Kanadski RIM, znan po svojih pametnih telefonih Blackberry, se je odločil stopiti v neposreden boj z Applovim iPhonom. Na trgu se je pojavil prvi Blackberry z zaslonom, občutljivim za dotik, kljub temu da so še ne dolgo tega pri izdelovalcu zatrjevali, da jih ta tehnologija ne zanima.
Vse, česar se Google dotakne, se pozlati. Najnovejši poskus v tej smeri je platforma Android, programska oprema ali, če hočete, operacijski sistem za pametne telefone, s katerim naj bi spletni gigant spodmaknil stolček telefonskim gigantom, kot so Nokia, RIM in Microsoft. Prvi rezultat je pametni telefon G1, ki pri nas sicer ni naprodaj, vendar nam ga je uspelo pridobiti iz Velike Britanije.
Novembra 2007 smo vzeli pod drobnogled programsko opremo, ki varuje naše otroke pred neprimernimi vsebinami. Dobro leto zatem je spet čas, da si ogledamo, kaj se je na tem področju zgodilo novega.
Digitalne video kamere nas obkrožajo na vsakem koraku, njihova cenovna dostopnost vsakomur omogoča ustvarjanje lastnih video vsebin. Ne glede na namembnost teh posnetkov je vedno zaželena možnost naknadne obdelave na računalniku, za to pa potrebujemo ustrezno programsko opremo. Na trgu je mogoče dobiti veliko število ustreznih programskih paketov. Tokrat se bomo osredotočili na tiste, ki prihajajo iz sveta odprte kode.
Prenova Canonove serije G se vsakokrat zdi majhna, vendar je kljub temu dovolj velika, da pritegne pozornost navdušencev. Predhodnik je pomenil vrnitev formata RAW, tokrat pa so spremembe zopet ključnega pomena. Ena izmed glavnih pomanjkljivosti Canonove serije G je bil razmeroma ozek široki kot zajema.
V robustno aluminijasto ohišje odeti Fujifilmov malček je sicer trdno in natančno sestavljen, vendar pa njegovo ohišje deluje nekoliko debelejše, zato bi si za srajčni žep želeli kaj bolj elegantnega.
Nekakšen naslednik modela NV24HD se prav tako ponaša s povezavo HDMI, ki omogoča pregledovanje fotografij in videoposnetkov na visoko ločljivih televizijah v polni kakovosti. Poleg tega omogoča tudi zajemanje videa v ločljivosti 720p, vsaj tako pravijo v Samsungu.
V paleti modelov mju najdemo nekaj za vsakogar, bi lahko zapisali. Med majhnimi in prijetno oblikovanimi kompaktneži se skrivajo tako vodoodporni modeli kot tudi takšni s širšim kotom zajema, pa taki nadvse elegantni in še marsikaj. Tokrat preizkušeni model mju 1060 pa se poleg kompaktne oblike lahko pohvali s kar 7-kratnim razmerjem med najkrajšo in najdaljšo goriščnico, poleg tega je opremljen še s stabilizacijo slike, da so tudi tiste najdaljše goriščnice uporabne tudi, kadar ne sije sonce.
Nikonova dvojčka S610 in S610c spadata v srednji rang žepnih in modno ozaveščenih kompaktnih aparatov. Edina razlika med modeloma je ta, da je S610c dodan tudi brezžični vmesnik WLAN, prek katerega lahko fotografije prenesemo v računalnik. Sicer sta aparata tanka in elegantna, ohišji posnemata brušeni aluminij, žal pa se njiju hitro poznajo prstni odtisi.
Aparat ni neposreden naslednik modela S510, saj je tega nadomestil model S600. S520 je tako nekakšen ugodnejši nadomestek za model S600. Ohišje aparata tako ni v celoti kovinsko, vendar je prav tako sestavljeno iz zelo kakovostnih materialov, mehke in za dotik prijetne plastike, sprednjo stran aparata pa kljub temu pokriva kovina.
Če bi bil L310W avtomobil, bi ga uvrstili v "zgornji srednji" razred. Ker pa gre le za fotoaparat, ga bolje opišemo, če povemo, da je žepne velikost, poln načinov za digitalno izboljšanje kakovosti slik in ima širokokoten objektiv. Prav slednje je lastnost, ki jo najdemo pri bistveno premalo fotoaparatih, in nas je prepričala, da Samsung z L310W misli resno. To je le še podkrepila odlična izdelava in dobra površinska obdelava fotoaparata. Prav res, L310W je veselje držati v roki.
Samsungov novi žepni model iz osnovnega razreda S bi z eno besedo lahko označili kot "povprečen". 10 milijonov pik, objektiv od 35 do 105 mm ter zaslonka 3,0 ga pač uvrščajo med najpogostejše predstavnike cenejšega razreda. Aparat je sicer majhen in prijeten ter zelo lahek - vse dokler vanj ne vstavimo baterij. Ker nima vgrajenega litijevega akumulatorja, temveč deluje na dve bateriji tipa AA, je skupna teža kar precejšnja.
Pixma MX7600 je večnamenska naprava, ki se ji ni treba posebej truditi, da pritegne pozornost. Nikakor namreč ne moremo spregledati velikega ohišja in teže okoli 14 kg, čeprav po drugi strani ni največji predstavnik med tovrstnimi preizkušenimi napravami. Ker je Canon že pokazal, da zna izdelati zmogljive naprave majhnih mer, nas je toliko bolj zanimalo, kaj se skriva v notranjosti.
Minilo je že eno leto, odkar smo v našem laboratoriju preizkusili malčka med tiskalniki, Canon Pixma iP90v (december 2007), tokrat pa nas je pritegnila naprava podobnih mer - iP100. Menimo, da ju je zaradi njune tržne naravnanosti najbolje primerjati kar med seboj.
Jesenska Canonova osvežitev se je dotaknila tudi klasičnih tiskalnikov. Tako sta predhodna modela Pixma iP3500 in iP4500 dobila naslednika s stotico višjim imenom.
Xerox Phaser 8860 se glede na zmogljivost in vrsto rabe uvršča med laserske tiskalnike, čeprav delovanje precej odstopa od klasičnih laserskih tiskalnikov. Gre za rahlo posodobitev "voščenkarja" Xeroxa Phaser 8400, ki smo ga pred leti imeli na preizkusu. Namesto praha, ki se s pomočjo toplote oprime papirja je tokrat uporabljen vosek, ki se po posebnem postopku tali na papir. Za razliko od dragih tonerjev, ki se ponavadi držijo še valjev, je tukaj edini potrošni material posebej oblikovana kocka voska (ustrezne barve), brez kakršne koli plastike. Vsakih 30.000 kopij je potrebno zamenjati čistilno enoto, ki nekako spominja na zvito toaletno brisačo ter vsake toliko časa iz posebnega predalčka odstraniti odvečno stopljeni vosek.
Iz precej pestre Xeroxove ponudbe barvnih laserskih tiskalnikov smo imeli možnost preizkusiti model Phaser 6280DN. Nekako zlata sredina ponudbe, ki naj bi zadostovala za potrebe klasičnih pisarn. Že sam videz naprave nam da vedeti, da si ga najverjetneje ne želimo imeti v bližini oz. na pisalni mizi. Z merami tokrat niso skoparili, saj gre le za spodobno zmogljiv tiskalnik z dovolj dodatne opreme. Sicer gre za nadgradnjo že preizkušenega Xerox Phaserja 6180DN, ki so mu tokrat dodali še za ščepec hitrosti in pomnilnika. Poganja ga 400 Mhz mlinček z 256 MB pomnilnika, ki ponuja pravo podporo jeziku PostScript 3. Seveda je na voljo tudi posnemanje PLC6.
Preizkusili smo najosnovnejši Xeroxov črno-beli laserski tiskalnik Phaser 3250. Tiskalnik je zaradi precej kompaktnih mer razmeroma nemoteč na pisarniški mizi, čeprav oblikovno ne izkazuje neke umetniške dovršenosti. Na splošno vizualno ne pritegne posebne pozornosti. Navsezadnje to sploh ni pomembno, saj na koncu šteje le, kaj se skriva pod pokrovom. In na naše presenečenje Phaser 3250 skriva marsikaterega aduta. Na voljo smo imeli različico, ki ima vgrajeni omrežni vmesnik - to je za tako osnovni tiskalnik nekoliko nad povprečjem.
Ko smo prvič vzeli v roke Sonyjevega malčka VAIO VGN TT11XN/B, smo pomislili, da gre za netbook. To so majhni in poceni prenosni računalniki, ki so v drugi polovici letošnjega leta postali neverjetno priljubljeni. Vendar je kmalu postalo jasno, da Sonyjev mini-prenosnik ne spada v to kategorijo, saj ima optično enoto, izhod HDMI ter vmesnik firewire, cena pa je daleč nad 300-500 evri, kolikor stanejo netbooki.
Sonyjev računalnik VAIO AW11Z/B ni prenosnik v pravem pomenu besede, saj gre za mrcino z 18,4-palčnim zaslonom. Glede na velikost je njegova teža (3,9 kg) pravzaprav še kar znosna. Po zaslugi manj kot 4 cm debelega ohišja in dopadljivega oblikovanja je tudi na pogled precej vabljivejši kot večina 17-palčnih modelov, ki jih ponujajo tekmeci.
Podjetje Apple je leta 2001 predstavilo prenosnik iBook, ohišje katerega je bilo odeto v plastiko bele barve. Ta je še najbolj spominjala na barvo gospodinjskih aparatov, vendar se v Applu kritikom niso pustili zmesti. To oblikovanje je iBook z manjšimi spremembami obdržal dobrih 7 let. Tudi s prehodom na Intelove procesorje se ni odločil za spremembo zunanjosti. Resda so spremenili ime in predstavili model črne barve, vendar je MacBook ostal precej podoben začetnemu snežnemu iBooku. Po sedmih letih pa je vendarle napočil čas za korenito spremembo tudi pri najdostopnejših Applovih prenosnikih.
Obenem z novim MacBookom so v Applu predstavili tudi prenovljeni 15-palčni model prenosnika MacBook Pro. Ta je na prvi pogled (razen velikosti) popolnoma podoben MacBooku.
Velik 17-palčni zaslon solidne kakovosti je obdan s svetlečim črnim okvirjem, na katerem boste ob odpiranju večinoma pustili kak viden prstni odtis. Na nasprotni strani je pokrov prenosnika prav tako črne barve, na njem pa, kot je pri Acerju po novem v modi, sveti v slogu Applovih prenosnikov bel logotip Acer.
Manjši brat 18-palčnega modela 8920, namenjenega za zabavo in večpredstavna opravila, se ponaša z nekoliko manjšim 16-palčnim zaslonom, zato ga je veliko bolj enostavno prenašati, pri tem pa zabava kljub vsemu nič ne trpi.
Acerjeva ponudba prenosnih računalnikov je bila v razredu "velikanov" deležna rahle posodobitve. Acer Aspire 8930 izhaja iz predhodnika Aspire 8920, ki smo ga že imeli na preizkusu, opazna razlika pa je zgolj v procesorskem naboru in grafični kartici.
Ko so v Acerju zasnovali prenosnik z oznako 5735 iz družine Aspire, so imeli v mislih potrošnike s potrebo po širokih zaslonih. Tiste, ki želijo kjerkoli gledati filme širokega formata ali pa imajo ponavadi odprta po dva dokumenta hkrati, pregledno drugega ob drugem.
V Toshibi so se odločili posodobiti zelo znan prenosni računalnik Portege R500, ki je bil znan predvsem zaradi izredno majhnih mer in zanemarljive teže. Do danes je sicer v Applu dobil hudo konkurenco, vendar Toshiba skriva svoje adute.
Poslovni prenosniki Tecra, ki jih izdeluje Toshiba, se že na papirju ponašajo z odličnim razmerjem med prenosljivostjo in vgrajeno strojno opremo. Tak je tudi model R10-10S, ki ima tudi temu sorazmerno visoko ceno.
Pri preizkusu Toshibinega prenosnika Qosmio X300 bi skorajda potrebovali lastno elektrarno in nepalskega nosača oziroma šerpo. Gre namreč za orjaški prenosnik s 17-colskim zaslonom in težo več kot štiri kilograme. Prenosnik je tudi sicer nadvse impresiven na pogled. Pokrov prekrivajo rdeči plameni, gladka rdeča plastika pa se nadaljuje okoli zaslona in tipkovnice. Kar ni rdeče, pa je odeto v svetlečo črno plastiko - taka je tudi tipkovnica. Ko prenosnik prižgemo, se osvetli kot božična jelka. Pod rdečo plastiko med tipkovnico in zaslonom so namreč skrite rdeče diode LED, te najdemo tudi nad sledilno ploščico in pod nekaterimi funkcijskimi tipkami nad tipkovnico.
Linux že tradicionalno velja za operacijski sistem strežnikov, v namiznih računalnikih in prenosnikih pa ga naj bi uporabljali le najbolj zagrizeni uporabniki. A nekatere nove distribucije postavljajo ta stara prepričanja na bolj majave temelje. Dobri dve leti je, kar smo v Monitorju preizkusili, kako je z Linuxom v prenosnikih; takrat smo ugotovili, da še ni povsem zrel. Je zdaj že kaj drugače?
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
