Huawei je v zadnjih nekaj letih zanesljivo zakorakal med najuspešnejše izdelovalce pametnih telefonov, predvsem po zaslugi svojih najzmogljivejših modelov. Nazadnje smo se navduševali nad modeloma P9 in Mate 9, tokrat smo vzeli v roke še topli model P10.
Moto G4 Plus je bil lani najboljši telefon serije »G«, tako da so bila pričakovanja velika. Ohišje je kovinsko. Tako kot osnovni model G5 je tudi Plus oblečen v kovino in lepše oblike kot predhodnika. Lenovo se je očitno odločil nekoliko osvežiti videz in uporabiti boljše materiale, in z obojim so zadeli v polno. Trend boljših materialov pri cenejših telefonih je že lani začel Samsung s serijo A, zaradi tega smo vsi na boljšem. Letos so manj znani izdelovalci s strojno močjo začeli konkurirati uveljavljenim znamkam, a so jih te zopet prehitele z oblikovanjem in izdelavo. Ko v rokah primerjamo telefona, kot sta (v tokratni številki opisani) Cubot Cheetah 2 in G5 Plus, je razlika očitna. Cubot izpade ceneno in plastično, G5 Plus pa daje vtis visokocenovne naprave.
Telefoni Moto G so najboljša različica dolgočasnosti. Že leta predstavljajo odlično razmerje med ceno in zmogljivostjo in navdušujejo s skopo preoblečenim Androidom. Ta je na telefonu tudi v zadnji različici. Letošnji G5, tako kot predhodniki, odkljuka vse omenjene postavke. Žene ga Android 7.0, ki je lahkotno oblečen v dodatke Moto, ki so večinoma všečni. Najbolj simpatična je še vedno gesta, ko telefon stresemo v roki in nas vrže neposredno v aplikacijo za fotografiranje.
Lenovo K6 Note je telefon s 5,5-palčnim zaslonom FullHD (1920 × 1080 pik), kakršne imajo ponavadi »večji in dražji« modeli, a tokrat je taktika drugačna. Telefon ima res velik in celo zelo dober zaslon, toda malce šibkejše drobovje, zato se lahko pohvali z zelo ugodno ceno. Za 250 evrov bi ga lahko priporočili vsakomur. Res je nekoliko debelejši (9 mm) od trikrat dražjih modelov, a to mu lahko odpustimo, mar ne?
Če je Moto G4 Play napačen odmik od osnovnega modela G4, je G4 plus korak v pravo smer. Strojna moč je povsem enaka modelu G4, tako da v ohišju dobimo osemjedrni procesor (4 x 1,5 GHz in 4 x 1,2 GHz), ki uporablja varčnejša jedra A-53. Ta imajo na voljo 2 (16 GB različica) ali 3 (32 GB različica) gigabajte pomnilnika. Očitno bo treba tudi pri telefonih postati pozoren, koliko pomnilnika imajo vgrajenega. Dva gigabajta našega testnega modela je zaenkrat povsem dovolj, zna pa biti model z 32 gigabajti shrambe in tremi pomnilnika najboljša ponudba. Zaslon modela Plus je enak kot pri osnovnem G4, tako da meri 5,5 palca po diagonali in kaže sliko pri polni ločljivosti. Lenovo je za te telefone Moto izbral solidne zaslone, ki niso vrhunski, a jim ne gre prav veliko očitati. Barve so dovolj žive in vidni koti zadovoljivi. Odmiki od osnovnega modela se začnejo pri fotoaparatu, saj ima Plus 16-megatočkovnega. Razlika med 12 in 16 megapikami ni prav velika in se večinoma meri v tem, da lahko s plusom zajemamo solidne slike z malce manj svetlobe. Kljub temu to ni vrhunski fotoaparat, a je treba povedati, da je letos Motorola, no – Lenovo, končno začel v svoje telefone vgrajevati spodobne fotoaparate. V preteklih letih so namreč zelo zaostajali za konkurenco. To se je najlepše videlo pri Nexusu 6, ki ga je izdelala Motorola, in je imel glede na konkurenco porazno kamero.
Lenovo zaenkrat izdelke, ki jih izdelujejo ekipe Motorole, pusti bolj ali manj pri miru. Ko je Lenovo od Googla kupil Motorolo, je bila največja bojazen, da bo na Motoroline izdelke nameščal svojo programsko opremo. Ko je bila Motorola del Googla, je bila to najbolj svetla točka telefonov Moto, saj jih je gnal praktično neobremenjen Android, kar je imelo predvsem pri poceni napravah zelo pozitivne učinke.
V prejšnjem Monitorju smo preizkusili odličen telefon NOA H10, ki ga »izdelujejo« na sosednjem Hrvaškem. Za 370 evrov je zelo dobra izbira, smo zapisali.
Huawei se je v zadnjem času trdno zasidral kot eden največjih izdelovalcev pametnih telefonov. Različne številke in raziskave ga postavljajo ob bok Samsungu, na nekaterih trgih celo predenj. Vlaganje v podobo se je očitno izplačalo, vlaganje v vrhunske in vrhunsko oblikovane telefone pa tudi. Pohvalili smo že njihov najmočnejši telefon P9, tudi nad nekoliko cenejšimi modeli Nova smo bili navdušeni. Tokrat pa smo imeli v rokah model Mate 9, ki je nekakšna »Note« različica modela P9. Ne, nima peresa, a je telefon večji in ima tudi ustrezno večjo in zmogljivejšo baterijo. Po (skoraj) vseh merili gre za vrhunski telefon, ki pa se žal pohvali tudi z vrhunsko ceno.
Je že tako, da je danes imeti telefon, ki ni »pameten«, skorajda sramotno. Nenazadnje je besedica »Nokia«, nekoč pojem za telefon, še ko so bili vsi po vrsti »ne pametni«, med današnjo mladino skorajda žaljivka. Hkrati pa je jasno, da je veliko poklicev (in športov), kjer je pregovorna občutljivost pametnih telefonov z velikimi zasloni velika hiba. Zato je (majhna) tržna niša pametnih telefonov, ki so »robustni«, nekako tako, kot so bile robustne stare Nokie, ki smo jih lahko občasno celo zalučali ob steno in so to brez težav preživele.
Da ima podjetje HTC, nekoč eno izmed najbolj cenjenih imen med izdelovalci pametnih telefonov, težave, ni nič novega. Imajo jih že dalj časa, zaenkrat pa ni videti, da bi se iz njih kaj kmalu pobrali. Resda v sodelovanju z Valve izdelujejo dokaj uspešno navidezno resnično napravo Vive, v sodelovanju z Googlom pa odlične telefone Pixel (in še prej tablico Nexus 9), a sami telefoni HTC kar nekako ne zmorejo več dosegati takih prodajnih številk, kot so jih včasih. Delno gotovo zato, ker nimajo tolikšnih sredstev, kot jih lahko za marketing nameni Samsung, delno pa zaradi malce zmedene strategije. Vanjo nedvomno sodi tudi telefon Desire 10 Lifestyle, ki smo ga preizkusili tokrat.
Huaweiu je v zadnjih letih uspelo, kar mu marsikdo ni pripisoval – zapisal se je med »resne« izdelovalce telefonov, njihovi zmogljivejši izdelki pa počasi pridobivajo podobo »premijskih« telefonov, ki jih postavljamo ob bok Samsungu (če ostanemo v androidnih vodah). Razlog je v dokaj dovršenem oblikovanju, zmogljivostih in seveda marketingu, tu se ne moremo slepiti.
Kar nekaj let je že tega, kar so se slovenski prodajalci računalniških komponent (in računalnikov) pohvalili, da so tako pomembni in veliki, da imajo na Kitajskem kar lastne tovarne in lastno proizvodnjo. V resnici je šlo za to, da ima ta daljnovzhodna azijska država tako zelo velike proizvodne zmogljivosti, da jih brez težav daje v uporabo komurkoli. Naši »izdelovalci« so si pač »naklikali« ustrezne značilnosti, ki naj jih imajo »njihove« matične plošče in druga strojna oprema, Kitajci so nanje nalepili ustrezno novo ime in nova blagovna znamka je bila rojena.
Huawei Y5 II ima smolo, da smo ga preizkušali poleg telefona General Mobile 4G Dual. Že tako ne gre za konkurenčen telefon, ob 4G Dual pa ga je kar težko jemati resno. Oba sodita v najnižji cenovni razred, a bi šlo težko za bolj različni uporabniški izkušnji. Oba imata operacijski sistem Android, toda Y5 II žene Android 5.1, General Mobile 4G Dual pa je rezultat programa Android One, ki ga vodi Google in poganja Android 7.0. Na Huaweiju je prek Androida navešena še njihova preobleka in rezultat je slab.
V Sonyju so se letos odločili, da bodo pokopali Xperio Z, in obudili so novo serijo telefonov z oznako X. Tako smo letos že dobili dve Xperii, ki sta skušali priti na vrh. Xperia X in predvsem X performance sta bila telefona, ki sta na papirju delovala dovolj solidno, da bi z njima Sony lahko pokril zahteve v najvišjem cenovnem razredu. Ko smo ju dobili v roke, je X razočarala, saj ni bila vodotesna in za ceno, ki sodi v vrh, ni dostavila zadovoljive strojne moči. X Performance pa je zelo dober telefon in tisto, kar smo od Sonyja dobivali zadnja leta. Lepa naprava je bila strojno zmogljiva in je skušala pritegniti s fotoaparatom, a ta je imel zdaj že klasično težavo s Sonyjevo aplikacijo, ki se že leta ne zna sestaviti v stabilen in hiter vmesnik za slikanje.
Tako kot pri modelu 4G Dual je pri GM 5 Plus prijetno presenečenje Android 7.0 in ker gre za še enkrat dražjo napravo, je uporabniška izkušnja še boljša. Strojno je GM 5 bolje založen, saj ima Snapdragon 617 (osem jeder A-53 pri 1,5 GHz) in tri gigabajte pomnilnika. Zaslon je 5,5-palčni, ima ločljivost 1920 × 1080 pik in je solidne kakovosti (pogled od strani ga malce porumeni). Fizične tipke so bolje narejene kot pri cenejšem bratu. Kamera je solidna, a nič pretresljivega. Še najbolj razočara ohišje, saj smo bili letos v srednjem razredu razvajani z železno izdelavo in je plastičnost težje opravičiti. Moti nas še to, da ni čitalnika prstnih odtisov, vendar le zato, ker so nas tu razvadili (tudi dražji) telefoni z imenom.
Telefoni najnižjega in srednjega cenovnega razreda so v zadnjih dveh letih napredovali, a pri teh napravah izdelovalci še vedno varčujejo pri izbiri vgrajenih komponent. Tako ponavadi dobimo strojno podhranjene telefone, ki imajo (pre)malo pomnilnika ali pa star in počasen procesor. Večina izdelovalcev seveda izdeluje tudi dražje in zmogljivejše modele, ki nimajo takih težav. Zaplete se pri dejstvu, da izdelovalci pričakujejo, da bodo manj zmogljivi izdelki lahko prav tako brez težav poganjali njihove androidne preobleke. Že sam Android z vsako novo različico za seboj pušča starejše telefone, ki ga niso več sposobni gnati tako, da bi zagotovili sprejemljivo uporabniško izkušnjo. Ko pa izdelovalci na Android prilepijo še svojo preobleko, ki strojno opremo dodatno obremeni, manj zmogljivi telefoni dostikrat niso kos nalogi. Tako se ob preizkušanju teh naprav velikokrat zapišemo, da bi bilo lepo kdaj videti enako strojno opremo, ki bi morala poganjati le goli Android.
Kot je videti, se Sony v svojem telefonskem poslu nekoliko izgublja, vsaj če sklepamo po poimenovalni politiki (pa tudi sicer, brali smo že o govoricah, da odgovorni razmišljajo, da se telefonije morda raje ne bi več šli). Preizkušeni model XA Ultra je že tak primer.
Sonyjeve telefone Compact že dalj časa hvalimo kot zelo dobro izbiro za tiste uporabnike, ki se nočejo privaditi vedno večjim telefonom, bi pa kljub temu radi imeli v rokah nekaj hitrega in zmogljivega.
Pametni telefoni so letos stari skoraj deset let in v tem času sta se oba prevladujoča operacijska sistema konsolidirala glede osnovnih mehanik za njuno rabo. Android je začel s štirimi fizičnimi gumbi pod zaslonom in skozi leta en gumb umaknil, preostalim prilagodil funkcionalnost in jih na koncu preselil na zaslon. Google se je tako na koncu odločil za tri gumbe na zaslonu: levi je za nazaj, srednji za domov in desni za prikaz odprtih aplikacij in zavihkov.
Xiaomi je podjetje, ki že dalj časa velja za eno največjih uspešnic kitajskih izdelovalcev telefonov. Resda globalno niso tako veliki kot Huawei ali Lenovo, a so uspešni, predvsem zato, ker so njihovi telefoni zmogljivi, še posebej glede na ceno, po kateri jih prodajajo.
Huawei že kar nekaj časa res strumno koraka v smeri vrhunskega izdelovalca telefonov, in čeprav je v resnici še vedno veliko uspešnejši v drugem delo svojega posla (oprema za operaterje, tudi mobilne), se zdi, da ni prav daleč od cilja. Njihovi telefoni P (P7, P8 in zadnji, P9) so, strojno gledano, v resnici odlične naprave, ki jih občasno sparijo tudi z odlično programsko opremo in potem iz njih nastane – Google Nexus 6p. Huawei P9 smo nedavno preizkusili in bili nad njim navdušeni. Kot vedno moramo pograjati le programski vmesnik EMUI, od katerega podjetje kar nekako noče odstopiti, oz. ga vsaj omiliti. Spomnimo se, da smo bili tudi nad Samsungovim vmesnikom TouchWiz dolga leta resnično zgroženi, a so ga v zadnjih letih Korejci občutno oklestili in ga naredili že kar lepo uporabnega.
Dvojne kamere v telefonih so postale zadnji krik mode. Pa ne zato, ker je dve kameri v svoj iPhone 7 vgradil Apple, saj je to novost že kar nekaj prej uspelo ponuditi androidnim izdelovalcem. Preizkusili smo že Huaweiev model P9 in LGjev G5, ki imata oba na zadnji strani dva objektiva, tokrat pa smo dobili v roke še podobno rešitev v telefonu, ki je namenjena »cenovno občutljivejšim«, kot se reče. 5,2-palčni LG X Cam (oz. K580, kot je ponekod tudi znan) je telefon srednjega razreda, ki se ponaša z dvema objektivoma na zadnji strani in še enim, običajnim, na sprednji.
Apple že nekaj let vsako jesen s splavitvijo novega iPhona zasenči večino preostalih izdelovalcev in njihovih novosti. Letos se zgodba ponavlja, kot vedno pa gre za postopno nadgradnjo in nekaj novih slabosti.
Desire 820 je bil v zadnjih dveh letih eden najboljših telefonov nižjega cenovnega razreda. HTC je takrat v atraktivno ohišje zavil soliden zaslon in strojno moč, ki ni omagala ob prvi hujši bremenitvi. Seveda ni šlo za napravo, ki bi lahko konkurirala najdražjim modelom, a na našem preizkusu telefonov, cenejših od 300 evrov, je premagala konkurenco.
Sony Xperia XA je Sonyjev poskus v srednjem cenovnem razredu. Oblikovno gre za zelo všečen telefon, ki se zgleduje po dražjih Sonyjih in nadaljuje letošnji trend, da izdelovalci materiale in oblikovanje selijo iz dražjih modelov navzdol. Letos sta tako navdušila Samsung A3 in A5, ki sta narejena iz podobnih materialov kot letošnji Galaxy S7. V preteklosti so izdelovalci nižje cenovne telefone naredili iz nič, oziroma se je oblikovanje zgledovalo po modelih iz prejšnjega leta. Xperia XA s podobno izdelavo in oblikovanjem kot Xperia X le pridobi, saj Sony zdaj že leta dela lepe telefone.
V Sonyju znajo oblikovati naprave. Njihovi telefoni so v zadnjih nekaj letih našli svojo obliko in se je, z manjšimi odstopanji, držijo. To seveda pomeni, da lahko vsak naslednji telefon deluje nekoliko dolgočasno, a je takšno oblikovanje bolje primerjati z avtomobilsko industrijo. Volkswagnov Golf je vedno videti kot Golf, tako kot je Xperia vedno videti kot Xperia. Tokratna modela, X in X Performance, sta tako kot Xperie iz prejšnjih let črn kvader, ki ima na prednji stranici napis Sony. Ta je končno malo bolj subtilen, saj je bil na nekaterih predhodnikih preveč kričeč.
Huawei P9 Lite je zelo dober telefon, ki pa ga nikakor ne gre zamenjati za P9 Lite. Po dosedanjih izkušnjah z modeli Lite naprav Huawei nam ta beseda ne vliva prav velikega zaupanja. Model P8 Lite je bil namreč zelo podhranjen telefon, ki z bratom brez besedice Lite v imenu ni imel veliko skupnega.
Najdražji in tako tudi najzanimivejši telefon iz trojice je J7, ki že trka na vrata srednjega razreda. Žal je to tudi njegova hiba, saj mu premočno konkurenco predstavlja že Samsung A3 2016. Slednji je moderneje oblikovan, narejen iz boljših materialov, ima skorajda enak procesor, a malo manj pomnilnika. Cena pa je enaka.
Serija J se na žalost po izdelavi še vedno zgleduje po starem Samsungu. Tistem podjetju, v katerem so nam oblikovalci dali umetne šive na zadnji stranici telefona Galaxy S5. Teh sicer tu ni, a vsi trije telefoni spominjajo na naprave pred šesto Galaksijo. Naslednje leto lahko upamo, da bodo, tako kot so bili letošnji modeli A, tudi modeli J deležni novega oblikovanja in materialov.
Daleč najbolj podhranjen je J3, ki ima osem jeder, a so vsa Cortex A7. Enaka torej tistim, ki si jih je HTC drznil vgraditi v Desire 530. To je leta 2016 že tako stara tehnologija, da bi bilo boljše, ko bi jo lahko vsi skupaj že pozabili.
Arhiv
Po kategorijah
