Olympus ima v svoji seriji lično oblikovanih fotoaparatov, imenovani "Mju", že nekaj časa tudi modele, ki so vodotesni in odporni proti padcem. Ne gre za kake velike, z gumo obložene modele, temveč za tanke, žepne aparate z res kakovostnimi in trdimi ohišji. Najnovejši tak model ima oznako 790 SW. Z njim lahko brez težav fotografiramo pod vodo (do treh metrov globine), Olympus pa pravi, da preživi padec s poldrugega metra višine in to lahko brez zadržkov potrdimo.
Canonov S5 je najnovejši model znane serije zmogljivih kompaktnih aparatov, katerih poglavitna odlika je predvsem veliki razpon goriščnic (ali, z drugimi besedami, velik zum). Je naslednik dobro leto starega modela S3, na videz ju skoraj ne ločimo. Zadaj kraljuje večji zaslon (z dveh palcev je zrasel na dva in pol), ki je še vedno vrtljiv, povečali pa so tudi njegovo ločljivost (s 115.000 pik na 207.000 pik). Na zgornji strani fotoaparata pa po novem najdemo nastavek (tako imenovani "hot shoe") za dodatno bliskavico. Fotoaparat lepo sede v roko, na desni je odebeljeno držalo, tipke pa so logično razporejene in hitro dosegljive.
Olympus je pred slabim letom predstavil kompaktni aparat s t. i. objektivom ultra zum (od tod tudi kratica UZ v imenu) s kar 18-kratnim razmerjem med največjo in najmanjšo goriščno razdaljo. To je bil model SP-550UZ. Takrat je bil aparat rekorder v razmerju goriščnic. Leto dni je naokrog in njegov naslednik z enakim zumom je tu, model SP-560UZ. Ta še vedno zaseda prestol, a na njem ne sedi več sam.
Sony je družino aparatov z velikim razponom goriščnice nekako razdelil na tiste zmogljivejše (DSC-H9, DSC-H7) in tiste bolj dostopne, h katerim sodi DSC-H3.
Lično oblikovan Ricoh Caplio R6 je naslednik modela R5 in značilen predstavnik družine žepnih fotoaparatov z majhnimi merami, preprosto rabo in solidnimi zmogljivostmi.
DMC-FX100 se kot prvi iz Panasonicovih vrst lahko pohvali s tipalom 12,2 milijona pik in objektivom 28-100 mm, s svojimi merami pa ravno še sodi v kategorijo žepnih digitalnih fotoaparatov.
Olympusova serija FE je namenjena preprosti rabi, saj se hvalijo predvsem z natančnimi samodejnimi sistemi. Model FE-290 je skoraj povsem pri vrhu te serije, tako po tehničnih zmogljivostih kot tudi po ceni. Njegov najmočnejši adut je nadpovprečno širok objektiv, ki v 35 mm formatu ustreza goriščni razdalji 28 mm. Najdaljša goriščna razdalja je 112 mm (spet ekvivalentno 35 mm formatu), kar pomeni, da aparat premore štirikratno optično povečavo.
Videti je, da se obsedenost s svetlobnimi pikami nadaljuje. To potrjuje tudi Olympusov novi model iz serije FE, ki ima tipalo z ločljivostjo celih dvanajst milijonov svetlobnih pik. Uporabnikom, ki so jim namenjeni ti žepni aparati, take visoke številke nič ne koristijo, prej nasprotno. Fotografije, posnete pri največji ločljivosti (4000 × 3000), zasedejo vsaj 4 MB prostora, nekatere pa tudi do 7 MB. Tudi pregled na računalniku traja dlje, saj povprečen računalnik potrebuje kar nekaj časa, da prikaže tako velike fotografije, tudi obračanje posnetkov lahko traja kar nekaj časa.
Ixus 860IS je naslednik prvega ixusa s širokokotnim objektivom, modela 850IS. Ne sodi med tanjše kompaktne aparate, a je po našem mnenju ravno pravšnje debeline, da lepo sede v roko, hkrati pa v žepu ni moteč.
Canonova dvojčka, modela A650 IS in A720 IS, se uvrščata v sam vrh priljubljene serije "A". Prvi, z nižjo številčno oznako, a dejansko zmogljivejši model (in seveda dražji), je naslednik A640 IS, drugi pa modela A710 IS. Ohišji obeh sta zelo podobnih mer, gre za malo večja fotoaparata, ki sta že skorajda prevelika za žep, je pa zato laže in bolj udobno delati z njima. Pri obeh je zadaj dvainpolpalčni zaslon, ki pa je pri A650 vrtljiv, podobno kot pri nekaterih dražjih Canonovih modelih (na primer S3). Ločljivost zaslona je pri dražjem modelu 173.000 pik, pri cenejšem pa le 115.000 pik. A650 je že brez baterij malo težji, konkretno 300 gramov (A720 tehta 200 gramov), po vstavitvi baterij pa je razlika še večja, saj uporablja A650 štiri baterije, A720 pa le dve. Oba imata tudi optično iskalo, čeprav je bolj zasilno, pri modelu A650 se pri širokokotnem položaju v iskalu vidi objektiv.
Novi T200 je novinec v družini majhnih, elegantnih in za uporabo preprostih fotoaparatov iz Sonyjevih logov. Poleg majhnih mer prinaša nekaj zanimivih lastnosti.
Pred dobrim letom dni smo pri preizkusu fotoaparata EOS 30D zapisali, da se zdi kot vmesna postaja med takrat odhajajočim 20D in morebitnim naslednikom. Ta naslednik je zdaj končno med nami in z gotovostjo lahko trdimo, da je dorasel svojemu poslanstvu.
Ricoh je pri nas sicer nekoliko manj znan izdelovalec fotoaparatov, vendar ima v svojem proizvodnem programu nekaj zanimivih modelov, ki dokazujejo, da Ricohovi inženirji zelo dobro vedo, kaj mora imeti dober fotoaparat. Lep primer je Caplio R1V, sicer že nekoliko starejši model (letnik 05), ki pa ga je še vedno mogoče kupiti, in to po zelo ugodni ceni. Pojdimo kar po vrsti.
Pregled Nikonove pestre ponudbe fotoaparatov začnimo z njihovim vstopnim modelom. Po obliki in velikosti ter osnovnih lastnostih je precej značilen predstavnik svojega razreda. Nekaj manjša ločljivost in razmeroma majhen (a drugače nadpovprečno dober) zaslon LCD so glavni davek nizki ceni. Žal so se pri Nikonu, za razliko od recimo Canona, odločili, da nedeljski fotografi ne potrebujejo optičnega iskala, s čimer se pri Monitorju nekako ne moremo strinjati.
Kodak C743 je povprečno majhen fotoaparat, ki za oblikovanje menda ne bo dobil nobene nagrade. Ohišje je sicer plastično, a dovolj skrbno narejeno in ne daje vtisa cenenosti. Pri fotoaparatih, ki sodijo v nižji cenovni razred, nas vedno znova razveseli, ko naletimo na model z optičnim iskalom. Ločljivost je sicer za megapiko ali dve večja kakor pri nekaterih najcenejših modelih, a so razlike med njimi v resničnem življenju, ko fotografije odtisnemo na papir, majhne.
Olympus FE-210 je po obliki in zmogljivosti zelo značilen vstopni model, namenjen manj zahtevnim uporabnikom, ki kupujejo prvi fotoaparat. Tudi 13 tematskih avtomatik in le osnovne možnosti ročnega nadzora ostajajo v mejah povprečja. FE-210 se tudi ne more pohvaliti z zaznavanjem obrazov ali umirjevalnikom slike. Na seznamu možnosti sicer najdemo umirjanje slike, a je tako kakor pri številnih podobnih modelih dosežena na "cenen" način - s povečevanjem občutljivosti tipala in skrajševanjem osvetlitvenega časa.
Najcenejši Samsungov model na tokratnem preizkusu sicer ne skriva svojega vstopnega razreda, a kakor bomo videli v nadaljevanju, uporabniku omogoča tudi nekaj naprednejših možnosti. Ker je fotoaparat namenjen manj zahtevnim uporabnikom, je poudarek na samodejnem delovanju. Izbiramo lahko med 11 tematskimi avtomatikami, med katerimi najdemo večino pogosteje uporabljanih, pogrešali smo le avtomatiko za slikanje na plaži in snegu. Pozitivno nas je presenetilo, da fotoaparat uporabniku omogoča tudi dober ročni nadzor, saj lahko ročno nastavimo tako osvetlitveni čas kot zaslonko, izbiramo pa lahko celo med dvema načinoma ostrenja (osrednje in na petih mestih).
C-Lux 2 je eleganten žepni fotoaparat s kovinskim ohišjem, ki tudi brez okrogle značke z imenom prestižnega podjetja daje vedeti, da sodi v višji cenovni razred. Odlikuje ga predvsem odličen objektiv s 3,6-kratnim zumom, ki je podaljšan v širokokotni smeri in zaradi tega precej uporabnejši od siceršnjih 3-kratnih zumov, s katerimi je opremljena večina tovrstnih fotoaparatov. Pravzaprav težko dovolj poudarimo, kako pomembnih je tistih 10 milimetrov krajša goriščna razdalja.
Dresdenski Pentacon in njihove Praktice so bile v časih, ko je še stal berlinski zid, pri nas izjemno priljubljene. Verjetno ga ni znanega slovenskega fotografa, starejšega od recimo 40 let, ki bi svojih prvih fotografskih korakov ne naredil s katerim od njihovih cenovno dostopnih zrcalno-refleksnih modelov. Pri Pentaconu so nekako preživeli prehod v digitalne čase in čeprav je od nekdanje (vzhodno)nemške slave ostalo bolj ali manj samo še ime, fotoaparate pa izdelujejo v kdo bi vedel kateri kitajski tovarni, imajo v svojem katalogu nekaj zanimivih modelov, ki jih vse po vrsti odlikuje tudi zelo prijazna cena.
Pentaxov vstopni model se od nekaterih podobnih modelov loči po nekoliko večji ločljivosti, kar se nekoliko pozna tudi pri malce višji ceni (po drugi strani pa je med tistimi s 7 megapikami med cenejšimi). Sodi med manjše tovrstne fotoaparate, njegov nižji cenovni razred pa izdaja debelina in plastično ohišje. Omeniti velja nekoliko boljši in svetlobno močnejši objektiv od marsikaterega vstopnega modela. Po drugih fotografskih lastnostih od povprečja ne odstopa. Povprečno velik LCD je povprečno dober in ko smo ga preizkušali v jasnem sončnem vremenu, smo pogrešali optično iskalo.
Fotoaparat je značilen predstavnik vstopnega razreda digitalcev. Ne najmanjši, a še vedno dovolj majhen za brezskrbno prenašanje, s povprečnimi tehničnimi značilnostmi, med katerimi morda nekoliko odstopa le ločljivost, ki je za megapiko ali dve večja od nekaterih drugih podobnih modelov. Nižji cenovni razred prepoznamo pa majhnem zaslonu LCD, ki tudi po kakovosti ne odstopa od povprečja.
Panasonicov vstopni model je nekoliko dražji od številnih drugih, na prvi pogled precej podobnih modelov, a svojo ceno upraviči z nekaterimi značilnostmi, ki odstopajo od povprečja. Sedem megapik je na primer že nekoliko boljeod česa? od povprečja? ne moreš primerjati z ničem
HP je sicer bolj znan po tiskalnikih in računalnikih, a ima v svojem proizvodnem programu tudi nekaj zanimivih fotoaparatov. Vstopni model M537 sodi med najcenejše digitalce in je namenjen uporabnikom, ki od fotoaparata pričakujejo zlasti preprosto rabo. Objektiv ima tako kakor skoraj vsi modeli v tem razredu 3-kratni zum, ki pa sega nekoliko bolj v širokokotno področje od povprečja. Razlika je majhna, a je vsak "milimeter" širšega pogleda dobrodošel. Tudi zaslon LCD je za pol palca večji od zaslonov pri nekaterih neposrednih tekmecih.
Fujifilmov vstopni model je na prvi pogled samo še en v množici po velikosti in osnovnih tehničnih lastnostih zelo podobnih fotoaparatov, a se v njegovi notranjosti skriva posebnost - tipalo SuperCCD HR. Za razliko od navadnih tipal CDD, ki imajo kvadratne elemente, ima Fujifilmov osmerokotne, ki so tudi nekoliko drugače razporejeni. Njegova prednost naj bi bila boljša ločljivost in zlasti občutljivost.
Casiovi fotoaparati iz serije Exilim Z sodijo v isti elegantno tanki razred kakor na primer Canonovi Ixusi in z vzdržljivim aluminijastim ohišjem izdajajo svoj nekoliko višji cenovni razred. Po osnovnih fotografskih lastnostih, zlasti po zmogljivosti objektiva, sicer ne izstopajo iz povprečja, so pa opremljeni z napredno elektroniko, katere namen je predvsem kar se da preprosta raba tudi v nekaterih ne najbolj vsakdanjih okoliščinah.
Pri Canonu dobro vedo, kaj mora imeti in znati fotoaparat, tudi tak, ki ga bodo v rokah držali manj zahtevni uporabniki. Zaradi tega so eni redkih, ki so tudi pri najcenejših modelih še ohranili optično iskalo. Dandanes se sicer marsikateremu nedeljskemu fotografu iskalo zdi precej odveč (in zaradi tega je tudi čedalje manj modelov, ki ga sploh imajo), a pisec teh vrstic težko dovolj poudari njegovo koristnost.
Tajvanski BenQ je pri nas bolj znan po monitorjih, televizorjih in projektorjih, v svojem proizvodnem programu pa ima tudi številne modele digitalnih fotoaparatov, od katerih smo preizkusili vse tri, ki jih je mogoče kupiti tudi pri nas. Model C740 je namenjen manj zahtevnim uporabnikom, v svojem (naj)nižjem cenovnem razredu pa sodi med zmogljivejše.
Sonyjeva sicer uspešna serija fotoaparatov H se hitro množi, s tokrat preizkušenim modelom smo prilezli že do H9. Pravzaprav je skoraj enak tudi model H7 (pravzaprav Cybershot DSC-H9), razlika je le v velikosti zaslona LCD in možnosti nočnega snemanja, ki ga premore H9, druge specifikacije (razen posledično teže) so povsem enake.
Na lanskoletni Photokini smo si lahko ogledali tudi najnovejše in težko pričakovane digitalne fotoaparate z izmenljivimi objektivi podjetja Leica. Model Digilux 3 smo v naši reviji že preizkusili, tokrat pa je na vrsti še njihov paradni konj Leica M8. Gre za fotoaparat "rangefinder", ki se od običajnih fotoaparatov SLR razlikuje predvsem po načinu ostrenja. Ta poteka s prekrivanjem dveh slik, ene prek okularja in druge iz bližnjega okenca nad objektivom, ki se prek stekelc odbija v okular. S premikanjem obroča za razdaljo na objektivu se premika tudi stekelce v manjšem okencu in ko se obe sliki v okularju prekrijeta, je objekt izostren. Gre za najbolj natančen način ostrenja, vendar pa sama tehnologija prinaša tudi precej pomanjkljivosti.
Fotoaparat FE-250 je zmogljivejši brat modela FE-230, ki smo ga že preizkusili. Na prvi pogled sta si zelo podobna, a je FE-250 debelejši in težji. Konkretno je debel cela dva centimetra, torej dobrega pol centimetra več kot FE-230, a gre kljub temu za majhen in lahek žepni aparat, ki s kovinskim ohišjem deluje elegantno in robustno. Rečemo lahko, da bo delo z njim lažje uporabnikom z manjšimi rokami, saj so poleg tankega ohišja tudi gumbi razmeroma majhni; dva nad zaslonom za preklapljanje med slikanjem in ogledom fotografij sta, denimo, skoraj povsem zlita z ohišjem. Zaslon je enako velik kot pri cenejšem aparatu, a ima bistveno izboljšano ločljivost, 230.000 pik. Seveda ni optičnega iskala, lahko pa poleg navadne svetlosti zaslona LCD izberemo še močnejšo nastavitev.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
