DC 8 je žepna Praktica, namenjena najmanj zahtevnim fotografom. Objektiv je fiksen, z goriščnico 48 mm (preračunano v format leica), torej je še najbliže t.i. normalnemu objektivu. Svetlobna jakost je še kar solidnih 2,8, ostri pa šele od razdalje metra in pol naprej. V makro načinu izostri predmete od pol metra naprej. Ker ostrenje ne vzame skoraj nič časa, je slikanje precej hitro. Ohišje nima ravno najboljše oblike za dober prijem, resda pa je zelo "žepno".
Luxmedia 4008 sodi med digitalne fotoaparate z veliko optično povečavo. Ta je osemkratna in sega od dokaj skromnega širokega kota, 40 mm v ekvivalentu leica formata, do 320 mm ob največji povečavi. Svetlobna jakost objektiva je med 2,8 in 3,4, ostriti pa je mogoče od razdalje pol metra naprej. V makro načinu ostri med 20 in 50 cm. Ohišje je plastično in ne leži najbolje v roki, še posebej del za prijem je slabo oblikovan, plastika pa je tudi precej drseča. Tipalo je štirimilijonsko, poleg največje ločljivosti 2272 × 1704 sta na volji tudi dve večji ločljivosti, ki pa sta doseženi programsko z interpolacijo.
Po obliki Practica DCZ 4.4 še najbolj spominja na Olympusove digitalne Mju, le da je ohišje večje od teh in izdelano iz plastike. Po zasnovi je aparat namenjen manj zahtevnim in manj veščim uporabnikom, ki se bodo zanašali predvsem na avtomatiko, saj je možnosti ročnega nastavljanja malo. Izmed šestih predhodnih nastavitev je mogoče izbrati temperaturo bele, osvetlitev je mogoče popravljati med -2 in +2EV v korakih po 1/2EV, časa ali zaslonke pa ni mogoče določiti ročno.
Olympusov IR-500 nedvomno sodi med bolj nenavadne fotoaparate. Zaslon LCD je nameščen na nekakšni "roki", ki jo ob vklopu zavrtimo za 180° in zaslon postavimo na hrbtno stran aparata.
Modela Coolpix 5900 in 7900 se razlikujeta le po tipalu in barvi ohišja (5900 je srebrn, 7900 pa črn). Šibkejši model ima tipalo s 5 milijoni elementov, močnejši pa se ponaša s kar 7,08 milijona izkoriščenih svetlobnih elementov. Aparata sicer nista najmanjša žepna modela, sta pa dovolj majhna, da ju je mogoče nositi tudi v žepu. A če že nista najmanjša, pa imata zato nekoliko boljšo obliko od večine žepnih modelov, k dobremu prijemu pa prispeva tudi odebeljeni stranski del trdno izdelanega kovinskega ohišja. Objektiv ponuja trikratno optično povečavo, ki je, preračunano v format leica, enak goriščni razdalji med 38 in 114 mm. Svetlobna jakost pri širokem kotu je 2,8, v položaju tele pa nekoliko bolj skromnih 4,9. V normalnem načinu delovanja zna ostriti od 30 cm naprej, v makro načinu pa od 4 cm naprej. Pri ostrenju si v slabši svetlobi pomaga z dodatno osvetlitvijo. Kljub temu v slabi svetlobi ostrenje pogosto odpove. V boljši svetlobi pa je ostrenje zelo hitro in natančno.
Med digitalnimi fotoaparati se včasih srečamo tudi s kakšnim bolj nenavadnim predstavnikom. Casiov Exilim EX-P505 sodi med tovrstne posebneže. Po obliki spominja na aparate z večjimi optičnimi povečavami, vendar pa je precej manjši. Oblika je še dokaj dobra, prijem pa je za tako majhne mere zadovoljiv.
Še nedavno so žepni fotoaparati po tehnični plati le stežka dohitevali večje modele. Nova generacija žepnih aparatov se je očitno lotila tudi te ločnice in tako so veliki zasloni LCD ter tipala z veliko ločljivostjo zakorakali tudi v ta nadvse zanimiv razred digitalnih fotoaparatov.
Tržišče majhnih, žepnih digitalnih fotoaparatov očitno cveti, vsaj če lahko sklepamo po številu tovrstnih modelov. Prav vsak izmed resnih izdelovalcev ima v svojem programu vsaj en tak model, tako da pionirjem na tem področju (Pentax, Casio, Canon) nikakor ni dolgčas.
Minolta je med izdelovalci digitalnih fotoaparatov s svojo serijo Dimage že znano ime, z modelom Dimage X (in medtem že tudi z modelom Dimage F100) so jo dopolnili še s kompaktnim žepnim modelom. Ti aparati izkoriščajo eno od poglavitnih prednosti digitalne tehnologije - možnost velike miniaturizacije, ki je s klasično tehnologijo praktično ni mogoče doseči brez velike izgube kakovosti. Dimage X pa je med takimi aparati pravi posebnež, saj ponuja trikratno optično povečavo (objektiv je enak goriščni razdalji 37-111 milimetrov v klasični fotografiji), kar ne bi bilo nič posebnega, če ne bi bil objektiv v celoti vgrajen v majhno in trdno ohišje, ne da bi ob uporabi "kukal" iz njega, kot je sicer v navadi pri fotoaparatih. To so pri Minolti dosegli zelo enostavno - objektiv je namreč narejen kot periskop z dvema zrcaloma, ki odbijata sliko na tipalo aparata, v ohišje pa je vgrajen navpično. Po površini sicer zaostaja za najmanjšimi, vendar to v resnici ne pomeni veliko, saj je še vedno dovolj majhen - predvsem tanek (le 2 centimetra), tako da gre brez težav v žep. Je pa prav zaradi objektiva precej bolj kompakten, saj nima zunanjih delov, ki bi bili lomljivi. Poleg tega nekoliko večja površina tudi omogoča boljši oprijem in s tem mirnejšo roko pri držanju, kar pri tako majhni optiki ni nepomembno. Ob tem je zelo hitro pripravljen, saj lahko sliko "pritisnete" v vsega dveh sekundah od vklopa, čemur se aparati z objektivom, ki ob vklopu "izstopi" iz ohišja, niti ne približajo. Poleg tega je tudi izredno lahek. K temu prispeva tudi to, da ne uporablja baterij, kot je pri Minoltinih aparatih sicer v navadi, temveč majhen akumulator, ki ga polnimo s priloženim polnilcem. Žal ga moramo za to vsakič vzeti iz aparata, saj ni priložen napajalnik, ki bi ga lahko neposredno priključili na aparat.
Ricohovi digitalni fotoaparati takoj padejo v oči zaradi oblike. Ta še najbolj spominja na včasih priljubljene aparate s kasetnimi filmi. Tako tudi Caplio RR10 sledi oblikovni liniji, ki so jo pri Ricohu začrtali z modeli RDC, predvsem pa je RR1 po velikosti in obliki podoben modelu RDC-7. Zelo nizko in precej globoko kovinsko ohišje je izdelano trdno, brez zunanjih občutljivih delov, prednost take oblike pa je tudi v tem, da zasede manj prostora v žepu. Na vrhu ohišja je zložen vrtljiv zaslon LCD z diagonalo kar 51 milimetrov, pod njim so tipke za upravljanje menujev, desno od njega pa je majhen enobarvni zaslon LCD, ki kaže podatke o nastavitvah. To pride prav, kadar slikamo ob pomoči optičnega kukala. Tam je tudi sprožilec in nekaj tipk za neposredni dostop do nekaterih nastavitev.
Tako kakor Camedia C-100 (opisana je v januarskem Monitorju in je še vedno naprodaj) ima tudi naslednik tega modela zelo preprosto zasnovo in je namenjen manj zahtevnim uporabnikom, ki potrebujejo aparat za izdelovanje preprostih slik, brez dodatkov, kot so ročno nastavljanje ali optična povečava. Največja izboljšava je gotovo večja ločljivost tipala CCD, ki zdaj znaša efektivnih 1,92 milijona pik (prej 1,2), kar je že dovolj za razvijanje slik manjših velikosti (do 10 × 15 cm). Sicer sprememb skoraj ni, nekoliko je izboljšan najmanjši čas odprtja zaslonke (1/2000 s, prej 1/1000 s). Objektiv ima fiksno izostritev, enak pa je klasičnemu širokokotnemu objektivu z goriščno razdaljo 35 milimetrov in je precej počasen (svetlobna jakost 4). Uporabljamo ga lahko od razdalje 40 centimetrov naprej, oziroma 25 centimetrov v makro načinu. Sicer je delo z Oympusom na moč enostavno, le plastično ohišje deluje nekoliko krho, zato previdnost ne bo odveč (kakih hujših padcev verjetno ne bi prenesel). Kakovost slik je dobra (sicer ne odlična) in bo zadovoljila manj kritične uporabnike, le barve so precej netočne, a vseeno lepe. Kvečjemu moti manjša ostrina, a to je za take objektive brez spremenljive goriščne razdalje tudi značilno, na zahtevnejših vzorcih se naredi barvni šum. V vsakem primeru C-120 opravlja svojo nezahtevno nalogo dovolj dobro.
Nikonov Coolpix 5000 je zastavljen kot majhen digitalni fotoaparat, ki pa ponuja hiter in učinkovit dostop do lepega števila nastavitev, ki omogočajo dober ročni nadzor nad fotografijo, ob tem pa tudi visoko ločljivost slikanja (tipalo CCD izkorišča 5 milijonov svetlobnih elementov), zelo širok kot pri najmanjši goriščni razdalji objektiva (enaka 28 milimetrom v klasičnem formatu) ter nekoliko majhno povečavo (ustrezno klasičnemu 85-milimetrskemu objektivu), ki pa jo je mogoče povečati z dodatnimi nastavki. Skromnejša je hitrost objektiva, saj je svetlobna jakost med 2,8 in le 4,8, to pa je pri digitalnih fotoaparatih že kar malo.
Pri Kyoceri ne spijo, tako da so z modelom Finecam S4 še dodatno izboljšali svojo serijo žepnih digitalnih fotoaparatov, katere prvi predstavnik je bil model Micro Elite 3300. Model Finecam S4 je bil predstavljen februarja, skupaj z modelom S3x. Razlikujeta se po ločljivosti tipala CCD, oba pa sta naslednika Finecam S3, ki smo ga predstavili tudi v januarski številki. S4 ima glede na predhodnika nekoliko bolj dodelano ohišje, boljši ročni nadzor, predvsem pa drugačen objektiv. Starejši model je namreč imel le dvakratno optično povečavo, pri novem je goriščna razdalja lahko od 35 do 105 milimetrov (trikratna optična povečava), večji je tudi kot v širokokotnem položaju. Sicer večina tehničnih lastnosti ostaja enakih. Pri ohišju je največjo spremembo doživela postavitev bliskavice, ki se zdaj ob vklopu odpre na zgornji strani ohišja. Škoda, da pri Kyoceri niso dopustili, da bi bliskavico odpirali po potrebi. Ohišje je sicer tudi nekoliko večje in za 15 gramov težje (večji objektiv pač). Največji "napredek" je dejstvo, da lahko S4 zdaj tudi neposredno povežemo z računalnikom, prej smo namreč morali uporabljati priloženi bralnik kartic SD/MMC.
JD-4100z3 je nekoliko posodobljena različica že predstavljenega modela JD-3300z3 (januar 2002) nemškega izdelovalca Jenoptik, ki pa je v nas vzbudila zelo mešane občutke. Največja razlika je predvsem večja ločljivost tipala CCD, ki zdaj zajema slike z efektivno ločljivostjo 3,87 milijona pik ali, povedano drugače, z največjo ločljivostjo 2272 × 1704 pik, kar dovoljuje že tudi nekoliko večje povečave (največ do 10 × 21 centimetrov). Vgrajen je enak objektiv kakor pri predhodniku in ponuja trikratni optični zum (enak od 38- do 114-milimetrski goriščni razdalji v klasični fotografiji) in je dokaj počasen (svetlobna jakost je med 3,4 in 3,6). V makro načinu lahko izostri predmete od razdalje štiri centimetre naprej. Ohišje je iz črne gladke plastike, ki je nekoliko spolzka, čeprav je oblika dovolj dobra za čvrst prijem.
Jenoptik poznamo po poceni digitalnih fotoaparatih skromnejših zmogljivosti, ki jih je predvsem enostavno uporabljati. JD-1300f je okrnjena različica v januarskem Monitorju predstavljenega modela 1300d, kar pomeni, da gre za zares preprosto napravo. Ohišje je podobno oblikovano in lepo leži v roki. Vklopimo ga s plastičnim pomičnim stikalom, ki odpre zaščitni pokrov objektiva. Objektiv nima dodatnega ostrenja in ima dokaj širok kot, ki ustreza goriščni razdalji 33 milimetrov v formatu leica, ter precej skromno svetlobno jakost 3,6. Nasploh je aparat zaradi majhnega razpona časa (1/125 do 1 sekunde) najbolje uporabljati v kar najugodnejših svetlobnih razmerah.
Tipala SuperCCD, na katere stavijo pri Fujifilmu, so stalnica v njihovih boljših modelih serije FinePix. Model 601 Zoom je naslednik modela 6800 Zoom, ki smo ga predstavili v januarski številki. Izboljšav je razmeroma malo, nekoliko so izpopolnili ohišje, ki je zdaj malo manjše, ima mehkejše linije, hrbtna stran pa je preglednejša kakor pri predhodniku in tipke bolje razporejene. Še vedno pa je ohišje oblikovano tako, da je treba veliko preprijemanja, kadar želimo kaj nastavljati, zumirati sliko in podobno. Sicer omogoča naprava zanesljivo samodejno nastavljanje, pa tudi povsem ročni nadzor številnih nastavitev. Najboljša tehnična lastnost je izboljšano tipalo Super CCD tretjega rodu, ki je doživelo izboljšave predvsem pri večji občutljivosti za svetlobo ob manjši občutljivosti za šum. Tipala Super CCD uporabljajo le pri Fujifilmu, njihova posebnost pa je osemkotna oblika svetlobnih elementov, ki omogoča, da se vrste med seboj prekrivajo. To omogoča kombinacijo med strojnim in programskim povečevanjem slik, ki naj bi bilo boljše od zgolj programskega, čeprav naše izkušnje kažejo, da so ta tipala boljša le pri intenzivnosti zajetih barv (ker prekrivajo večji del površine kakor kvadratna), algoritmi za povečevanje v resnejših programih pa kljub temu dosegajo boljše rezultate.
Pentaxov malček Optio S5i, ki smo ga opisali letos marca, je sicer eden zmogljivejših žepnih digitalnih fotoaparatov, vendar pa ima nekaj pomanjkljivosti. Največja hiba aparata je ostrenje v slabših svetlobnih razmerah ter nizka ločljivost zajemanja videoposnetkov. Model S5n pa ponuja prav to, kar je manjkalo modelu i: izboljšano ostrenje (vgrajeno ima pomožno lučko) in večjo ločljivost zajemanja videa.
Panasonic je po modelu DMC-FZ20, ki je eden najzmogljivejših fotoaparatov z veliko optično povečavo in smo ga opisali letos februarja, predstavil tudi nekoliko okrnjen model DMC-FZ5, ki skupaj s štirimilijonskim DMC-FZ4 nadomešča že nekoliko ostareli aparat FZ3. FZ5 ima v primerjavi z dvajsetico nekoliko bolj plastično ohišje (pri FZ20 je to deloma kovinsko), objektiv ima nekoliko slabše optične lastnosti, a isto povečavo, nima tudi vmesnika za zunanjo bliskavico. Po drugih lastnostih pa sta si aparata podobna kot jajce jajcu, deloma pa na to kaže že oblika obeh Panasonicov, saj sta si tudi po zunanjosti zelo sorodna.
Olympusov novi aparat z nekoliko neobičajno oznako FE-5500 (kar ne gre zamešati s posebnežem iz Olympusove kolekcije Ferrari) je prvi zares žepni aparat tega izdelovalca. Kljub temu da ima v prodajnem programu tudi nekatere druge razmeroma majhne fotoaparate (npr. Mju in Mju mini), je za "žepnost" v veliki meri pomembna debelina oz. tankost aparata. FE-5500 meri slaba 2 cm in pol, kar pomeni, da se lahko skrije v praktično vsak žep.
Konica Minolta je bila z modelom Dimage Z1 eden prvih izdelovalcev, ki je po dokaj ugodni ceni ponudil digitalni fotoaparat z veliko optično ločljivostjo. Omenjeni aparat so vmes že večkrat nadgradili, zadnja različica, Dimage Z5, pa po lastnostih sodi med zmogljivejše aparate v razredu digitalcev z veliko optično povečavo. Gre za aparat s petmilijonskim tipalom, 12-kratno optično povečavo in optičnim stabilizatorjem slike. V primerjavi s predhodnikom, Dimage Z3, ponuja večjo ločljivost tipala in večji zaslon LCD (ta ima sedaj diagonalo dva palca), po preostalih lastnostih pa se od predhodnika ne razlikuje.
Canon je pred kratkim prenovil najšibkejša aparata iz družine Digital Ixus, sedaj pa je prišel na vrsto tudi najzmogljivejši, petmilijonski model Ixus 500, ki ga nadomešča Digital Ixus 50, prvič pa so pri Canonu predstavili tudi Ixusa s sedemmilijonskim tipalom - Digital Ixus 700.
Na lanskoletni Photokini je bil poleg drugih zanimivih izdelkov predstavljen zelo pomemben digitalni fotoaparat za podjetje Nikon. Dve kratki, a za digitalne fotoaparate zelo dolgi leti je podjetje le stežka tekmovalo s Canonom. Marsikateri profesionalni fotograf, zvest Nikonovi tehniki, je že razmišljal o zamenjavi celotne opreme, saj je močno pogrešal vrhunski model, ki bi zadovoljil njegove potrebe. Nikon je tako v zadnjem hipu izdelal dva odlična fotoaparata: D2H, ki pa ima, žal, prenizko ločljivost, in D2X, tako dolgo pričakovani vrhunski fotoaparat.
Sonyjevi aparati Cybershot P so zaradi ugodnega razmerja med ceno in zmogljivostjo med bolj priljubljenimi digitalci na trgu. Model P73 spada zdaj že med osnovne aparate družine, ponuja pa štirimilijonsko tipalo in trikratno optično povečavo. Aparat ima v dokaj velikem, a kljub temu kompaktno oblikovanem ohišju vgrajen Sonyjev objektiv, katerega razpon goriščne razdalje bi pri 35-milimetrskih aparatih ustrezal razponu od 39 do 117 milimetrov, tako da je najširši kot slikanja vseeno nekoliko ožji kot pri konkurentih. P73 se napaja iz dveh baterij AA (priložena sta dva NiMH akumulatorja), podatke pa zapisuje na kartice MemoryStick ali MemoryStick Pro. Priložena je kartica z zmogljivostjo 16 MB. Zaslon LCD ima diagonalo dolžine 1,5 palca, ločljivost zaslona pa je 67.000 pik.
Med žepnimi modeli ponujajo pri Olympusu že kar nekaj časa vremensko odporne modele Mju digital. Model 500 ima tipalo CCD razreda 5 MP, nekoliko posodobljeno ohišje in predvsem očitno večji barvni zaslon LCD. S svojimi 63,5 milimetra diagonale, veliko ločljivostjo (215.000 pik) in zelo kakovostno sliko sodi med boljše zaslone LCD sploh, še posebej v tem razredu digitalnih fotoaparatov. Res je sicer, da velik zaslon precej zmanjša površino, ki ostane za upravljalni del, predvsem pa za to, da bi lahko aparat optimalno držali v roki. Palec desne roke zelo rad "zaide" na zaslon LCD. Čeprav Mju Digital 500 na prvi pogled deluje celo večji od svojih predhodnikov, pa je to le optična prevara, saj je po merah celo nekoliko manjši, res pa je nekoliko manj zavitih linij.
C-170 je eden najmanj zmogljivih digitalnih fotoaparatov, ki jih izdelujejo pri podjetju Olympus. S svojo preprosto zasnovo je namenjen manj zahtevnim uporabnikom, ki ne potrebujejo večjih zmogljivosti in jim zadostuje že osnovna fotografija.
Kljub temu da je Ricoh bolj znan po pisarniških izdelkih, je že vrsto let navzoč tudi na trgu digitalnih fotoaparatov. Za razliko od nekaterih drugih modelov tega podjetja je Caplio RZ1 oblikovan kot "klasični" predstavnik nižjega cenovnega razreda kompaktnih digitalnih fotoaparatov. Ima trdno kovinsko ohišje, ki niti ni preveliko, moti le, da je prijem ohišja razmeroma slab. Upravni del je na hrbtni strani desno od barvnega zaslona LCD (diagonala 46 mm), zasnovan pa je dokaj pregledno. Moti le to, da je na zadnji strani ohišja le malo prostora za prste. Menuji so pregledno zasnovani, tako da je upravljanje nasploh enostavno. Goriščna razdalja objektiva je enaka od 35 do 105 mm v formatu leica, optična povečava je torej trikratna, svetlobna jakost pa je dobra le pri širokem kotu (2,8), slabša pa v tele položaju (5). Zato aparatu hitro poide sapa v slabših svetlobnih razmerah, če uporabljamo povečavo, vendar pa si je mogoče precej dobro pomagati s povečevanjem občutljivosti delovanja tipala, seveda na račun šuma. Na voljo je tudi vgrajena bliskavica, ki seže do največ 2,7 m, zunanje bliskavice niso podprte. Ostrenje (izvedeno je hibridno - s kombinacijo tipala in ocenjevanja kontrasta skozi objektiv) pri slabši svetlobi deluje manj natančno in tudi počasneje (medtem ko pri normalni svetlobi deluje zelo hitro).
Pentax je z aparatom Optio SV v primerjavi z drugimi modeli iz družine Optio S naredil velik korak naprej. V ohišje, ki je po velikosti primerljivo z modelom S50, mu je uspelo vgraditi za ta razred zelo zmogljiv objektiv, ki ponuja kar petkratno optično povečavo (pri 35-milimetrskih fotoaparatih razpon ustreza goriščni razdalji od 36 do 180 mm). Pri Pentaxu se radi pohvalijo tudi z novim procesorjem ASIC, ki naj bi poskrbel za dobro odzivnost aparata.
Olympusov C-470 Zoom je digitalni fotoaparat nižjega cenovnega in zmogljivostnega razreda, ki spada v razred 4 MP modelov. Tipalo CCD namreč zajema slike z največjo ločljivostjo 2272 × 1704 pik, kar pomeni izkoriščenost 3,87 milijona svetlobnih elementov tipala CCD, katerega diagonala je 1/2,5 palca. Poleg največje ponuja še praktično vse standardne "vmesne" ločljivosti, do ločljivosti VGA.
V spodnjem cenovnem in zmogljivostnem razredu Olympus danes ponuja kar precej širok izbor modelov in eden izmed teh je tudi model C-370 Zoom. Ponuja objektiv s trikratnim zumom, ki ima goriščno razdaljo enako med 38 in 114 milimetrov v formatu leica, s svetlobno jakostjo med 2,9 pri širokem kotu in slabših 5 v tele položaju (kar je verjetno tudi eden od razlogov, da ima kar nekaj težav z natančnim ostrenjem ob slabši svetlobi). Tega lahko uporabljamo od pol metra naprej, v makro načinu od 20 centimetrov naprej, v super makro načinu pa se lahko objektom približamo na vsega 2 centimetra. Tipalo ima diagonalo 1/2,7 palca in v slike JPEG zajame 3,14 milijonov pik, kar ustreza ločljivosti 2048 × 1536 (dodatni ločljivosti sta 1600 × 1200 in 640 × 480 pik). Tudi pri tem poceni Olympusu pa se je izdelovalec odpovedal serijski kartici xD. To je treba dokupiti posebej, v osnovi pa ima fotoaparat le 12 MB notranjega pomnilnika, kar zadostuje le za pet slik ob uporabi najboljše kakovosti.
Coolpix 8400 je posodobljena različica modela Nikon Coolpix 5400, ki tudi v razred zmogljivih kompaktnih digitalnih fotoaparatov prinaša tipalo razreda 8 MP. Uporabljeno tipalo je Sonyjevo, ki izkorišča 7,99 milijona svetlobnih elementov in diagonalo 11 milimetrov, največja ločljivost pa je 3264 × 2448 pik (doslej so ga uporabljali zgolj v razredu zelo zmogljivih kompaktnih modelov). Kot alternativa so na voljo tudi nižje ločljivosti, ki ustrezajo razredu tipal 5 MP, 3 MP in 2 MP, ki še vedno zadostujejo za razvijanje na papir, za popolnoma "računalniško" rabo (torej za splet, digitalne albume ipd.) pa so na voljo tudi ločljivosti 1280 × 1024, 1024 × 768 in 640 × 480 pik. Aparat podpira tudi manj stisnjene slike JPEG, na voljo pa sta tudi nestisnjena zapisa RAW ali TIFF. Fotografije se shranjujejo na kartice Compact Flash I ali II, žal pa k aparatu v osnovni izvedbi kartica sploh ni priložena.
Arhiv
Po kategorijah
Po avtorjih
