V svetu zmogljivih digitalnih zrcalno-refleksnih fotoaparatov je Canonov EOS 5D dolgo veljal za zlati standard. Po sorazmerno razumljivi ceni je ponujal tipalo polne velikosti in z njim odlično kakovost fotografije. V zadnjih letih smo dočakali nekaj njegovih naslednikov, na voljo so že tudi cenejši aparati z enako velikim tipalom – tudi iz Nikonovega tabora.
Canonov novi Powershot G3X na prvi pogled spominja na kak majhen aparat DSLR. Deluje robustno in kakovostno, uporabnik ima občutek, da bi mirno lahko odstranili razmeroma velik objektiv na prednji strani. Na desni je zelo solidno držalo, zadaj pa gumijast dodatek, na katerega položimo palec, tako da lahko aparat upravljamo tudi le z eno roko, čeprav je to zaradi njegove teže morda nekoliko prenaporno. Ohišje je z gumijastimi tesnili zaščiteno tudi proti prahu in vremenskim vplivom.
Canon je med večjimi fotografskimi podjetji kot zadnji ponudil brezzrcalni fotoaparat z izmenljivimi objektivi. To je bilo leta 2012 z aparatom EOS M. Aparat ni požel pretiranega navdušenja, tudi z naše strani ne. Bil je razmeroma počasen, obenem pa tudi ni ponujal ničesar posebnega, po čemer bi se ločil od konkurence.
Panasonic Lumix TZ70 predstavlja vrh ponudbe te znamke na področju žepnih aparatov z velikim zumom. Gre za aparat, ki želi v razmeroma kompaktnem ohišju ponuditi čim več, tako glede tehničnih specifikacij kot glede funkcij. To mu tudi dobro uspe.
Panasonicova oznaka za fotoaparate TZ pomeni »Traveller Zoom«. To so aparati, ki so dovolj kompaktni, da jih načeloma lahko pospravimo v žep, obenem pa ponujajo dovolj širok razpon goriščnic, da lahko z njimi fotografiramo res širok izbor prizorov. Novi model TZ57 se uvršča v zgornji del zmogljivostne lestvice.
Panasonicov novi Lumix SZ10 se uvršča bolj na vstopni del zmogljivostne lestvice, a tam ponuja presenetljivo veliko. Gre za razmeroma majhen žepni aparat s trdnim, kakovostnim ohišjem. Na trgu se resda najdejo tudi manjši in tanjši modeli. Tu iz ohišja malenkost štrli objektiv, k debelini nekaj doda tudi nagibni zaslon, ki ga lahko dvignemo navzgor (za zajem avtoportretov oziroma »selfijev«).
Sonyjevi kompaktni aparati iz serije RX so namenjeni najzahtevnejšim uporabnikom, kot žepne popotnike jih uporabljajo tudi profesionalni fotografi. Usmerjenost je zakoličil aparat RX100 pred nekaj leti. V tem času je bil deležen že kar nekaj nadgradenj, na preizkus je tako prišla njegova četrta inačica.
Sonyjev novi Cyber-shot HX90 je še en aparat v razredu t. i. popotnih zumov, aparatov, ki ponujajo širok razpon goriščnic v sorazmerno majhnem ohišju. Je najzmogljivejši med Sonyjevimi žepnimi modeli. Na videz je podoben zmogljivemu modelu RX100 (ravno v teh dneh smo preizkusili model RX100 Mk. 4), ohišje je kompaktno in deluje zelo trpežno.
Canon je svojo linijo aparatov DSLR v zadnjem času še nekoliko izpopolnil, tako da imajo uporabniki še kakšno izbiro več. V spodnjem razredu imamo tako kar tri modele, konkretno EOS 1200D, EOS 750D in sorodni EOS 760D. Tokrat smo preizkusili srednjega izmed njih, 750D. Namenjen je nekoliko zahtevnejšim domačim uporabnikom, tistim, ki bi si glede na povsem vstopne modele želeli nekoliko več.
V zadnjih nekaj letih nas tekma dolgih goriščnic oziroma čim večjega razpona zuma nekoliko spominja na nekdanjo tekmo v megapikslih. Pri teh so proizvajalci končno nekako odnehali, delno tudi zato, ker so že vsi aparati prišli do vrtoglavih ločljivosti. No, pri zumih tudi gremo v to smer – novi prvak v tej tekmi je Nikonov Coolpix P900, ki ima kar 83-kratni zum.
Nikonov novi D7200 je naslednik modela D7100, ki je bil, jasno, naslednik modela D7000 izpred petih let. Gre za aparate, namenjene zahtevnim domačim oziroma amaterskim uporabnikom, a se povsem dobro odnesejo tudi pri profesionalni rabi. Sicer jih od profesionalne rabe loči predvsem velikost tipala. V tem primeru gre za tipalo s faktorjem goriščnice 1,5, dražji modeli imajo po navadi tipalo polne velikosti.
Nikonov D5500 se uvršča v sredino zrcalnorefleksnih fotoaparatov, namenjenih amaterskim fotografom, torej aparatov, ki uporabljajo manjše tipalo od klasičnega Leica formata. Nad njim je po zmogljivostih (in ceni) model D7200, pod njim pa D3200 (ravno v teh dneh prihaja tudi njegov naslednik).
Pred tremi leti so v Sonyju predstavili skoraj žepni kompaktni aparat najvišjega ranga, model RX100. Ta je takrat sodil v povsem svoj razred, tako po kombinaciji zmogljivosti oziroma tehničnih lastnostih kot po ceni. V presenetljivo majhnem ohišju je ponudil odlično, veliko tipalo, pred katerim je bil izredno uporaben zumirni objektiv z zelo veliko (svetlo) zaslonko. Aparat je požel veliko pohval in je bil za Sony kar lep uspeh – za prodajne rezultate sicer ne vemo, a je tudi po treh letih še vedno zelo hvaljen aparat, ki še ostaja v prodaji.
Pred nedavnim smo imeli večji preizkus zmogljivejših kompaktnih aparatov, ki so ponujali predvsem širok razpon goriščnic. Na preizkusu smo imeli nekoliko dražje, zmogljivejše modele, a se je ta segment aparatov cenovno opazno razširil. V spodnjem delu tako najdemo Nikonov Coolpix L340, ki za presenetljivo nizkih 179 evrov ponuja kar 28-kratni zum.
Nikon že kar dolgo časa ponuja vodotesne fotoaparate, najnovejši tak model je Coolpix AW130. Gre seveda za naslednika modela AW120 (in njegovega predhodnika AW110). Aparat je še vedno razmeroma majhen, pravzaprav gre za enega izmed manjših vodotesnih aparatov – vsekakor ga brez težav spravimo v žep. Ohišje je nadvse trpežno, menda zdrži padec na trda tla z dveh metrov, kar ne preseneča.
Nikonov model Coolpix S7000 je aparat, ki bi nekoč zasedal zgornji del zmogljivostne lestvice, danes pa je nekje na sredini, če ne celo nižje. Gre namreč za zelo dober aparat, ki po razmeroma ugodni ceni ponuja presenetljivo veliko.
Pogosto mi misli odtavajo k analognemu Olympusu OM4-T, ki mi je delal družbo več kot desetletje. Še danes ga tu in tam vzamem v roke, prislonim k licu in zavzdihnem ob čudovitem pogledu skozi okular. Toda danes je realnost pač digitalna.
Nikon L840 je zanimiv predstavnik razreda, v katerem imajo mišice prednost pred pametjo. Gre torej za model, ki sicer ne omogoča popolnoma ročnih nastavitev in ne premore prilagodljivih bližnjic, a se njegove vrline kljub temu kažejo v izjemni zmogljivosti objektiva, podkrepljeni z razmeroma ugodno ceno. Za nameček pa je tokrat opremljen tudi s povezavo Wi-fi, ki omogoča upravljanje s pametno napravo.
Novi S9900 je naslednik modela S9700, s katerim si deli do centa enako ceno v primerjavi z lanskim letom, ko smo preizkusili predhodnika. A tokrat ponuja nekaj več resnosti in uporabnosti ter se na prvi pogled spogleduje z zmogljivo serijo P.
Nikonov model P600 je bil lani s 60-kratnim razmerjem med skrajnima goriščnicama rekorder svojega razreda, a njegov naslednik danes sodi med povsem povprečne zmogljive aparate. Premagal ga je tako Canon s svojim 65-kratnim objektivom, Nikon pa je pred nekaj tedni predstavil tudi model s kar 83-kratnim zumom. Tako ostaja P610 povprečnež, ki to ni.
Olympus že nekaj časa ponuja zmogljive žepne aparate, namenjene zahtevnejšim uporabnikom, ki pa si želijo aparat tudi shraniti v žep. Temu segmentu nekako pravimo segment »zum za popotnike«, saj gre za prilagodljive aparate s širokim razponom goriščnic, ki pa so kljub temu dovolj majhni in lahki, da jih lahko hitro in enostavno pospravimo. Tak je tudi model SH-1, ki je že nekaj časa na trgu.
Olympus je bil med prvimi, ki so že pred leti ponudili majhne žepne, vodotesne fotoaparate, pravzaprav so imeli do zdaj res veliko različnih odpornih modelov. Tak je tudi novi Tough TG-3, ki uradno zdrži potop do petnajst metrov globine in padec na trda tla z dobrih dveh metrov. Pri potopu sicer na splošno velja, da lahko brez težav računamo tudi na kak meter več, pri padcu na tla pa raje kaj manj.
Olympusov E-PL7 je na trgu že nekaj časa, gre pa za šesti aparat v njihovi liniji kompaktnih digitalnih aparatov z izmenljivimi objektivi, imenovani PEN. Aparati PEN že od začetka merijo na nekoliko zahtevnejše uporabnike, ki cenijo prilagodljiv aparat z razmeroma majhnim ohišjem. Ohišje spominja na starejše analogne aparate, čeprav ima kar nekaj tipk in kolesc. Je zelo kakovostno, v osnovi iz kovine z gumijastimi dodatki, bi si pa želeli nekoliko bolj odebeljeno držalo na desni strani.
Nikon je svojim privržencem postregel z dolgo pričakovanim naslednikom modela D700, ki je ob času predstavitve davnega leta 2008 v svojem segmentu z odličnim tipalom pomenil pravo revolucijo. Pravzaprav gre še danes za povsem zadovoljiv aparat polnega formata (ki ne omogoča zajemanja videa). V vmesnem času sta ga nadomestili seriji 800 in 600, ki sta namenjeni različnemu segmentu kupcev. A njegov številčni naslednik je kljub temu ugledal luč sveta. Tokrat ne povzema najzmogljivejšega hišnega tipala, ki je bil ob svojem času namenjen modelu D700. Gre torej le za številčnega naslednika?
Panasonicova serija fotoaparatov LX je že vse od nastanka leta 2005 spadala med najboljše žepne modele. Odlikovala jih je odlična optika, ki jo je prispevala Leica, široko odprta zaslonka in kljub majhnemu tipalu ne pretiran šum. Posodobitve so prihajale na približno dve leti, zadnja je bila leta 2012 z modelom LX7, zato smo letos nestrpno pričakovali novega člana družine. Pa so nas pošteno presenetili. Na Photokini so namesto pričakovanega LX9 predstavili nekaj bistveno drugačnega – LX100.
Pred dobrim letom in pol smo preizkusili Fujifilmov aparat X-Pro1 – šlo je za zmogljiv brezzrcalni model, ki je na videz in po delovanju spominjal na aparate vrste »rangefinder«, denimo aparate Leica. Zdaj smo preizkusili model X-T1, ki je približno enako zmogljiv (in drag), a je videti bolj kot klasični aparat DSLR.
Fujifilm ima v svojem razmeroma mladem sistemu X (splavili so ga tri leta nazaj) kar nekaj različnih aparatov, poleg zmogljivih (X-Pro1, X-T1) tudi nekaj cenejših. Preizkusili smo najcenejši oziroma povsem vstopni model X-M1. Aparat že na videz sodi v nekoliko nižji rang, gre za najmanjšega izmed Fujifilmovih brezzrcalnih modelov.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
