»Pet let in še vedno je živ!« bi lahko rekli. Apple ima v primerjavi z ostalimi proizvajalci pametnih telefonov izredno enostavno prodajno linijo in podobno enostaven izid novih telefonov. Zadnja leta predstavijo tri telefone na leto, modeli prejšnjih let pa ostajajo v prodaji, a se jim (sicer prepočasi, a vseeno se) nižajo cene. Do zdaj so že nekajkrat poskusili srečo tudi z nekoliko cenejšo alternativo – tokrat preizkušeni iPhone SE je že drugi telefon s to oznako.
Govorimo o telefonu. Telefonu, za katerega hočejo 2500 evrov!
Samsung nove modele svoje vrhunske serije Galaxy S predstavi vsako leto, le vsako drugo leto pa smo deležni res večjega napredka. Pri letošnjem, sicer »lihem« letu, je novosti vseeno kar nekaj.
Milijoni pik se očitno še vedno prodajajo, čeprav potrebe po njih v resnici ni. Temu je podlegel tudi Samsung v svojem telefonu Galaxy S20 Ultra.
Huawei je predstavil svojo najnovejšo serijo vrhunskih telefonov P40, tokrat brez dogodka v živo, predstavitev je bila na voljo le prek Youtuba. Srednjega izmed prestavljenih modelov, P40 Pro, smo že preizkusili.
Zasloni OLED so tanki, zaslone OLED je mogoče ukriviti, zaslone OLED je mogoče celo zviti v zvitek. Vse to vemo že dolgo, vendar smo šele lani na to temo začeli videvati konkretne izdelke. Pridružil se jim je tudi preklopni Samsung Galaxy Flip Z, ki smo ga preizkusili tokrat.
Pet mesecev je že tega, kar je Huawei v Münchnu predstavil svoj najnovejši vrhunski telefon Mate 30 Pro. In pet mesecev je že tega, kar si spletna skupnost navdušencev prizadeva najti način, kako bi na njem bilo mogoče poganjati Googlove aplikacije in storitve, ki so mu jih Američani odrekli. Brez teh je, kot smo (pre)izkusili tudi sami, telefon le pogojno uporaben.
V začetku februarja so bili predstavljeni najnovejši vrhunski Samsungovi pametni telefoni serije S20. Monitor je bil med tistimi, ki so telefone na kratko preizkusili že teden dni, prej, v Münchnu.
Huawei je v izredno nezavidljivem položaju – zaradi sankcij ameriških oblasti na nove naprave ne more nameščati ameriške programske opreme. Mednjo sodijo tudi vse Googlove storitve, te pa so danes na pametnih telefonih, sploh tistih s sistemom Android, samoumevne. Njihova rešitev je vsaj za zdaj prodajati »nove« telefone, ki so le manjše predelave starih modelov. To velja tudi za tokrat preizkušeni vstopni model Y6s.
Po modelu Nova 5T je to zdaj drugi telefon na preizkusu, ki Slovenije ne bi smel videti. Gre namreč za telefon, ki ga je Huawei lani pred trgovinskim sporom med ZDA in Kitajsko dal na trg v Aziji. Trgovinski spor Huaweiju preprečuje nameščanje Googlovih storitev na svoje nove telefone, zato zdaj k nam prihajajo naprave, ki so še ujele čas pred prepovedjo.
Robustni pametni telefoni so niša na trgu, ki ima razlog za svoj obstoj v resničnih potrebah nekaterih uporabnikov. Hkrati pa meri tudi na tiste, ki jim je telefon že kdaj padel na tla in bi zato radi »nekaj bolj robustnega«. Xcover Pro je povprečen telefon, zavit v bolj robustno ohišje.
Vsake toliko je dobro naenkrat dobiti v roke četo telefonov istega proizvajalca in za nazaj izpolniti preglednico, ki so jo sestavili prodajniki tega podjetja. Alcatel (ta je v lasti kitajskega giganta TCL) poskuša s tremi telefoni zapolniti najcenejši del trga in začne z modelom Alcatel 1X, ki stane 100 EUR. To so tisti telefoni, ki jih kupujemo babicam, nato pa upamo, da so dovolj dobri, da nas ne bodo nenehno klicale za podporo.
Serija telefonov Nova ni, no, nova. Le pri nas v Evropi smo jo bolj redko videli, ker jo je Huawei v prodajo poslal na druge trge. Model 5T pa smo v roke dobili zaradi trgovinskega spora med Ameriko in Kitajsko, ki Huaweiju že pol leta preprečuje, da bi na svoje telefone namestil Googlove aplikacije. Prepoved namreč Huawei postavlja v nezavidljiv položaj, ko lahko na nove telefone namešča le odprtokodno različico Androida, ki sicer tehnično gledano je operacijski sistem. Ima pa dosti manjšo uporabno vrednost, saj na teh telefonih ne sme biti Google Play trgovine, Gmaila, Googlovih zemljevidov in ostalega programja, ki Android naredi to, kar je.
Sony v najvišjem cenovnem razredu nikoli ni bil zares na vrhu, ker so bili njegovi telefoni vedno malo predragi. Ali pa je bil fotoaparat slabši. Ali pa so vsi imeli zaslone OLED, Sony pa še kar LCD. Vedno je obstajal vsaj en razlog ali več, da Sony ni imel »najboljšega« Android telefona.
Samsung je s svojimi telefoni ubral podobno strategijo kot nekoč Nokia – preplaviti tržišče z množico najrazličnejših modelov. Verjetno v upanju, da bo na ta način dosegel res popolnoma vsakega morebitnega kupca. Stranski efekt je bil (in je še danes) zmedenost uporabnikov, cilj pa vsekakor dosežen – Nokia je bila pri prodaji telefonov zelo uspešna. Tako kot je danes Samsung.
Nove generacije Applovih telefonov pritegnejo vsako leto malo manj pozornosti. Saj ne, da bi bile nadgradnje slabe, gre bolj za to, da je postal tempo novosti samoumeven in zvezen. Enako velja tudi letos za modele iPhone 11, 11 Pro in 11 Pro Max.
Telefoni Note (Beležnica) so od nekdaj posebneži, tako v ponudbi samega Samsunga kot v svetovni ponudbi pametnih telefonov. Bolj ali manj so namreč edini, ki vztrajajo pri tem, da imajo priloženo pero, s katerim lahko zmogljivosti telefona do neke mere nadgradimo.
Od vseh podjetij, ki so na začetku pohoda pametnih telefonov stopila v ring, je bilo Sonyju najlažje pripisati največ možnosti za uspeh. Prenosne naprave so znali delati (Walkman), ko so začeli proizvajati nekaj novega, so imeli dobre modele (Trinitron TV) in niso se bali modernih tehnologij (Playstation). Da ne govorimo o tem, da so od vsega začetka vodilni pri proizvodnji tipal za fotoaparate.
Ponudniki telefonije v najnižjem cenovnem segmentu občasno ponudijo tudi napravo, izdano pod lastno znamko. Naš A1 je tako pred enim letom začel prodajo modela A1 Smart N9, zdaj pa so predstavili naslednika, model A1 Alpha. Gre za telefon, ki ga sicer izdeluje kitajsko podjetje ZTE, prek svojih hčerinskih podjetij (kamor spada tudi slovenski A1) pa ga prodaja avstrijski A1.
Telefona Mi A1 in A2 sta bila, pa naj se še tako klišejsko sliši, zadetek v polno. Združila sta poceni in dostojno strojno opremo, ki jo Xiaomi zna delati, in goli Android v obliki Googlovega programa Android One. Ta prinaša hitre posodobitve in vmesnik brez navlake. Vsako leto, ko smo preizkušali najcenejše telefone, smo imeli le enega ali morda dva, ki sta sledila temu receptu. Dolgo so bili to telefoni Lenovo Moto G, zadnja leta pa je primat prevzel Xiaomi. Zdaj je razlika le ta, da je takšnih telefonov v ponudbi nekaj več. V tokratnem Mnenju na začetku revije lahko preberete o Umidigi F1 Play, ki je prav tako del programa Android One. Te taktike se drži tudi Nokia in njihove telefone prav zaradi zelo solidne izdelave ter čistega vmesnika lažje priporočamo kot poceni modele večjih proizvajalcev.
Huawei ima široko paleto naprav in v spodnjem segmentu so ravno ob koncu poletja predstavili novi model P Smart Z, ki je nekakšen naslednik lanskega modela P Smart. Gre za telefon nižjega cenovnega razreda, kjer je sicer zelo močan Xiaomi in kjer Huawei nastopa tudi z lastno znamko Honor.
Že nekaj časa opažamo, da se je Samsung v srednjem razredu telefonov podal v resno ofenzivo, očitno zato, ker jim kitajski Huawei resno diha za vrat. In seveda zato, ker je kupcev, ki so za nov telefon pripravljeni redno (vsake dve leti) odšteti 1.000 evrov, končno mnogo. Zagotovo je več takih, ki bi za dovolj dober, čeravno ne popolnoma vrhunski, telefon, odšteli 300, 400, 500 ali 600 evrov.
Že ob kar nekaj testih Samsungovih telefonov serije A smo presenečeno ugotovili, da vsebujejo kakšno novo tehnologijo, tako, ki je tudi vrhunski in najnovejši modeli Galaxy S ne premorejo. Tekma na mobilnem področju je očitno postala prehitra, da bi bilo mogoče z novostmi čakati na vsakoletno pomlad, ko podjetje predstavi najnovejše modele S, ali jesen, ko na ogled postavi nove Note. Tudi tokrat preizkušeni Galaxy A70 se ponaša s tako novostjo – polnjenjem akumulatorja z močjo 22 W.
Upamo si trditi, da je tržišče za telefone, ki so cenejši od 300 evrov, nadpovprečno veliko. Še več, tudi telefoni, ki stanejo manj kot 200 evrov, se dobro prodajajo, morda celo bolje. Obstaja namreč velika skupina prebivalstva, ki ne da prav nič na zunanji videz, bleščeče velike ploskve, morda celo z jabolčnim logotipom, ki jih tiščimo k ušesom. In ne da prav nič na najnovejše pritikline, kot so brezžično polnjenje, zasloni od roba do roba, zasloni, ki so stalno vključeni, in podobno. Potrebujejo le telefon, s katerim se da telefonirati, izmenjevati sporočila, morda kdaj pregledati elektronsko pošto in morebiti poslušati glasbo, prek Youtuba.
Cubot je nekoliko manj znani kitajski proizvajalec pametnih telefonov, ki meri predvsem na nižji cenovni in zmogljivostni razred. Novi model Nova zaseda vstopno mesto med njihovo ponudbo, saj gre za trenutno najcenejši telefon v naši tabeli – velja okoli sto evrov, v naših spletnih trgovinah kak evro več, v tujih pa tudi kak evro manj.
Nad Sonyjevimi cenejšimi telefoni v zadnjih letih nismo bili pretirano navdušeni. Glavni problem je zmogljivejša konkurenca nekaterih manj razširjenih znamk, denimo Xiaomi, kjer enostavno dobimo več za isti (ali podoben) denar. Sony se je sicer lahko vedno pohvalili s kakovostjo izdelave, a so ga tudi tu nekateri konkurenti začeli prehitevati (denimo Nokia).
Verjetno ni daleč čas, ko se bo Sony odločil obupati nad svojimi mobilnimi telefoni. Tekma se namreč zdi že nekaj časa izgubljena, zmagujejo pač Samsung, Huawei (za zdaj še) in drugi Kitajci (in do neke mere še Applov iPhone). Sony je kot podjetje sicer še vedno (ali pa spet) zelo uspešen, vendar le na račun izdelave in prodaje komponent (tipala za fotoaparate, tudi telefonske!) ter seveda na račun posla s konzolo Playstation. In vendar se tudi na področju pametnih telefonov še vedno trudijo, ponavadi v drugih smereh kot konkurenca, včasih tudi v res nenavadne smeri.
Huaweijeva taktika prodaje telefonov srednjega cenovnega razreda (malce nad 300 evri) je že nekaj let enaka – imenu trenutno aktualnega vrhunskega modela dodajo pripono »lite«. Sliši se logično in pošteno – za manj denarja bo uporabnik prejel malce (»lite«) slabši model od tistega, za katerega vsi vemo, da je največ, kar se dobiti da. Še več, po osebnih izkušnjah marketing deluje celo tako dobro, da je povprečnim uporabnikom »vse ravno« – P30, P30, P30 Lite, to je vse »isto«. Vendar, žal, ni, saj modeli Lite z vrhunskim bratcem nimajo prav veliko zveze. In to, čeprav gre za dober telefon, velja tudi za tokrat preizkušeni Huawei Pro 30 Lite.
Honor 10 je manjši in cenovno dosegljiv telefon, saj ga ponekod v tujini dobimo celo za 300 evrov (slovenske trgovine ga prodajajo za 390). Strojno nikakor ni podhranjen, saj ima 4 GB pomnilnika in kar 128 GB shrambe, kar je za ta cenovni razred zelo dobro. Vgrajen je predzadnji Huaweijev paradni procesor Kirin 970, v praksi pa je telefon normalno odziven, delovanje pa dovolj hitro.
Honor je Huaweijeva blagovna znamka, tega ne smemo pozabiti, in še nedavno je veljalo, da so Honorjevi telefoni le bolj ali manj preimenovani modeli, ki se prodajajo pod imenom Huawei. Vendar se časi spreminjajo, telefoni pa vse bolj postajajo »lego kocke«, kot smo jih že desetletja vajeni pri osebnih računalnikih. Rekli bi, da obstaja toliko telefonov, kot je mogočih kombinacij strojne opreme, od procesorjev do zaslonov, pa še bi se zmotili. Kajti po novem je običajno, da se celo telefoni istega imena razlikujejo med seboj – nimajo le različno velike shrambe (tega smo vajeni že od nekdaj), ampak imajo lahko tudi različne velikosti pomnilnika.
Arhiv
Po kategorijah
