko pohvali z zmožnostjo, na katero pri kompaktnežih doslej še nismo naleteli. V aparat je namreč vgrajen brezžični omrežni vmesnik 802.11g, ki omogoča, da slike brezžično presnamemo v računalnik, če dokupimo Nikonov dodatek (Wireless Printer Adapter), pa celo tiskamo neposredno na tiskalnik brez pomoči računalnika. V računalnik (ki mora seveda imeti brezžični omrežni vmesnik) namestimo programsko opremo in shranimo profil v fotoaparat prek kabla USB (v aparat je lahko naenkrat shranjenih do devet profilov). Ko aparat po koncu namestitve odklopimo od kabla, je že pripravljen za prenos slik. Namestitev je resda nekoliko nerodna, saj moramo prvi profil ustvariti z računalnikom, ki ima neposredno priključeno brezžično omrežno kartico. Nadaljnji profili pa so lahko ustvarjeni tudi v računalniku, ki je z brezžično dostopno točko priključen prek ožičenega omrežja, ne neposredno. Doseg aparata je zaradi dokaj majhne antene nekoliko krajši, kot je npr. doseg prenosnika, za povezavo z brezžičnim vmesnikom v istem ali sosednjem prostoru pa zadostuje.
Coolpix L1 je namenjen boju s konkurenco v nižjem cenovnem in zmogljivostnem razredu. Aparat s plastičnim, a na otip trdnim ohišjem ima ločljivost šest milijonov pik, objektiv pa se ponaša s kar petkratno optično povečavo. Razpon objektiva bi v 35-milimetrskem formatu ustrezal goriščnici med 38 in 115 mm, tako da je tudi pri skrajno širokokotnem slikanju kot še vedno dokaj ozek.
Canonovi aparati Ixus i so nekakšen hibrid med fotoaparatom in modnim dodatkom. Te majhne, simpatično oblikovane naprave so na voljo v štirih različnih barvah. Gre torej za aparat, ki je neposreden konkurent Olympusovemu aparatu mju mini, ker pa so mere in oblika večine žepnih aparatov dokaj blizu omenjenima modeloma, se morata oba seveda spopadati tudi z malenkost večjo, a večinoma tudi zmogljivejšo konkurenco.
Canonov najnovejši izdelek je bil pravzaprav že dlje časa pričakovan, saj je bilo doslej mogoče kupiti le dva profesionalna fotoaparata 1Ds in 1Ds Mark II s tipalom velikosti formata leica, ki pa sta bila seveda zelo draga. Z novim modelom 5D so zapolnili vrzel med modeloma 1Ds in 20D, a to seveda ne pomeni, da fotoaparat ni dovolj zmogljiv za najtežje preizkušnje.
Portege M300 v Toshibini prodajni paleti nadomešča model M100. Gre za ultra lahki prenosnik, v katerega je kljub majhnim zunanjim meram vgrajena tudi optična enota. Njegova poglavitna odlika je dokaj zmogljiv akumulator, ki nas na terenu ne pusti tako kmalu na cedilu. Po opremljenosti (preizkusili smo šibkejšo različico prenosnika) je prenosnik precej podoben predhodniku: ima procesor s taktom 1,2 GHz, 512 MB pomnilnika in 40-gigabajtni disk. Optična enota na CDje piše, DVDje pa le bere. Grafični procesor Intel 845G je v sistemskem naboru.
Toshibin Libretto U100 bi skorajda lahko uvrstili v poseben razred, saj je v primerjavi z njim večina ultra lahkih prenosnikov velikih in nerodnih. Njegove zunanje mere so namreč zelo majhne, tako da se ob pogledu nanj vprašamo, kje so inženirji sploh našli dovolj prostora za vse sestavne dele. Ob tem še bolj preseneča, da malček po opremljenosti prav nič ne zaostaja za večjimi konkurenti.
S prevzemom IBMovega oddelka za PC s strani Lenova je zavel svež veter tudi v prodajno paleto prenosnikov tega izdelovalca. ThinkPad Z60t je, v primerjavi s prejšnjimi ThinkPadi, edinstven v dveh pogledih: gre za prvi ThinkPad z zaslonom širokega formata in za prvega, katerega ohišje ni povsem črno (pokrov zaslona je na voljo tudi v srebrni barvi). 14,1-palčni zaslon širokega formata je novost v prenosnikih, vendar naj bi leta 2006 prenosniki s podobnim zaslonom "zavzeli" poslovni razred in s tem še zadnje področje, na katerem so zaenkrat kraljevali zasloni običajnega formata.
Thinkpad T43p je nadgradnja modela T43 iz zmogljive serije prenosnikov IBM T. Namenjen je predvsem najzahtevnejšim uporabnikom, ki potrebujejo prenosnik kot nadomestek za zmogljivo (grafično) delovno postajo.
Itronixov prenosnik GoBook III je luksuzni terenec med prenosniki: opremljen je podobno kakor večina "navadnih" prenosnikov na trgu, ob tem pa ponuja ohišje iz magnezija, na izpostavljenih mestih oblečeno v gumo, odporno proti polivanju z vodo, padcem po tleh, izpostavljenosti visokim ali nizkim temperaturam in višjemu tlaku ter udarcem. Prenosnik pa ni oklopljen samo na zunaj, saj je npr. disk v posebnem ohišju, ki blaži pospeške in udarce, tako da so zaščiteni tudi podatki v prenosniku, ne le ohišje. Za lažje prenašanje je opremljen z gumiranim ročajem.
Fujitsu Siemensov Lifebook S7020 je osvežitev modela S7010 (opisanega septembra 2004), ki se je lahko pohvalil s tem, da je bil eden redkih prenosnikov s 14-palčnim zaslonom in maso manj kot 2 kg. Ker je naslednik v skoraj enakem ohišju, to seveda velja tudi zanj. S7010 je bil zasnovan na procesorju z nižjo porabo (in nižjim taktom delovanja), ti pa so navadno namenjeni prav najlažjim modelom. S7020 je po zasnovi enak "običajnim" prenosnikom: v njem tiktaka Pentium M s taktom 2 GHz. V primerjavi s predhodnikom je pridobil tudi eno razširitveno mesto, v katerega lahko namestimo kartice XPressCard. Ta standard se sicer še ni najbolj prijel, računamo pa lahko, da bo v prihodnosti nadomestil že nekoliko ostareli vmesnik PCCard.
Samsungova novinca ML-1610 in ML-2010 sta nova predstavnika v razredu črno-belih laserskih tiskalnikov za domačo rabo. Del trga želita odščipniti brizgalnikom nižjega cenovnega razreda in to pri uporabnikih, ki tiskajo večinoma besedila in druge črno-bele vsebine.
Nashuatecov model C7535hdn je naslednik tiskalnika Dsc38U, ki je dolgo časa kraljeval na vrhu razpredelnice najzmogljivejših barvnih laserskih tiskalnikov, primernih za poslovno rabo, zato smo že pred samim preizkusom pričakovali dobre rezultate. A pojdimo po vrsti.
HP z modelom 4700dtn (mimogrede, njegovo interno razvojno ime je Gandalf) meri na podjetja, ki potrebujejo zmogljiv tiskalnik za veliko mesečno obremenitev in poleg hitrega izpisa besedila tudi hitre in kakovostne barvne izpise.
Ponudba barvnih laserskih tiskalnikov, ki jih še vedno najdemo večinoma le v poslovnih okoljih, je čedalje bolj pestra, cene pa se gibljejo od 5- do 7-mestnih števil. Hewlett-Packardov Color LaserJet 3000 (interno razvojno ime Sunstone) spada nekam v sredino, saj se ni sposoben spopasti s takimi mesečnimi obremenitvami, kot jih prenesejo najdražji modeli, obenem pa je tudi precej dražji od najcenejših modelov. Kljub temu je lahko v številnih primerih zelo dobra izbira.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
