Pred dvema letoma smo preizkusili Canonov Powershot SX50 HS, aparat s kar 50-kratnim optičnim zoomom. V tem času se je tekma kompaktnih aparatov z dolgimi objektivi le še ostrila, saj imajo vsi izdelovalci vsaj enega konkurenta. Pravi čas torej za nadgradnjo, ki se ji zdaj reče SX60 HS.
Ravno mineva dve leti, odkar so v Sonyju poslali na trg žepni aparat RX100, katerega vpliv močno čutimo še danes. Gre za žepni fotoaparat presenetljivo visokih zmogljivosti, saj je imel razmeroma veliko tipalo, kombinirano z odličnim objektivom in dobrimi možnostmi ročnega nadzora. Odtlej je na trgu vse več podobnih naprav, a še nobena ni zares premagala Sonyjevega modela (odtlej so na trg poslali že nekaj manjših nadgradenj, a izvirnik še ostaja naprodaj). Canonov G7 X je doslej še najresnejši kandidat.
Sony je v zadnjih letih ena najpomembnejših sil razvoja na fotografskem trgu. Ponuja vedno več aparatov, ki so (vsaj ob času splavitve) razred zase. Odličen zgled je pred dvema letoma predstavljeni zmogljivi kompaktni model RX100, ki je pokazal, kaj vse je mogoče narediti v tako majhnem ohišju. Sledil je še občutno zmogljivejši (in tudi dražji) brat, model RX1, posebnost obeh pa je velikost tipala glede na ohišje. Zdaj so podobno naredili še pri brezzrcalnih aparatih z izmenljivimi objektivi.
Zmogljivih kompaktnih fotoaparatov, ki po obliki nekoliko spominjajo na aparate DSLR, je zadnje čase kar veliko. Gre za modele, ki imajo vse večje razpone objektivov, zajemajo kup različnih funkcionalnosti, večinoma pa omogočajo tudi ročno upravljanje. Podjetja pri teh modelih tekmujejo s čim večjimi povečavami. V Panasonicu so z modelom FZ-72 postavili nov mejnik – ima kar 60-kratni zum.
Canonov Powershot SX700 HS sodi v segment delno žepnih fotoaparatov, namenjenih nekoliko zahtevnejšim uporabnikom, predvsem tistim, ki si v kompaktnem ohišju želijo večji zum. Ti aparati so znani tudi kot aparati za popotniško fotografijo, oziroma t. i. »popotniški zumirni aparati«. SX700 se pri tem uvršča med cenejše take naprave, čeprav ponuja kar veliko.
Še eden izmed kompaktnih aparatov z zmogljivim objektivom je Olympusov Stylus SP-100ee. Gre za aparat, namenjen zahtevnejšim uporabnikom, ki pa ne potrebujejo DSLR, oziroma si želijo večjo pokritost goriščnic brez potrebe po menjavi objektivov. Aparat ima nadvse kakovostno ohišje s poudarjenim držalom na desni strani. Kot je pri teh aparatih v navadi, je dobro opremljeno z različnimi tipkami.
Tokrat preizkušeni model DMC-FZ1000 nas je spomnil na DMC-FZ200, ki smo ga preizkusili pred časom. Ta nas je navdušil z objektivom, ki je po celotnem razponu ultrazumirnega razreda od 25 do 600 mm ponujal odprtost zaslonke f2,8. FZ1000 sicer ponuja “le” razpon od 25 do 400 mm, a je to kljub temu odlična razporeditev “elastičnosti” objektiva, in največjo odprtost zaslonke od f2,8 do f4,0.
Čeprav so v Samsungu v fotografskih vodah znani bolj po kompaktnih aparatih, ponujajo tudi nekaj brezzrcalnih aparatov, namenjenih nekoliko zahtevnejšim uporabnikom. Med zmogljivejšimi je novi model NX30, ki po razmeroma ugodni ceni ponuja presenetljivo veliko.
Sony je v zadnjem času predstavil tri profesionalne brezzrcalnike Alpha 7. Model R se ponaša z visoko ločljivostjo in izjemno barvno reprodukcijo, na drugem koncu pa se S ponaša z najnižjo ločljivostjo, gromozanski razpon občutljivosti tipala in visok dinamični razpon. Klasična sedmica sodi nekam vmes. Tokrat smo preizkusili kralja visokih občutljivosti, model Alpha 7s.
Panasonic že dolgo časa ponuja serijo kompaktnih aparatov TZ, namenjeno predvsem popotnikom – sama kratica pomeni “Traveller Zoom”. Gre za modele, ki so žepni (ali skoraj žepni), imajo pa zelo širok (in koristen) razpon objektiva. Novi zastavonoša te serije je model TZ60, ki položaj prevzema od modela TZ40.
Novi Nikon S9600 je številčno resda naslednik modela S9500, a ko smo slednjega preizkušali, so bili občutki povsem drugačni. Ohišje je bilo prav tako delno grajeno iz aluminija, a je bilo lepše obdano z gumiranimi dodatki in je nasploh delovalo nekoliko bolj čvrsto. Za enake občutke bo bržkone treba poseči po njihovem najvišjem zmogljivem žepnem modelu, S9700, a je ta tudi optično nekoliko naprednejši.
Canonova serija zmogljivih žepnih aparatov PowerShot G že dolga leta predstavlja skoraj žepni nadomestek za aparate DSLR. Gre za trpežne kompaktne modele z veliko kolesci in funkcijskimi tipkami, s katerimi omogočajo hitro in učinkovito delo. Pred dvema letoma so predstavili model G1X, ki je fizični odpornosti in dosegljivim funkcijam dodal še veliko tipalo in optično nekoliko zmogljivejši objektiv, zdaj pa so na trg poslali naslednika, G1X Mark 2.
Fotoaparati, s katerimi lahko fotografiramo (in seveda tudi snemamo video) pod vodo, so v času poletnih počitnic še posebej priljubljeni. Gre za modele, ki so hkrati tudi odporni proti padcem oziroma udarcem in se odlično obnesejo kot družinski aparat. Med boljšimi je bil Canonov model D20, zdaj pa je na voljo že njegov naslednik, model PowerShot D30.
Canon je v svoji liniji DSLR zamenjal tisto, kar je sodilo na rep ponudbe, aparat EOS 1100D – plastični izdelek z nič kaj prepričljivimi specifikacijami in lastnostmi. Ta je tako kot drugi znal sprejeti vse objektive EOS in se je ponašal z odzivnostjo modelov SLR in zelo ugodno ceno. Resda je bil precej za časom, tako po zmogljivostih tipala kot po zajemanju videa pri vsega 720 vrsticah. Njegov naslednik je tu, njegovo imenovanje sledi seriji. 1200D je moderen izdelek, ki še vedno sodi tja, kjer je bil predhodnik – na rep, tako cenovno kot tudi po zmogljivostih.
Ta mesec smo od Sonyja dobili na preizkus kar nekaj fotoaparatov, najbolj podobna pa sta si W810 in W800. Na prvi pogled ju je praktično nemogoče ločiti, edina razlika med njima je v objektivu. Sicer gre za žepna aparata preproste oblike z dovolj kakovostnim ohišjem, ki je za malenkost odebeljeno na desni strani, tako da je občutek pri delu z njima za odtenek boljši kot pri večini majhnih žepnih aparatov. Tipk je dosti malo. Aparata sta seveda namenjena manj zahtevnim uporabnikom, je pa lepo videti samostojno tipko za zajem videa.
CyberShot WX80 je žepni aparat zelo kompaktnih mer, katerega objektiv se lahko pohvali z zelo dobrim razponom goriščnic v zelo uporabnem območju. Majhno in kakovostno ohišje, zanimiv objektiv in razmeroma slab zaslonček so prva opažanja.
Pred dobrim letom dni smo preizkusili Sonyjev žepni aparat CyberShot WX200, zdaj pa smo dobili na preizkus njegovega naslednika, model WX220. Gre za razmeroma majhen aparat, ki brez težav zdrkne tudi v manjši žep, kljub temu pa ponuja kar desetkratni zum. Ohišje aparata je preprosto, a zelo kakovostno, edino, kar nas je zmotilo, je kolesce na zadnji strani, ki deluje tudi kot štirismerna tipka. Raje imamo ločene tipke. Zaslon je povprečno velik (po diagonali meri 6,7 cm), a je med boljšimi. Dovolj je svetel, da ostane motiv viden tudi na močnejšem soncu.
Sony WX350 je trenutno optično najzmogljivejši žepni aparat, ko govorimo o razponu goriščnic. Pohvali se lahko tudi z zelo kakovostnim ohišjem, ki je tudi precej prijetno oblikovano.
Ohišje novega paradnega konja med Nikonovimi enicami je povsem na novo zasnovano in tokrat veliko bolj spominja na druge modele te serije. To pomeni, da je v primerjavi s predhodnim modelom izgubilo nekoliko večje držalo in oglato obliko, zaokroženo z izstopajočim digitalnim iskalom.
Olympus se je pred dvema letoma še resneje podal na segment digitalnih brezzrcalnih fotoaparatov z izmenljivimi objektivi. Takrat so predstavili model E-M5, edinega predstavnika nove družine OM-D. Po prestavitvi še zmogljivejšega E-M1 pa smo zdaj dobili na preizkus še tretjega, vstopnega člana družine – model E-M10.
Nikon Coolpix P600 je trenutni rekorder v optični povečavi in zapisati velja, da gredo te številke vedno bolj pretirano v nebo. Kljub temu najboljšim uspeva ohranjati dostojno kakovost. To pomeni, da gre za zmogljivo optiko in izdelovalci v doseganje teh številk vlagajo precej truda. Veliko bolj bi si želeli, da bi se njihovi inženirji posvetili boljši svetlosti objektiva in širšemu širokemu kotu. Razlike med velikimi povečavami so neznatno majhne, saj tu obvelja enostavna kmečka matematika.
Nikon je z aparati serije S9000 ponudil odlične žepne optično zmogljive modele, ki pa kljub kakovostni izdelavi in zajetih fotografijah nikoli niso ponujali ročnih in polsamodejnih načinov. Tako so od konkurentov vedno nekoliko odstopali po preprostosti rabe. To smo delno tudi hvalili, saj uporabniki takih aparatov redko segajo po ročnih nastavitvah.
Nikon AW doživlja že drugo evolucijsko posodobitev. Tako kot prva je na prvi pogled dokaj neopazna, ko pa se aparatu malo bolj posvetimo, opazimo, da gre za stopnjo boljše žepno fotografsko orodje, ki se ne boji skrajnih razmer, a se znajde tudi na kopnem.
Gre za naslednika modela HX300, ki ostaja v osnovi precej podoben predhodniku, pridobil pa je priključka za zunanjo bliskavico in zunanji mikrofon, zato so možnosti dela z njim razširjene.
Sony HX je bil nekaj časa rekorder v razponu goriščnic v žepnem razredu, tokrat pa ga je kar nekaj konkurenčnih modelov že dohitelo. Pri preizkusu predhodnika smo naleteli na nekaj programskih težav, a so jih v Sonyju tokrat odpravili. Aparat večinoma ostaja zelo podoben, zato gre pravzaprav za manjšo osvežitev, ki se nanaša na programsko delovanje naprave, podprto z novim zmogljivejšim procesorjem.
Nikonov novi digitalni zrcalno-refleksni aparat Df je eden izmed najmanj hvaležnih aparatov za preizkušanje oziroma ocenjevanje, saj je močno polariziral strokovno javnost oziroma vse, ki veliko pišemo o fotografiji. Pa pojdimo lepo počasi. Aparat na videz močno spominja na stare Nikonove analogne aparate, predvsem iz profesionalne serije F, kjer so model F3 (na katerega novi Df še najbolj spominja) izdelovali vse do leta 2001. Ohišje je zelo kakovostno, narejeno iz magnezijeve zlitine in ponekod prekrito s kakovostno plastiko in gumo.
Nikon S32 je aparat zelo zanimive zasnove, saj ponuja za ceno manj kot sto evrov pravi vodotesen fotoaparat, ki ga lahko vržemo ob tla z višine, ki je nad glavo iztegnjena otroška roka do prve polovice devetletke ne preseže. Za povrh omogoča zajemanje videa pri polni visoki ločljivosti in ga je nadvse enostavno uporabljati, razen izklopa bliskavice pa ne omogoča nikakršnih pravih fotografskih prilagoditev, le izbiro scenskega načina.
Nikonov L330 je fotoaparat presežnikov v svojo smer, pa čeprav tokrat ne govorimo o najvišji fotografski kakovosti v svojem razredu, niti o izdatnih ročnih nastavitvah (prej nasprotno). Res je, da zuma ni malo, a ga kljub temu ni mogoče neposredno primerjati praktično z nobenim izmed priljubljenih tovrstnih »konkurentov«. Njegova posebnost je to, da ne predstavlja neposredne konkurence Canonovi zmogljivejši vrsti modelov SX, niti tisti ugodnejši, saj prihaja nasproti kupcem, ki želijo zares enostaven aparat, ki dobro sede v roke in je obenem optično zmogljiv. Poleg tega je danes tudi eden redkih, ki niso opremljeni z litijevim akumulatorjem, saj sprejme štiri baterije vrste AA. Seveda lahko uporabimo tudi akumulatorske, a manj vestni bodo cenili, da jih lahko nadomestijo s klasičnimi, kadar pozabijo napolniti prve.
Gre za Nikonov klasični optično ultraprilagodljiv aparat, ki ima zmogljivo tipalo CMOS zadnje generacije in celotno paleto ročnih nastavitev. Skratka, gre za konkurenta najzmogljivejšim modelom, ki optično ne naskakuje več prestola, saj so razpon njegovega objektiva pri Canonu že prehiteli. V ta namen ima Nikon po novem zmogljivejše orožje z oznako P600, tokrat preizkušeni aparat pa je tako druga najboljša hišna razpoložljivost tega razreda, ki ji ne manjka pravzaprav nič.
Tudi model L830 sodi, podobno kot nižje uvrščeni L330, v nekoliko neznan razred velikih kompaktnih aparatov z izjemnim optičnim razponom objektiva in zelo malo možnostmi prilagajanja nastavitev. Tokrat je aparat še nekoliko večji in bolje obdan z gumo, zato lepše sedi v rokah, dodan pa je ščepec možnosti več kot pri manjšem bratu. Tudi L830 je opremljen s klasičnimi baterijami vrste AA in zna izkoristiti možnosti pomnilniških kartic Eye-Fi.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
