Nabor nujnih programov se od naprave do naprave v marsičem razlikuje. Cenejši Androidi si ne bi mogli biti bolj različni. Eni imajo manjše zaslone, drugi manj delovnega pomnilnika, spet tretji zastarelo različico operacijskega sistema. Od osnovne opremljenosti je odvisno, kaj bomo iskali ob prvem obisku tržnice Play. Sledi seznam aplikacij, ki bodo vsem prišle prav.
Pri izbiri telefona so pomembni videz, nujna dobra strojna opremljenost, zahtevana programska inovativnost. Naštete zahteve se ne spremenijo niti, ko iščemo pravi kompromis med ceno in kakovostjo. Operacijski sistem Android se lahko pohvali z marsičim, obenem pa ima nekaj, česar zasledovalci še dolgo ne bodo imeli. Izbiro. Morda želimo telefon zgolj za telefoniranje, morda se bomo z njim ukvarjali noč in dan ter stopili na strme bregove korenskega dostopa, med Androidi bomo našli, kar iščemo. Kljub omejenemu proračunu.
Da se računalništvo preusmerja iz izdelkovne ekonomije v storitveno, je znano že dolgo. Ta prehod je tako temeljit, da je danes v resnici skorajda pomembneje kot to, "kaj naj kupimo", to, "kje naj kupimo" oz., posledično, kakšna bosta pripadajoča garancija in servis. Ko garancijska doba poteče, smo namreč na milost in nemilost prepuščeni znancem/znalcem in računalniškim servisom. Tam pa vlada Divji zahod.
Še nedolgo tega smo svarili pred poceni Androidi. Cenejši telefoni z Googlovim operacijskim sistemom so se vlekli kot megla, jecljali kot politiki na zatožni klopi in bili bolj plastični od pokojnega Michaela Jacksona. Večino negativnih kritik je Android doživljal s strani lastnikov šibkejših naprav. Čez noč se je vse spremenilo. Operacijski sistem je s Sladolednim sendvičem odrasel, izdelovalci telefonov pa so z njim ugotovili to, kar je finska Nokia vedela že pred časom - najbolje se prodajajo cenejši telefoni.
Ob koncu leta se že tradicionalno ozremo v vzvratno ogledalo in znova osvetlimo najboljše izdelke. Leto 2012 ni bilo s te plati nič manj razburljivo kot vsa druga, a je obenem nekakšna prelomnica v pojmovanju računalnikov, kot smo jih poznali doslej. Danes stopajo v mislih in željah uporabnikov prej v ospredje pametni telefoni in tablice kot pa prenosni in namizni računalniki. Smo torej na začetku nove dobe, ko bo pojem osebnega računalništva postal nekaj drugega, kot smo bili vajeni. Obenem najboljši izdelki minulega leta omogočajo, da del te prihodnosti uporabimo že danes.
V Monitorju preizkušamo tehniko že več kot dvajset let. Več kot očitno je, kako se je čas v tem času spremenil - včasih smo preizkušali osebne računalnike, krmilnike in diske, danes pa telefone, tablice in (zaenkrat še) prenosnike. Zato, ker to danes bralce najbolj zanima.
Ko se odločamo za tisk foto knjige, verjetno večina najprej pomisli na ceno, ki jo bo ponudnik zahteval od nas. A bi bilo bolje, ko bi pomislili na kakovost vmesnika, s katerim si bomo "postavili" oz. uredili želeno knjigo.
Izbrali smo 12 "tiskarjev" foto knjig in jim anonimno ponudili v tisk naše vrhunske jamske fotografije. Izkazalo se je, da so do uporabnika prijaznejši urejevalni programi, ki niso spletne narave, da pa bodo tisti, ki res "obvladajo", še najraje izbrali ponudnika, ki bo sprejel že (v lastnem programu za DTP) urejen izdelek formata PDF.
Padfone je izdelek, ki ga je Asus naredil na podlagi izkušenj, ki jih je začel nabirati z mini prenosniki in kasneje s serijo tablic Transformer. Tokrat so v paket dodali še telefon in s tem skušali zadovoljiti vse tiste, ki bi radi napravo "vse-v-enem".
Pred dobrim letom dni smo ugotavljali, da izdelovalci zgolj nemočno capljajo za inovativnim Applom. Odtlej se je marsikaj spremenilo. Android je dozorel, prihaja perspektivni Windows, Apple pa razmišlja o naslednji potezi. Obenem so pogumni izdelovalci začeli iskati specifične tržne niše znotraj tabličnega področja. Prišle so manjše in cenejše naprave. Vsaka si želi naše pozornosti. Vsaka se trudi po svoje. Kako se odločiti?
Prišli smo do točke, ko se v naši panogi dogajajo korenite spremembe. Če smo računalnike že v preteklosti po zaslugi PCjeve uporabnosti mučili malodane vsi, pa je sedanjost postregla s popolnoma svežo miselnostjo. Tehnologija je postala seksi. O prenosnikih, pametnih telefonih in tablicah bi se pogovarjal slehernik. Prenosne naprave postajajo gonilna sila nam ljube industrije. Zastavonoša prihodnosti so tablice.
Danes prenosni računalniki po prodaji že prehitevajo namizne računalnike, zato je prav, da preverimo, kako se vanje vgrajeni procesorji odrežejo pri zahtevnejših opravilih. Ne nazadnje napredni uporabniki tudi od prenosnikov kdaj pa kdaj zahtevajo, da napnejo vse mišice in naloge opravijo kar se da hitro. Praktični preizkus kaže, da procesorji v prenosnikih pridelajo še največ hitrostnega zaostanka prav zaradi nižjih delovnih frekvenc.
Dobrega računalniškega sistema ne zagotavlja le hiter procesor, temveč zanj poskrbi predvsem osnovna plošča. Nanjo namreč vgradimo in povežemo vse komponente, zato pri nakupu t. i. temeljnega kamna sistema ne gre pretirano varčevati. Sodobne osnovne plošče postajajo prava umetniška dela, zato nas ne čudi, da cene nekaterih primerkov presegajo cene samih procesorjev.
Ob sodobnih procesorjih, ki so resnično zelo zmogljivi, se poraja vprašanje, zakaj iz njih iztisniti še zadnje atome moči. Med manjšo skupnostjo uporabnikov pa postaja vedno bolj priljubljena metoda doseganja kar najnižje možne porabe brez zmanjšanja zmogljivosti procesorja. Tak "eko" preizkus smo opravili tudi mi.
Začenjamo predstavitev posameznih razredov in arhitekture procesorjev, rezultate posameznih preizkusov in po posameznih modelih pa si bomo ogledali kasneje.
Računalniška sestavina, znana pod imenom osrednji procesor, je v zadnjih letih močno napredovala. Prav po zaslugi procesorjev imajo sodobni računalniki skoraj takšne zmogljivosti, kot so jih imeli pred desetletji le superračunalniki, veliki kot povprečno stanovanje v bloku.
Beseda oblak (cloud) je na najrazličnejših kosih elektronike vedno bolj priljubljena in nič ne kaže, da bi to kaj pojenjavalo. Tako so postali "oblačni" tudi omrežni diski NAS in izdelovalci so s tem tako glasni, da smo pojavu namenili nekoliko več pozornosti.
Čeprav smo strežnike NAS preizkusili pred manj kot letom dni, se je že nabralo kar nekaj novosti. Tako smo se odločili za nov veliki preizkus in se prepričali, da so te naprave že zelo izpopolnjene in nadvse uporabne.
Leto je naokrog in zopet so na tapeti brezžični usmerjevalniki, ki vsakokrat znova naredijo korak naprej. Tokrat je preizkus malce drugačen, saj smo se odločili preveriti zmogljivosti le tistih usmerjevalnikov, ki znajo omrežje postaviti tudi pri 5 GHz.
Omrežni diski NAS so bili še nedavno domena res hudih računalniških navdušencev in manjših podjetij. Tistih torej, ki jim je v krajevnem omrežju vedno primanjkovalo diskovnega prostora. Danes se stvari spreminjajo - z razmahom filmskega piratstva (da, recimo bobu bob!) je tudi v povprečnem domu vedno premalo diskovnega prostora, da o dodatnih možnostih, ki jih zmorejo današnji NASi, niti ne govorimo.
Brezžični usmerjevalniki so danes že skorajda standardna oprema vsakega doma, ki premore širokopasovni dostop v internet. Kljub temu, da nekateri menijo, da postajajo manj zanimiv del strojne opreme, se tehnologija še vedno razvija. Danes je smiselno kupiti model, ki zmore delovati tudi na manj zasedeni frekvenci 5 GHz. Še bolje, če hkrati deluje tudi na 2,4 GHz. Preizkusili smo 9 takih modelov.
Televizorje smo preizkušali ob dnevni svetlobi v Monitorjevem laboratoriju. Najprej smo jih nastavili na privzete nastavitve in slovenščino in jih omrežili. Večina nam je takoj samodejno postregla s predlogom po posodobitvi strojne programske kode na zadnjo različico, in to smo seveda tudi storili. Še največ nadgradenj so bili deležni spletni vmesniki in aplikacije, kar nas ne preseneča. Pri preizkušanju spletnih vsebin so nas zanimale najbolj razširjene aplikacije, kot so spletni brskalnik, dostop do spletišč z video vsebinami, glasbenih dveri in drugih zanimivih vsebin. Preizkus spletnih vsebin je bil hkrati tudi pravi preizkus sposobnosti priloženih daljinskih upravljalnikov, saj so ti po večini še vedno "klasični", to pomeni gruča gumijastih tipk, zapakiranih v plastično ohišje. Vnos besedila s slogom telefonske številčnice in navigiranje po spletnih straneh sta zato pri večini preizkušenih modelov prava mora in to bodo hitro spoznali tudi sami uporabniki. Pri nekaterih modelih televizorjev lahko to elegantno rešimo s priklopom miške in tipkovnice ali, še bolje, z namestitvijo namenske aplikacije na mobilno napravo, opremljeno z zaslonom, občutljivim za dotik. Te možnosti so sicer h končni oceni televizorja prispevale le manjši delež.
Ko je govor o sistemih hišnega kina, vsekakor velja rek "Več je bolje.". Večji zaslon oziroma večja slika nam pričara preprosto boljšo uporabniško izkušnjo, še posebej, če jo zapolnimo z vsebino v polni visoki ločljivosti. Kinotečni zanesenjaki namreč še predobro vedo, zakaj tako vneto prisegajo na projektorje.
Sodobni televizorji so si vsaj po tehničnih podatkih podobni kot jajce jajcu. Kako torej izbrati pravšnjega za svoje potrebe, kje sploh začeti? Naslednji nakupovalni vodnik odgovarja na večino vprašanj, ki bi jih sicer zastavili prodajalcu in nanje dobili bolj ali manj pravilne odgovore.
Izdelovalci digitalnih televizorjev so potrebovali le dobra tri leta, da so svoje izdelke spremenili v pravcate računalnike tipa vse-v-enem. No, skoraj, saj primarna naloga sodobnih televizorjev ostaja ogled vsebin TV programov, čeprav se vedno več uporabnikov navdušuje nad dostopom do spletnih vsebin, možnostmi brskanja po internetu, igranjem iger ter opravljanjem video konferenčnih klicev.
Reklamni slogan že zdavnaj propadlega podjetja Coming je v zadnjih letih praktično ponarodel. Kako tudi ne bi, če pa nas z vseh strani obkrožajo zasloni majhnih in velikih diagonal, ki jih odlikuje zelo dober, če ne kar izvrsten prikaz slike v barvah. Tokrat smo se v laboratoriju pustili razvajati sodobnim televizorjem in projektorjem.
V časih, ko moramo biti ves čas na preži, da nam ne pograbijo hlačnega pasu in ga nenapovedano zategnejo za še eno luknjo, je vedno teže biti ljubitelj najnovejših tehnoloških igrač. Fotografija ni nikdar sodila med cenejše konjičke, sploh pa ne v digitalni dobi, ko si težko predstavljamo, da bi nam aparat služil desetletje ali celo več, kot je bilo povsem običajno nekdaj. Ali je res treba zajtrkovati suh kruh in pogreto vodo, da zadostimo želji po dopolnjevanju in nadgradnji fotografske opreme?
Čeprav so pogoni SSD resnično pohitrili praktično delo z računalnikom, se tisti res napredni uporabniki njihovim hitrostim še vedno le nasmihajo. V najzahtevnejših delovnih okoljih namreč vlogo delovnega pogona ali diska prevzame kar pomnilnik. RAM disk ali pogon v pomnilniku je rešitev, ki ponuja najhitrejše možno obdelovanje podatkov, dostopno povprečnemu uporabniku. A le, če se ta odreče nekaterim funkcionalnostim tradicionalnih rešitev.
Dejstvo je, da so cene pogonov SSD visoke, vsaj s stališča zmogljivosti hrambe podatkov, ki jo ponujajo. Če iščemo predvsem poceni rešitev za hrambo podatkov, potem SSD ni za nas, saj bomo z gigabajti ali celo terabajti za odštete evre bistveno bolje postreženi pri klasičnih diskih. Zavedati se pač moramo, da z nakupom pogona SSD kupujemo zmogljivost. Pravzaprav nesramno veliko zmogljivosti in, preneseno v prakso, hitrosti in odzivnosti računalniškega sistema, v katerega nameravamo pogon SSD vgraditi. In prav to smo pripravljeni tudi ustrezno plačati.
Pogoni SSD so eno najhitreje razvijajočih se področij v svetu računalništva. Zato smo se v Monitorjevem laboratoriju odločili, da nov veliki test bliskovito hitrih pogonov opravimo že po vsega devetih mesecih, saj so nam izdelovalci poslali na preizkus več kot ducat novih modelov. Skupna imenovalca vseh preizkušenih pogonov sta seveda hitrost in izjemna odzivnost, ki naredita uporabniško izkušnjo pri igranju ali resnem delu z računalnikom še toliko boljšo.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
